petek, 27. julij 2018

Flomastrska straža

O lačnih v Afriki, malem umetniku in risanju delovnih strojev


Red in čistoča nista ravno naša stalna družinska člana. Ne živimo v svinjaku, to je res. Igrače, ki jih podmladek pušča raztreščene po vsej dnevni sobi, z Najdražjim vsak večer pospraviva (za kar porabiva dvajsetkrat več časa, kot ga rabita mladiča za razmetavanje). Kake hude sterilnosti pa pri nas vseeno ni. Kolonija pajkov po kotih je vsak dan večja – počasi jih bomo morali poimenovati, da jih bomo ločili med sabo –, stalno bivališče na tleh pa imajo ljubke mucice iz prahu. Da ne omenjam kaosa v avtomobilih. »Jao, kako nagravžen avto imate,« se vsakokrat od srca zgrozi moj oče, ki je daleč od radikalnega čistuna. Ampak preverjeno vem, da je čistoča v avtu pri nas vnaprej izgubljena bitka. Vsako vozilo smo sposobni spremeniti v drobtinolom v prve pol ure uporabe.

Na dveh področjih pa sem vendarle občutljiva glede packanja. Očitno sem še dovolj stare šole, da me vsako igračkanje ali spakovanje s hrano zaboli. Prav v jezik se moram ugrizniti, da ne začnem dušebrižniško (čeprav žal še vedno realno) pridigati o »lačnih otrocih v Afriki«, in raje težačim z drugimi besedami. Drugo pa je likovno ustvarjanje. Zdaj, ko odrašča Mali, šele vidim, kakšno srečo smo imeli s Tastarejšo, ki je taka pridkana punčka: odkar je prvič prijela pisalo v roke, se je vestno držala svojega papirja in le sem ter tja malo poeksperimentirala, kako je risati po drugi podlagi. Največ škode v teh poskusih je utrpela (in še trpi) njena koža – zgodilo se je že, da sem se ob pogledu na njene noge ustrašila, da se je že razcvetela v plodno žensko, pa se je izkazalo, da je bil na delu le rdeč flomaster. Še sreča, ker res še nisem psihično pripravljena na pogovore o vseh »radostih«, ki doletijo človeške samice. 

Bager. Artist: moja malenkost, barvni stajling: Tastarejša

Mali je pa čisto druga pesem, z njim imamo doma pravega umetnika (Pedenjpedovega tipa). Od risarskih pripomočkov ga zanimajo samo flomastri, vse ostalo očitno pušča preslabotno sled. Čim je ugotovil, kako se odprejo, je začel z veseljem ustvarjati po vsem: po papirju, po tleh, po oblekah, po pohištvu in igračah, po žlicah in hrani. Zadnjič je strašil naokoli z roza kodrčki in zelenimi uhlji ... Zato je bila v dnevni sobi vzpostavljena flomastrska straža: čim je Mali dobil v roke pisalo, sva ga Najdražji ali jaz skupaj s flomastrom in zvezkom posadila v njegov stolček za mizo (tisti prebrisani Ikein, kajpada, iz katerega se ne more zbasati sam), kjer lahko v miru čečka. Dovolj jasnovidna sva, da naše stare, zmahane jedilne mize ob prenovi hiše še nisva zamenjala … Ker pa je število odraslih stražarjev v hiši omejeno, s strahom čakam, kdaj bo Mali ugotovil, da so nadvse priročna podlaga za čečkanje tudi stene (odkar so v hiši mladiči z zapacanimi ročicami, bele tako ali tako že davno niso več).

Olajševalna okoliščina pri drugem otroku pa je, da vem, da večina nadlog mine sama od sebe. Vse, kar moram narediti, je, da vztrajno težačim in potrpežljivo čakam. Tako je tudi Mali po nekaj tednih zapopadel, da se ne riše kar po čemer koli, in mu le redko kdaj uide na nepapirnato podlago. Juhej! Smo pa zdaj postali sužnji novega modnega trenda. Čim sine odpre flomaster, priteče do odraslega in glasno zahteva: »Ba!« Če je v igri Najdražji, mu mora narisati traktor, jaz pa sem abonirana za bagre. Prej nikoli v življenju nisem risala gradbenih strojev, po tridesetih in več skicaj pa se lahko pohvalim, da so moji bagri že precej napredovali. Ali pa tudi ne … Oni dan je flomaster zgrabila Tastarejša in meni nič, tebi nič narisala – bager. Prav zamalo se mi je zdelo, nič slabši ni bil od mojega! Naj poudarim, da ga ni risala nikoli prej. Hmph. Komaj čakam, da bodo aktualni drugi motivi, pri katerih preprosto blestim. Navijam za vesele pujske (kaj zato, če niso ravno veristični) ali mačke, ki jih pa res obvladam – celo v dveh pozah!

