torek, 16. april 2019

Moja hčerka!

O bundah in žepih, strahovih in medvedih ter zimi v Rakovem Škocjanu


V razvajajoče toplih pomladnih dneh si kar težko predstavljam, da nas je še med vikendom zeblo kot mačke. Saj smo hoteli na Primorsko, ampak tam je razgrajala burja, zato smo zaradi ljubega miru v družini raje ostali na oblačnem Notranjskem in uresničili staro željo Najdražjega: prehodili smo učno pot skozi Rakov Škocjan. Saj je bilo zanimivo, nič ne rečem, ampak tudi nekam decembrsko – če to, da je Mali kar nekaj časa zdržal z rokavicami na rokah, ni dokaz te trditve, pa res ne vem, kaj je. Izlet bi nam skoraj preprečilo dejstvo, da v avtu ni bilo Tastarejšine bunde, čeprav sva bila oba z Najdražjim precej prepričana, da je doma nisva pospravila. K sreči je imel Mali s sabo dve bundi, tako da je hčerka nato skakala naokrog v načinu ptičjega strašila – vendarle ima nekoliko daljše roke od dve leti mlajšega bratca. Ampak to se sploh ni videlo, kajti ker smo skozi sezono uspešno izgubili vse uporabne pare rokavic, ni hotela imeti nepravih in je raje tlačila roke v žepe, s tem pa mene spravljala v obup. Ta pogojni refleks – namreč da je hoditi z rokami v žepih skrajno nevarno – mi je v rani mladosti privzgojil oče in včasih se zalotim, da z njim težim celo odraslim prijateljem, ki so čisto sposobni sami odločati o tem, kaj je zanje pametno in kaj ne.


Veliki naravni most

Travniki ob Raku so kar narejeni za otroke. Kadar niso pod vodo, kakopak.

Še en lep izvir naše "Ljubljanice" ...


Obiskali smo torej atrakcije v Rakovem Škocjanu, ki jih poznam iz svojih jamarskih časov (Veliki in Mali naravni most), pa tiste, ki jih ne (travnike ob Raku, izvir Kotliči). Učna pot nas je pridno vijugala sem in tja, kjer sploh ni bilo treba, in vse skupaj ne bi bilo vredno posebne objave, če ne bi pri hotelu Najdražji odšibal nazaj po avto, do Malega naravnega mostu pa smo nadaljevali v troje. Tastarejša pa ima zanimiv refleks: kadar Najdražjega ni z nami, se spremeni v velikanskega zajca, kar pomeni, da se boji. Česar koli že, kar ji je pač pri roki. V domači dnevni sobi mi skače v naročje ob vsakem manj običajnem zvokcu, češ da prihaja volk, oni dan pa ga je v rovih na Sveti gori biksala z domnevnim strahom pred vojaki. Bolj ko jo skušam miriti, tolažiti in/ali vzpodbujati, manj haska ima vse skupaj.

Tokrat je krizo povzročil starejši domačin, ki se je ležerno sprehajal ob Raku, a je bil celo s svojim upokojenskim tempom hitrejši od nas; Mali je namreč ravno tedaj pešačil sam. Med prehitevanjem se je gospod prijazno pohecal: »A medvedov se pa nič ne bojite?« Poznavajoč svojo hčerko, sem zaslutila skrito bombo v vprašanju in takojci skušala pogovor preusmeriti, a se ni dal in je še nadaljeval o domnevnem srečanju, brlogu pod naravnim mostom in podobno. Nič čudnega, da punci vse skupaj ni ušlo.

Čim se je gospod malo oddaljil, se je začelo: »Kaj, če pride medved?«

»Ne bo prišel, ne skrbi.«

Pri svojih ČE vprašanjih je hčerka trenutno brezpogojna in ne priznava nobenega poskusa zavrnitve vprašanja kot neumestnega. »Ampak kaj pa, če pride?«

»Ko nas bo videlo, se bo ustrašil in pobegnil.«

»Kaj pa, če ne bo pobegnil?«

»Ga bomo pa pregnali.«

»Kaj pa, če ga ne bomo pregnali?« Vidite, veriga če-jev nima konca.

