Specialisti za cerkvice

Tokrat nad Poljansko dolino, Gorico in Tuhinjsko dolino

Odkar po naših hrib(čk)ih pohajam s svojo familijo, smo se precej špecializirali za cerkvice. Pa ne iz kake novoodkrite duhovnosti, samo običajno so nameščene ravno prav nizko nad dolinami, da se kratki sprehod do njih razvleče v kompleksno poldnevno odpravo. V lepših dnevih letošnje pomladi smo med drugim obrali tri prijetne vzpetin(ic)e.

Bukov vrh

Lani smo se do cerkvice sv. Sobote (ali Žalostne matere božje, pojma nimam, katero od obeh imen je pravo) nad Poljansko dolino skušali prešvercati od ene od višje ležečih kmetij – in doživeli hladen tuš. Ko je Najdražji odskakljal pobarat gospodarja, ali bi nemara lahko pustili avto na ovinku dovozne ceste, na katerem smo ocenili, da res ne bi nikogar motili, je bil deležen odrezavega odgovora: "Ne!!!" Tudi hišni pes je tako strašno gledal, da smo raje parkirali občutno nižje in se kmetiji, ki do mestnih srajc ne čuti nikakršne naklonjenosti, na daleč izognili.

Ker je bila letos Tastarejša smučarsko odsotna, smo si lahko privoščili nekolikanj več hoje in smo mirne duše začeli precej nižje, v Hotovlji. Še sredi uvodne gozdne strmine pa sta mladinca jasno dala vedeti, da bi Bukov vrh rada občutila na lastnih nogah, in sta – pod taktirko najmlajšega Aleša – dobršen del poti, ki pretežno vodi po položnih, odprtih slemenih, prehodila sama. Cerkvica, ki se spogleduje s Pasjo ravnjo, je hudo razgledna in posledično precej prepišna, na srečo pa smo našli tako toplo zavetrno stran, da se je sonce na njej meni nič, tebi nič spravilo topit čokoladne dobrote, s katerimi so podmladek nagradili »škrati«. Fantiča sta bila od letanja po pomladnih travnikih tako izmozgana, da je med sestopom na hrbtih staršev oba pobralo. Še sreča, izbrali smo namreč varianto čez razgledišče, ki kakih dih jemajočih prizorov sicer ne ponuja (Poljanska dolina na pogled pač ni ne vem kakšna atrakcija), smo pa z njega proti Hotovlji odlomastili po bližnjici, ki je postajala vedno tanjša in vedno bolj zaraščena. Res si ne predstavljam, kako bi tam kolovratili s samohodečima malčkoma. 

Sveta kar koli že in Aleš.

Tereni so res kot ustvarjeni za spomladansko poskakovanje z mladiči.

Razgled na Poljansko dolino. No ja, no ...

Sveta gora

Vsled praznovanja dvojnega jubileja se je naša širša familija spet podala na Goriško. Da bi si malo bolj divje pognali kri po žilah, smo se namerili na Sveto goro, ampak po poti po jarkih. Bili smo popolno opremljeni s svetilkami (brez tega zares ne bi šlo) in s pomožnimi vrvicami za navezovanje mladičev, ki so nekaj časa strašili celo s čeladami na glavi. Starejši punci sta plezarjenje po skalnatem terenu in hojo po podzemnih ostankih prve svetovne vojne komentirali kot »zabavno«, vseeno pa je med vzponom 75 % mladincev doživelo tako ali drugačno krizo. Tastarejša je recimo sredi najbolj strmega dela pod zemljo, med kapljajočim vzpenjanjem ob debeli jeklenici po klesanih stopnicah, začela cviliti. Če bi se bala teme ali plezanja, bi še nekako razumela, toda iz nje mi je uspelo izvleči samo, da jo je strah, da bodo "prišli vojaki" … Vsa moja zatrjevanja, da vojakov tod ni že sto let, so bila kot poskusi pogovora z Mlakarjevim Ivotom Balilo: »Ma komu jaz hovorim, zidu?«

Edini, ki je vso pot preživel mirno, je bil Mali, ampak samo zato, ker je vmes spal, priliman na moj hrbet kot majhna opica. Na »dolgočasnem« odseku sem Tastarejšo začela zabavati z n-to ponovitvijo Rdeče kapice. Ravno sem prišla do napetega dela: »In kdo se je skrival za drevesom na začetku gozda?« Tastarejša, kot da bi poslušala prvič, je napeto čakala odgovor na retorično vprašanje, izza mojega hrbta pa se zasliši odgovor: »Bager!« Mali se je prebudil in se takoj prestavil v svoj nezapleteni svet ...

Zadnjič nas je Solkan tako navdušil, da smo družinsko fešto spet zaključili tam. Malček smo bili prepozni, kajti po velikem propelerju, ki je bil tedaj prvovrsten tobogan, je že veselo divjala voda. Naših punc to ni odvrnilo od drajsanja po suhem delu skulpture, kar je bilo vsaj zame, ki sem ju morala prestrezati, tik preden bi prileteli v vodo, precej adrenalinsko – edini komplet rezervnih hlač smo namreč že dali v obtok. Na srečo je »tobogan« nekoliko izgubil svoj čar, ko je osrednja zvezda predstave postal Deda, ki je že v mladosti slovel kot človek širokega uma in briljantnih idej, kot je denimo izdelava t. i. mokometalca v domači kuhinji (ne sprašujte). Ob pogledu na močni curek, ki je brizgal iz fontane, se je z njim takoj spravil izstreljevat naše avtomobilčke. Spektakel, ko je rumeni tovornjaček letel čez ves vodnjak in še čez dobršen del trga, je okupiral tudi druge otroške mimoidoče, ki so očarano strmeli v naše otročarije. 

 

Pot gre kar precej pod zemljo.

Puncama se je plezanje strašno dopadlo.

Za popestritev bolj monotonega dela poti poskrbijo dodatki za kolesarje.

Ključno mesto ture: podzemna strminica.

Na vrhu pa gneča, udobna pot ...

... in "taksi", da nam ni bilo treba sestopiti peš.

Solkanski vodnjak/tobogan/vodni top.

Sveti Miklavž na Gori

Tik pred prihodom aprilskega deževja nam je uspelo vdeti še enega čisto spodobnega Miklavža, in to celo na območju, ki ga sploh nimam na zemljevidu. (Deda, če to bereš – nekaj rabimo za Tuhinjsko dolino!)

Od domačije Cvaj v vasi Hruševka nas je do vrha čakala prijetna kombinacija travnikov in tako strmih stopnic skozi gozd, da smo Tastarejšo raje kar navezali in jo zraven spet bodrili, češ kakšna plezalka da je. Seveda je letela gor kot navita. Cerkev je pravzaprav tabor, v katerem ji družbo delajo obnovljena mežnarija, bife turističnega društva, zelo nazoren vodnjak in oddajnik, vse pa je postavljeno med precej slikovitimi skalami na južnih pobočjih Menine. Po napotkih prijaznega domačina smo sestopili naokrog. V spletu kolovozov bi se zlahka izgubili, če ne bi bili tako vzorno označeni z rumenimi markacijami Jakobove poti. Ko smo s prvimi kapljami priskakljali do avta, je Najdražji obžaloval, da ni zgoraj v bifeju ruknil enega takratkega, ampak saj ni panike. Nad Miklavžem je bil navdušen celo on, kar je menda največ, kar bi si od nedeljskega izleta lahko želeli.

Proti vrhu je kar strmo.

Tastarejša je strašno rada navezana - tudi tam, kjer ni treba.

Sv. Miklavž.

Naokrog pripelje tudi precej odsekana cestica.