sobota, 21. julij 2018

Zakonska kriza v Pišnici

Vitranc skozi Malo Pišnico


Največji čudež, ki se mi lahko zgodi kot mami mladih otrok, je – dan brez njiju. Kar v praksi zaenkrat pomeni pol dneva. Glede na to, kakšna hriboholičarka sem, je jasno, kje me ob takih dneh lahko najdete. Ker pa so čudeži sila redki in določeni bolj koledarsko kot vremensko, jih je treba izkoristiti, pa četudi bi padale ošpičene prekle. Kar tokrat skoraj so. Turo sva začela z vedrenjem pri Jasni, zunaj pa je lilo in treskalo, kot bi bili že globoko v poletnem popoldnevu, ne pa šele pred osmo zjutraj. Ko sva se ob prvem premoru izmuznila iz suhega zavetišča avtomobila, sva bila sredi zakonske krize. Najdražji pač nima moje vere v jasnovidnost vremenarjev, pa tudi z vero v zdravje mojega razuma si ni ravno domač, in preskakovanje fletnega potoka v rahlem pršenju se mu je zdelo popolnoma odklonsko obnašanje. Saj ne rečem ...

V danih razmerah raje nisva preverjala, v kakšnem stanju je zgornja pot v dolino Male Pišnice – torej tista, na kateri so se pred nedavnim pretepali kranjskogorski in TNP-jevski velmožje – in sva nanjo pribluzila po spodnji poti, ki najprej vodi ob potoku. Namig, da je najlažja povezava med obema potema od nekih tolmunov in navzgor skozi gozd, je bil približno tako koristen, kot če bi sredi Pokljuke iskali »odcep pri smreki«. Če veste, koliko smrek ima Pokljuka, razumete, za kaj gre. Raje sva se držala kar najbolj uhojene steze, ki se odcepi desno navzgor na skrotastem grebenčku. Nekaj metrov je bilo sitno spranih, a sva jih zmogla celo v lahnem dežku … ki se je višje, ko sva že koračila po široki zgornji poti, sprevrgel v konkretno drugo nevihtno rundo. Z nogami sva omolzla vse travce in grmičke ob stezi, Najdražji je nergal, jaz sem se počutila globoko nerazumljena, skratka, prav nič dobro ni kazalo. 

Mračen začetek v Mali Pišnici

Skrotasti prehod do zgornje poti

Vse do prodišč v Mali Pišnici, kjer se je nevihta, ki je prišla pozajtrkovat nad Zgornjesavsko dolino, držala napovedi, s katero me je zjutraj prek radia opogumil vremenar Brane G., in odtavala naprej na Avstrijsko Koroško. Hribi so se odprli, posijalo je sonce in pri lovski koči sva naenkrat imela pred sabo kup možnosti. Odločila sva se za najbolj ziheraško, po lovski poti proti Ciprniku ali Vitrancu. Po njej sem kolovratila nekega davnega marca, ko jo je nepredelani sneg spremenil v skoraj alpinistično dejanje. Tokrat je bila pa čisti užitek. Prijetno blagi in lepo sledljivi lovski okljuki so naju pripeljali visoko pod Ciprnik, sledilo je vroče, a lovsko lepo prečenje pod stenami in spodmoli, čez grape in nekaj zavarovanih mest do največje grape med Ciprnikom in Vitrancem. Predvidevam, da je glavna pot, ki naj bi še naprej vodila prečno, tu podrta, kajti slabše shojena stezica se pri jeklenicah usmeri strmo navzgor, spotoma v hosti sreča kameleonsko zakamufliran kažipot »Ciprnik 45 min« in prisopiha na greben med obema vrhovoma. 

Marela je le še za hec, Slemenova špica in Mojstrovka se že odpirata.