Zdaj nisem imela več izhoda. »Nas bo pa napadel.«

»Kaj pa, če nas bo napadel?«

Skušala sem jo prepričati, da v nobenem primeru ne bom pustila, da bi ji medved storil kaj slabega, ker sem tudi jaz medvedka z mladičema, za katera bi naredila vse, a to je ni pomirilo. V naslednji iteraciji vprašanj sem – nekoliko preuranjeno, priznam – posegla po ironiji in ji opisala, da bom v primeru napada njiju vrgla medvedu, sama pa pobegnila, a tudi to ni njenega strahu niti povečalo niti zmanjšalo. Kot da ne bi rekla ničesar, pravzaprav. Tastarejša se je pač odločila, da če se nečesa boji, ne zaupa nikomur, niti staršem! Kar mi je strašno znano. Poznam žensko, ki je bila v mladih letih točno taka … toda v svoje opravičilo naj povem, da sem se od takrat vzela v roke in se precej popravila!

Ko bo Tastarejša večja, ji bom priznala, da sem svoje čase tudi sama trpela zaradi precejšnjega strahu pred medvedi. Je pa res, da je bilo to v obdobju, ko smo se precej potikali ob Kolpi in v podobno medvedjih hostah. Ves čas sem se ozirala, trepetala ob vsakem štoru, zraven pa vsako minuto zatulila kot sirena, da bi ja zbežalo vse, kar ima le kanček samoohranitvenega nagona. Leta in siveči lasje so naredili svoje, malo pa tudi dejstvo, da bližjega stika kot par stopinj, iztrebek ali dva in renčanje, ki smo ga enkrat slišali za vogalom (kaj je bilo, nikoli ne bomo izvedeli, ker smo jadrno oddrveli v dolino), nikoli nisem doživela.

No, tudi če ne bi Tastarejše lastnoročno iztisnila iz svojega telesa, bi zdaj dobila potrditev, da je brez dvoma moja hčerka. Brez prestanka se je ozirala, poskočila ob vsaki luknji (ki jih je na Notranjskem krasu pač precej), češ da je brlog, se »oborožila« s palico (ki bi se zlomila že, če bi se z njo popraskala po hrbtu) in me ves čas spraševala: »Pa kje je tisti brlog, o katerem je govoril gospod?« »Pri tistem naravnem mostu, kjer smo že bili,« sem prostodušno lagala. V bistvu bi morala biti ponosna, saj sploh nisem vedela, da punca medvede že dojema kot nevarne zveri in ne samo kot prijazne kosmatince, ki ravnajo svoj brlog in se sladkajo z medom! Ampak bilo je preveč nadležno, saj se me je ves čas hotela držati in mi skakala pred noge, kar je bilo posebej zoprno, ko sem po stezi kolovratila z Malim v naročju oz. na ramenih.


Most, za katerim se je začela medvedja drama.

Drame je konec. Pod Malim naravnim mostom.

Nekako smo se le prebili do ceste, kjer sta se zgodili dve odrešilni stvari: a) spet smo srečali gospoda, ki je na moja vprašanja zatrdil, da medveda sploh še ni videl, čeprav je domačin, in b) nasproti nam je prišel Najdražji. Končno smo spet varni! (Očitno bi, brutalen, kot je, v hčerkinih očeh pregnal vse zverine …?) Napad panike je minil in v slogi ter ljubezni smo šli vzdihovat nad globinami Malega naravnega mostu. Še več, fanta sta se šla gret v avto, midve pa sva celo sestopili pod most in do vhoda Zelških jam. Tastarejša ni niti pisnila, strašno dobro se ji je zdelo vse skupaj, kot bi bila tu prvič (naš neuspeli jamarski izlet izpred dveh let je zanjo pač že pozabljen). Zagreto se je pretvarjala, da je jamarka (kar me je seveda navdajalo z velikim upanjem, verjetno lažnim, da se mi bo kdaj z veseljem pridružila pri podzemnem blatarjenju), o kakršnem koli strahu pa ni bilo več niti sledu.

V gostilni je Tastarejša zmazala večino porcije testenin. Nič čudnega, ob spomladanski zimi na Notranjskem smo vsi postali lačni kot medvedi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Eno drugo morje

S tem, kako prefrigano sem si zamislila naš glavni letošnji dopust, da bo s kombinacijo turizma, plaž in hribov zadovoljil celotno familijo...