Na gliho na Tinjan

O nepričakovanem brezpotju - s popolnoma neprimerno brezpotniško ekipo

Ko sva bila z bratom še frišna najstnika, je bila naša družinska naklonjenost obskurnim pristopom na obskurne hribe še bolj v povojih. Eden najinih prvih spominov na ta tip početja je vezan na neko pomlad, ko sta nas starša dostavila pod Koriško goro – prav veliko Slovencev zanjo ni slišalo, ker gre pač za enega manj pomembnih poraščenih grebenov nad Baško grapo. No, starša sta pokazala naravnost navzgor po svinjsko strmem gozdnem pobočju brez kakršne koli poti in odredila: "Tja gor gremo!" Od šoka nad tem, da sta naju starša gnala kar na gliho, čez drn in strn navzgor, si brat ni opomogel in še danes o tem pripoveduje z rahlim ogorčenjem v glasu. (Pri meni je akcija padla na povsem drugačno podlago, ampak za današnjo štorijo to kajpak ni bistveno.)

Nekaj se je pa brata od Koriške gore prijelo, kajti ko sva oni dan vlekla vsak svoj par mladičev na nedolžni primorski Tinjan, se je izlet sprevrgel v blažjo različico koriške avanture. S tem da se moški del najinega podmladka pretežno še pusti nositi, ženski še ne dosega polnih človeških dimenzij, z nami pa je bila za nameček še ena, nekoliko manj adrenalinsko prekaljena familija. Saj namen smo imeli čisto dober: da se ne bi ravno pripeljali na vrh, smo se nameravali sprehoditi iz Kolombarja, vasice eno nadstropje nižje. Potem pa nobeden ni dobro prebral opisa in nobeden si ni dobro ogledal zemljevida na informacijski tabli in na mojih zemljevidih je preslabo vrisano in pot, ki je sicer imela malo manj običajne markacije, se je vendarle malo preveč spuščala, zemljevid na bratovem telefonu pa je pokazal, da gre s tega ovinka kolovoz naravnost na vrh Tinjana, ki ne more biti prav daleč … Reč je bila malo zaraščena, ampak tudi o tem se ni nobeden preveč spraševal – kolektivna (ne)odgovornost pač. Hitro smo se znašli sredi spomladansko zaraščenega primorskega pobočja z obiljem napol razsutih kamnitih zidov, podrtih dreves in buhtečega, po klopih smrdečega zelenja. Pretirano bi bilo trditi, da tu ni še nihče hodil – seveda so, pred petimi leti ali kaj takega. In ko smo lomastili više in više, se nam je seveda zdelo škoda vračati, če smo pa ja že čisto pod vrhom! Še dobro, da je bilo v skupini toliko otrok, da se jim je vse skupaj zdelo zabaven poligon in so brez pritoževanja plezali čez hlode ter lazili skozi goščavo. Pojma nimam, kaj bi naredili, če bi kateri zagnal konkreten cirkus!

Po kamnitih zidovih bi človek sklepal,
da je tod vendarle kdo že hodil ...

Še skok ali dva čez koprive
(ali sorodno, mladičem neprijazno goščavje).

Malo pod vrhom bi naš predrzni poskus skoraj propadel sredi neprehodnega trnja, a sta nas kot nekakšen deus ex machina iz daljave usmerili dve lovki na šparglje – sredi gostega džbunja sta verjetno srečali precej več plazilcev kot pa odpravice našega tipa – in nam pametno priporočili, naj se usmerimo proti desni. Tako smo se z manjšim obvozom med drevesi, skokom čez nepričakovano lužo in izognitvijo nekaj koprivam zbasali na bolj obdelane tinjanske terase. Med hišami smo se pritihotapili na vaške ulice, da se slučajno ne bi ob naše početje obregnil kakšen dvo- ali štirinožni čuvaj svojega dvorišča.

V/Na Tinjanu pa seveda civilizacija ...

... in direktni pogledi na cvetober slovenskih plezališč.

Odvriskali smo v sončni zahod!

Prijatelja, ki je zdaj s svojo družinico sopihal z nami, sva pred leti z bratom vlekla na turni smuk. Bil je njegov prvi in, če se ne motim, tudi zadnji. Upam pa, da se vsaj tokrat ne bo končalo tako radikalno, kajti v stari vasici na vrhu je bilo vse hudo pozabljeno. Na igrišču z direktnim pogledom na osapsko luknjo so otroci noreli, kot da bi ravnokar poskakali iz avtomobila, na izhodišče pa smo se sprehodili po udobni, prav nič adrenalinski poti. Igra večerne svetlobe je poskrbela, da se nam je koprsko pristanišče prikazovalo v daljavi, kot bi bilo izgubljeno v nekakšni fantazmagorični soteski, podmladek je pihal regratove lučke in poskakoval po poraščenih tleh, sem in tja pa se je kateremu odraslemu izvil spontan vzklik: "Kako je tukaj lepoooo!" Midva z bratom raje nisva preveč komentirala. Menda se nama je slaba vest ob nenadejanem adrenalinskem pohodu preveč zataknila v grlu.