Lovska koča

Prvi zavarovani prehod

Drugi, najbolj izpostavljeni zavarovani prehod

Zanimiv spodmol

Švoh jeklenica naju je odločno usmerila navzgor.
V nezanesljivem vremenu sva bila z Vitrancem čisto zadovoljna. Zdaj, ko sem v hribe pripuščena toliko redkeje, me je še bolj šokiral z zeleno lepoto svojih travc in viharnikov, če v kuhajočem se slabem vremenu že razgledov ni bilo. Sestopila sva po označeni poti k Jasni, ki je speljana strašno slikovito, je pa strma in verjamem, da za vse tuje turiste, ki sva jih srečevala v fluorescenčnih fitnes supergah, tudi preklemansko naporna. Najdražji je pozabil svoj jutranji gnev in je navsezadnje zadovoljno ocenil, da so bili vrhunec ture čevapi na Jesenicah. Jasno, da se nisem strinjala. Po dnevu v hribih prebroditi do avta čez hladno Malo in ledeno Veliko Pišnico, tega ne odtehta nobena hrana! Ampak tipično – ko sva bosa packala po produ in blatu, sva se strinjala: kakšna škoda, da ni zraven najinih otrok, kako bi jima bilo všeč … Toliko o sproščenem uživanju prostih dni!

Pravljični vršni del Vitranca


Še pogled v Malo Pišnico od zgoraj

Veliki finale. Mala Pišnica ima precej užitnejšo temperaturo kot Velika.

nedelja, 15. julij 2018

Kako nismo šli v Mozirski gaj

O straniščih na štrbunk in padcih v koprive nekje med Klemenčo jamo in Gradiškim jezerom


Kot je za moje (pre)velike apetite običajno, sem imela za vikend ob Savinji smele hribovske načrte. Dejansko nam v soboto sploh ni šlo slabo, pa čeprav smo se spravili v Logarsko dolino, ki je krasna za cedenje starševskih slin in nekoliko manj krasna za otrokom prijazne pohode. Z izjemo dolinskih sprehodičev sta namreč možna cilja v dosegu kratkih nogic samo Okrešelj in Klemenča jama, ki pa imata to slabost, da ostajata znotraj gravž cone (po domače bolj ali manj dolgočasnih host), ko se končno priboriš do rožic in razgledov, se moraš pa obrniti, ker je pot nazaj do doline za podmladek še dolga ...

A vendarle smo optimistično zastavili in se tudi uspešno potrudili do koče na Klemenči jami. Vmes je bilo sicer nekaj kriz (med pakiranjem pri avtomobilu, pa ko sem morala Malega nositi v naročju namesto v nahrbtniku, pa deset minut pred ciljem, ko smo bili že tako rekoč na tem, da obrnemo), toda glede na to, da je višinske razlike skoraj 400 metrov ter da je pot večinoma precej strma in itak da zahtevnejša, kot jo imam v spominu iz predstarševskih časov, je bilo zmagoslavje res precejšnje! Klemenča jama mi je nasploh pri srcu, ker je še vedno prava koča in ne visokogorska gostilna, tako da je tudi vzdušje bolj hribovsko kot fitnes planinsko (slednje se prepozna po fluorescenčnih pajkicah in nastavljanju za selfije). Tastarejšo je najbolj fasciniralo stranišče na štrbunk ob koči. Ne morem verjeti, da ga je ob vsem času, ki ga preživimo na prostem, šele zdaj videla prvič! Vneto je odkrivala leseni pokrov in veselo zijala v smrdljivo luknjo. To ima menda po meni, tudi jaz se nikoli ne morem upreti pogledu v notranjost, pa čeprav točno vem, kaj lahko pričakujem. 


Slavni pogled na Ojstrico s Klemenče jame

Med sestopom sem imela Tastarejšo kar lepo navezano. Da bo za ziher ...

