Kup dreka v nahrbtniku

O vlakih, prleščini in otroškem kakanju

Pričujoči zapis obravnava vidik starševstva, ki se verjetno nekomu brez otrok zdi eden najtežjih: iztrebljanje in z njim povezane operacije. Kdor je to že prestal, pa ve, da zadeva niti slučajno ne posega po najvišjih mestih na lestvici težavnosti. Sicer je na trenutke res smrdljiva in packonasta, a bistveno manj zahtevna kot spopadanje s trmo, vztrajanjem pri postavljenih mejah in druge, čustveno precej bolj obremenjujoče stvari. Le sem in tja pride do prebavnega incidenta, ki zasede posebno mesto v srčecu staršev …

Fotografija je simbolične narave, a vendarle ustrezna: Mali grad nad Kamnikom, 2017

… recimo konec lanskega poletja, ko sem s tromesečnim Malim v naročju in Tastarejšo, ki se me je držala za hlače, letala po vlaku v Jesenice. Punce na sosednjih sedežih – mentalno še daleč od starševstva – so zgroženo strmele v dojenčka, ki mu je iz plenic kapljalo nekaj rumenega, tekočega, kakršni so pač iztrebki najmlajših, in vestno beležilo našo sled po tleh vagona.

»A je kje kaka previjalna miza ali pa vsaj pult?« sem vprašala sprevodnika.

»V stranišču imate pult,« mi je odgovoril. Čim smo odbluzili do tja, mi je bilo jasno, da je tudi ta dečko dojenčke videl kvečjemu v reklamah za mehčalec, kajti s tisto poličko si nisem mogla prav nič pomagati. Nanjo bi šla kvečjemu dojenčkova ritka, če bi jo lahko odrezali od preostanka telesa. Malega sem zato nekako previla kar na sedežu, potem sem pa z njim v eni roki in s Tastarejšo za petami v rahlem počepu romala nazaj skozi vagon in z robčkom poskušala vsaj za silo pobrisati rumeno packarijo, ki smo jo pustili na tleh.

Tudi naša letošnja fekalna prigoda je železniške narave, očitno je vlak s svojimi omejitvami primerno prizorišče za iztrebljevalske nočne more.

»Kakat me!« je neusmiljeno oznanila Tastarejša na poti v Kamnik. Prva misel je bilo stranišče na vlaku, a je bilo seveda zaklenjeno. Še preden bi v paniki začeli iskati rešitev, je punca pomirjujoče dejala: »Mi je že zaišlo!« Kar je njena interpretacija prleškega izraza »zabegnilo mi je«, ki pa v knjižni slovenščini pomeni, da je velika potreba vsaj začasno potuhnila.

Popoldanski izletič z vlakom v Kamnik je v naši družini priljubljena oblika zabave, ki si jo privoščimo vsakih nekaj mesecev predvsem zaradi tega, ker smo doma tako priročno blizu zadevne železniške proge. Eden od smotrov izleta je kajpak sama vožnja tja in nazaj, obvezne točke dnevnega reda pa so še sladoled, pekarna ter šibanje gor in dol po Malem gradu. Možnosti za intimna opravila ob vsem tem je kar nekaj, toda Tastarejša je počakala, da je bilo vse za nami in smo šli čakat vlak za nazaj domov.

Deda je bil s puncama že na postaji, Babi z nečakom še zadaj, midva z Malim pa sva ravno zavijala okrog vogala, kar sem spet zaslišala: »Kakat me!« Vedoč, da gre za sekunde, sem v naglici skušala Malega poriniti Babici v naročje, da mi ne bi skočil pod vlak ali kaj podobno trapastega, a v tistem me je izza vogala do mene že dosegel jok. Prepozno …!

Situacija bi ljudi brez otrok prepričala, naj tako raje tudi ostanejo. Tastarejša je bila pokakana tako rekoč do glave (če mi dovolite malo pesniškega pretiravanja), do odhoda vlaka proti Ljubljani pa je bilo le še nekaj minut. Vsaj Mali se je vzdržal empatičnega joka, s katerim običajno izraža sočustvovanje z družinskimi nevšečnostmi. Iz svojega sportbilly nahrbtnika, v katerem je razen denarnice, telefona, ključev in label vsa vsebina namenjena skrbi za podmladek, sem izvlekla rezervne obleke, z mokrimi robčki sem punco za silo očedila, nekje pa smo izbrskali tudi plastično vrečko, da sem vanjo spravila podrekana oblačila. Operacija je bila končana ravno pravi čas, da smo na vlak vstopili za silo spodobni – pa čeprav ne najbolj dišeči.

Dekleti sta nato spokojno poslušali Deda, ki jima je za spodbudo in v tolažbo detajlno opisoval svoje nezgode fekalne narave, potem pa so se čez nekaj postaj nečaka in stara starša izkrcali, jaz pa sem ostala sama z otrokoma. In nekje med dojenjem, držanjem Malega in dirkanjem za njim med sedeži je Tastarejša iznenada oznanila: »Lulat mi je!« Kar je, če ne razumete, njena različica knjižnega izraza »Lulat me tišči«.

V hipu je mojo glavo prestrelil rafal misli: Kako lulat? A ni ravno kakala? Kako ji uspe to opraviti ločeno? Kam pa naj jo dam lulat? Ali res ne more držati? Kaj pa naj naredim, če se polula? Še enega kompleta oblek pa res nimam s sabo! … Tudi tokrat je bilo stranišče zaklenjeno, zato sem ji lahko samo rekla »Drži!« in upala na najboljše. Vožnje kar ni bilo konec. V neklimatiziranem vagonu je bilo zadušljivo vroče, otroka sta letala sem in tja, kup dreka v zavezani vrečki poleg mojega nahrbtnika pa je oddajal opojne vonjave. Za nameček je še sinetova plenica padla v hiphopovske globine proti kolenom, in ko sem od strani poškilila vanjo, se mi je zdelo, da se je tudi pri njem zgodilo nekaj smrdljivega. Eh, boš kar lepo zdržal, sem si mislila, še enega dreka pa res ne bom čistila tu na vlaku.

Začuda smo dejansko zdržali. Na naši postaji nas je pričakal Najdražji z rezervnim parom čevljev za Tastarejšo in doma sem morala le še zdrgniti podrekane obleke, pa je bila ta umazana prigoda za nami. Do naslednjega potovanja z vlakom …