Mali, naš mojster za buške, čebelje in osje pike ter druga neprijetna fizična srečanja, pa si bo Klemenčo jamo zapomnil po padcu v vseprisotne koprive, ki ga je med kolovratenjem naokoli uprizoril ob trenutku moje nepozornosti. Ker nisem dobro videla, kaj se je zgodilo, sem se ob prvem joku ustrašila, da so ga spekle po roki, med tolaženjem pa sem opazila, da ima obraz vedno bolj rdeč … in bolj rdeč … in bolj pikast! Hecno, kako se z Najdražjim včasih dopolnjujeva: ob pogledu na koprivaste izpuščaje na polovici sinove glave bi se najraje kriče vrgla v naročje GRS-jevcem, ki so na bližnji klopci uživali ob pivu. Na srečo so nam kazali hrbet, kar me je odvrnilo od paničnih skokov po pomoč. Najdražji, ki ga v strahu pred neugodjem otrok znervira vsak padec temperature zraka pod 25 stopinj, pa je ostal mrtvo hladen in s stoično grimaso Stevena Seagala samo zatrdil: »Eh, pa saj to ni nič takega!« V resnici je Mali koprive moško prenesel – malo je pojokal, se malo podojil, potem pa šibal naprej, kot da ni nič. Čez pol ure o izpuščajih ni bilo več niti sledu. Tako, če vas je vedno zanimalo, kaj se zgodi, če se kdo kapitalno sreča s koprivami, zdaj veste! 

Auč!

Po previdnem sestopu, med katerim nas je še kar izdatno namočil dež (kar pa ni preprečilo izčrpani Tastarejši, da mi ne bi v naročju tik pred avtom zaspala), in deževnem sobotnem popoldnevu sem za nedeljo že umovala, da bomo prelisičili gravž cono in se odpeljali visoko na Dleskovško planoto. Seveda nisem bila brez plana B za primer kumrnega vremena. A tudi sprehod v Robanov kot je odpadel, ko je zjutraj začelo deževati in ni kazalo, da bo kmalu nehalo. Pa pojdimo v Mozirski gaj, sva sklenila z Najdražjim. Ob tem je nujno pojasniti, da je Mozirski gaj tako rekoč družinska šala, ki vznikne sredi najburnejših znotrajzakonskih debat. Takrat eden od zakoncev (pa ne bomo rekli, kateri) izraža svojo željo, da bi se pa kdaj za vikend šel tja sprehajat, drugi (pa tudi ne bomo povedali, kdo) se pa temu posmehuje in na to možnost niti slučajno ne bi pristal. No, pa je bilo vreme tako poscano, da sva bila oba složna, da tokrat res, čisto brez heca gremo v Mozirski gaj!

Navsezadnje pa je bilo v totalnem dežju še za to preslabo. Usmerili smo se torej naravnost proti domu, a ker se je za Trojanami nekoliko razsvetlilo, smo nedeljo preživeli na sprehodiču okrog Gradiškega jezera. Pa da ne boste mislili, da je bilo lahkotno! Z dvema mladičema, poganjalčkom in triciklom na makadamski poti smo kar malo gagali, in čeprav višinske razlike tako rekoč ni, tudi krize niso izostajale. Do avta smo se privlekli čisto izčrpani, je bil pa Najdražji vesel, da bomo vsaj dovolj zgodaj doma … Popoldne je preživel na kavču pred fuzbalom in tožil, da ga vse boli – od Gradiškega jezera. Kaj bi šele bilo, če bi šli v Mozirski gaj!


Ne se hecat, tudi pri Gradiškem jezeru je naporno!

petek, 13. julij 2018

Največja uspešnica vseh časov

O pasji poeziji, omejenem besedišču in bodočem reperju


Vsi pravijo, da je Avsenikova Golica največja slovenska uspešnica vseh časov, in slišite jo lahko celo v izvedbi raznih japonskih, zulujskih in kdove še katerih posnemovalcev. Jaz pa pravim, da je še ena, ki je bolj vseslovenska, nadčasovna, neodvisna od okusov, porekla in zvrsti, skratka, celo večja kot Golica! Če ne drugega, ga ni Slovenca, ki ne bi znal vsaj dela besedila (ki resnici na ljubo ni zelo globokoumno), in verjetno tudi ni Slovenca, ki ne bi znal melodije celo zaigrati na ta ali oni inštrumentič, pa četudi je popolnoma nemuzikalen. Pa ne samo Slovenci; naša rodbinska legenda govori o nemškem očetu, ki ni bil prav srečen, da je bila prva pesmica, ki se je je naučil njegov enoinnekajletni sine med bivanjem v ZDA, Kuža pazi.* Varuška, ki je zakrivila ta patriotskovzgojni spodrsljaj, je bila kajpak Slovenka – naša Babi.

Traktor in pes - zmagovalna kombinacija!
Seveda mi kot odrasli intelektualki, ki nekaj da na svojo širino in izbran okus, Bitenčev Kuža ni bil prav pri srcu, nad komadi s tremi toni se je pa ja treba zgražati, kajneda ... Potem ga je pa zagrabila Tastarejša, vse dokler ga nista z vrha njene lestvice izrinili tista o beli zimi in seveda tista o gasilcih. Potem smo imeli od Pazija nekaj premora, zdaj pa v pevsko fazo prihaja Mali. Že res, da se da zloge, ki jih zna povedati, prešteti na prste ene roke: GAGA za perjad, KAKA, kadar ga posedemo na kahlo (včasih mu dejansko uspe kaj spraviti vanjo, potem jo pa vestno »izprazni« v stranišče, kot vidi delati sestrico), MMM za krave in drobnico, UUUU za volka, BA pa za bagre, traktorje, babico in še kaj (Tastarejša je ugibala, da hoče s tem povedati kaj o baletu, a ne vem, zakaj se mi ta hipoteza ne zdi najverjetnejša). Plus pihanje in prdenje z usti (očitno zelo pomembni veščini!). A čim zasliši Pazija, začne zraven vneto tuliti UOU-UOU-UOU. In tako mu tudi jaz pač večkrat, kot bi mi srce dopustilo, prepevam o slavnem kužku.

Ima pa Mali trenutno še en glasbeni hit. V avtu naju s Tastarejšo zabava z nekakšni rapom, v katerem je sicer edina beseda BA, jo pa izgovarja zelo suvereno, precej ritmično in z različnimi jakostmi. Sumim, da skuša s tem posnemati zlajnani jazbečevski debilizem, ki mu ga večkrat pojem z besedilom, prirejenim njegovim zanimanjem primerno: »Bager bager bager bager bager bager bager TRAKTOR TRAKTOR …« Saj si predstavljate. Ampak kaj pa vem, mogoče ima pa v glavi čisto svojo pesem in ga čaka svetla reperska prihodnost!?

* Da je v besedilu megauspešnice vendarle nekaj več globine, kot se zdi na prvi pogled, kaže moj dvom, ko sem ravnokar morala naslov prvič v življenju napisati. Dejansko sploh ne vem, s katero začetnico se napiše in kaj torej pomeni: je to Kuža, ki mu je ime Pazi, ali Kuža, ki pazi? Jezikoslovci, muzikologi, zoologi in vsi ostali – kakšno je vaše mnenje?

četrtek, 05. julij 2018

Kup dreka v nahrbtniku

O vlakih, prleščini in otroškem kakanju


Pričujoči zapis obravnava vidik starševstva, ki se verjetno nekomu brez otrok zdi eden najtežjih: iztrebljanje in z njim povezane operacije. Kdor je to že prestal, pa ve, da zadeva niti slučajno ne posega po najvišjih mestih na lestvici težavnosti. Sicer je na trenutke res smrdljiva in packonasta, a bistveno manj zahtevna kot spopadanje s trmo, vztrajanjem pri postavljenih mejah in druge, čustveno precej bolj obremenjujoče stvari. Le sem in tja pride do prebavnega incidenta, ki zasede posebno mesto v srčecu staršev …

Fotografija je simbolične narave, a vendarle ustrezna: Mali grad nad Kamnikom, 2017
… recimo konec lanskega poletja, ko sem s tromesečnim Malim v naročju in Tastarejšo, ki se me je držala za hlače, letala po vlaku v Jesenice. Punce na sosednjih sedežih – mentalno še daleč od starševstva – so zgroženo strmele v dojenčka, ki mu je iz plenic kapljalo nekaj rumenega, tekočega, kakršni so pač iztrebki najmlajših, in vestno beležilo našo sled po tleh vagona.

»A je kje kaka previjalna miza ali pa vsaj pult?« sem vprašala sprevodnika.

»V stranišču imate pult,« mi je odgovoril. Čim smo odbluzili do tja, mi je bilo jasno, da je tudi ta dečko dojenčke videl kvečjemu v reklamah za mehčalec, kajti s tisto poličko si nisem mogla prav nič pomagati. Nanjo bi šla kvečjemu dojenčkova ritka, če bi jo lahko odrezali od preostanka telesa. Malega sem zato nekako previla kar na sedežu, potem sem pa z njim v eni roki in s Tastarejšo za petami v rahlem počepu romala nazaj skozi vagon in z robčkom poskušala vsaj za silo pobrisati rumeno packarijo, ki smo jo pustili na tleh.

Tudi naša letošnja fekalna prigoda je železniške narave, očitno je vlak s svojimi omejitvami primerno prizorišče za iztrebljevalske nočne more.

»Kakat me!« je neusmiljeno oznanila Tastarejša na poti v Kamnik. Prva misel je bilo stranišče na vlaku, a je bilo seveda zaklenjeno. Še preden bi v paniki začeli iskati rešitev, je punca pomirjujoče dejala: »Mi je že zaišlo!« Kar je njena interpretacija prleškega izraza »zabegnilo mi je«, ki pa v knjižni slovenščini pomeni, da je velika potreba vsaj začasno potuhnila.

Popoldanski izletič z vlakom v Kamnik je v naši družini priljubljena oblika zabave, ki si jo privoščimo vsakih nekaj mesecev predvsem zaradi tega, ker smo doma tako priročno blizu zadevne železniške proge. Eden od smotrov izleta je kajpak sama vožnja tja in nazaj, obvezne točke dnevnega reda pa so še sladoled, pekarna ter šibanje gor in dol po Malem gradu. Možnosti za intimna opravila ob vsem tem je kar nekaj, toda Tastarejša je počakala, da je bilo vse za nami in smo šli čakat vlak za nazaj domov.

Deda je bil s puncama že na postaji, Babi z nečakom še zadaj, midva z Malim pa sva ravno zavijala okrog vogala, kar sem spet zaslišala: »Kakat me!« Vedoč, da gre za sekunde, sem v naglici skušala Malega poriniti Babici v naročje, da mi ne bi skočil pod vlak ali kaj podobno trapastega, a v tistem me je izza vogala do mene že dosegel jok. Prepozno …!

Situacija bi ljudi brez otrok prepričala, naj tako raje tudi ostanejo. Tastarejša je bila pokakana tako rekoč do glave (če mi dovolite malo pesniškega pretiravanja), do odhoda vlaka proti Ljubljani pa je bilo le še nekaj minut. Vsaj Mali se je vzdržal empatičnega joka, s katerim običajno izraža sočustvovanje z družinskimi nevšečnostmi. Iz svojega sportbilly nahrbtnika, v katerem je razen denarnice, telefona, ključev in label vsa vsebina namenjena skrbi za podmladek, sem izvlekla rezervne obleke, z mokrimi robčki sem punco za silo očedila, nekje pa smo izbrskali tudi plastično vrečko, da sem vanjo spravila podrekana oblačila. Operacija je bila končana ravno pravi čas, da smo na vlak vstopili za silo spodobni – pa čeprav ne najbolj dišeči.

Dekleti sta nato spokojno poslušali Deda, ki jima je za spodbudo in v tolažbo detajlno opisoval svoje nezgode fekalne narave, potem pa so se čez nekaj postaj nečaka in stara starša izkrcali, jaz pa sem ostala sama z otrokoma. In nekje med dojenjem, držanjem Malega in dirkanjem za njim med sedeži je Tastarejša iznenada oznanila: »Lulat mi je!« Kar je, če ne razumete, njena različica knjižnega izraza »Lulat me tišči«.

V hipu je mojo glavo prestrelil rafal misli: Kako lulat? A ni ravno kakala? Kako ji uspe to opraviti ločeno? Kam pa naj jo dam lulat? Ali res ne more držati? Kaj pa naj naredim, če se polula? Še enega kompleta oblek pa res nimam s sabo! … Tudi tokrat je bilo stranišče zaklenjeno, zato sem ji lahko samo rekla »Drži!« in upala na najboljše. Vožnje kar ni bilo konec. V neklimatiziranem vagonu je bilo zadušljivo vroče, otroka sta letala sem in tja, kup dreka v zavezani vrečki poleg mojega nahrbtnika pa je oddajal opojne vonjave. Za nameček je še sinetova plenica padla v hiphopovske globine proti kolenom, in ko sem od strani poškilila vanjo, se mi je zdelo, da se je tudi pri njem zgodilo nekaj smrdljivega. Eh, boš kar lepo zdržal, sem si mislila, še enega dreka pa res ne bom čistila tu na vlaku.

Začuda smo dejansko zdržali. Na naši postaji nas je pričakal Najdražji z rezervnim parom čevljev za Tastarejšo in doma sem morala le še zdrgniti podrekane obleke, pa je bila ta umazana prigoda za nami. Do naslednjega potovanja z vlakom …

nedelja, 01. julij 2018

Razvojno primerna tura

O terminologiji, Gladkem vrhu in raziskovalnem duhu


Tako kot je bila pred leti v Sloveniji glavna modna muha beseda TRANSPARENTNOST in je bilo iznenada vse (NE)TRANSPARENTNO, je v moji rodbini s prihodom tretje generacije zavladala RAZVOJNA PRIMERNOST. Termin, kot se spodobi, je iz svoje pedagoške kariere v vsakdanje življenje uvozila Babi in kar na lepem ga uporabljamo vsepovsod. Vzgojnim kozlom, ki jih ustrelimo, lepo evfemistično rečemo, da »je bilo to razvojno neprimerno«, medtem ko je največji kompliment, ki ga lahko dobiš iz naše, glede laskanja precej slovenske družine, da je pa to »razvojno primerno«. Fajn za otroke, če slučajno ne razumete.

In tako nam je zadnjič uspela razvojno res primerna tura na Gladki vrh v Ratitovcu. Zanjo je že večkrat navijal Najdražji, pa je vedno kaj prišlo vmes, in tudi tokrat bi skoraj, saj je bil kot ambiciozen glasbenik še ves neprespan od nedavnega koncerta in se je odločil, da bo nedeljo raje prespal doma. Ko smo bili mi trije že tik pred avtocesto in se je Mali že izgubil v svojem dopoldanskem lepotnem spancu, pa me je doletel skoraj jezen klic Najdražjega, da naj pridem nazaj ponj. Ratitovec je bil torej spet v igri!

Lotili smo se ga s severa, čez planino Pečano. Tura je v vseh pogledih idealna za družine: kratka, z malo vzpona, ki je tako elegantno enakomeren, da se ga komaj opazi. Večino časa je pasje lepo, na vrhu pa so rožice, krave, jezerca, koča s fantastičnimi flancati (in to pravim jaz, ki ocvrtih pregreh sploh ne maram) in seveda že skoraj visokogorski razgledi. Edina nekoliko nadležna postavka je vožnja do izhodišča, ki je glede na to, kako blizu je vse skupaj iz Ljubljane, presenetljivo dolga, pa tudi zemljevid pride prav za navigacijo po gozdnih cestah Jelovice. Mi smo tja grede ubodli napačno in se morali iti Camel Trophy med podrtimi, zelo skopo odžaganimi drevesi. Izšlo se nam je za vsega nekaj centimetrov …

Edina težava pri razvojno primernih izletih je, da o njih nimam česa pisati. Vsi štirje otroci, ki jih je imela naša razširjena ekipa, so bili konstruktivni, celo nečak, ki je trenutni nosilec prehodnega nergaškega pokala (že čez nekaj mesecev mu bo naziv, kot je razvojno primerno, verjetno prevzel naš Mali), je tiho ždel v nahrbtniku in dremal ali kaj. Obe punci sta hodili brez težav in se samo, ko je bil vrh že na vidiku, skregali glede nečesa velevažnega, v stilu, katera bo prva prišla gor (na kar sta seveda pozabili, ko je bila zadeva aktualna). Mali je precejšen del poti korakal sam, ko je imel dovolj, je pa tudi on elegantno zaspal v nahrbtniku. Tako je bilo edino zanimivo opažanje tega estetskega dne, ko se je mladina zapodila iz koče. Vsi so leteli na prvo klopco in skakali z nje, ne da bi videli kar koli okrog sebe – razen Malega. On je pa mirno vzel svojo lopato in šel spoznavat okolico koče, ne da bi ga brigalo, kaj počnemo ostali. Ali si domišljam preveč, če v njem prepoznavam zametke svojega raziskovalnega duha?


Planina Pečana

Svet se vedno bolj odpira, strmin pa ni.

Vršna idila z zimsko sobo, miroljubnimi kravami in Altemaverjem v ozadju.

Mali gre na raziskovalni pohod.

Sestop

Tradicionalni vikend nad Kranjsko Goro

O zlatih macesnih, novi ontogenetski fazi in vrednosti popoldanskega spanca. Pa o Vošci in Mavrincu. Ko v hribe pride jesen, se macesni ...