O terminologiji, Gladkem vrhu in raziskovalnem duhu
Tako kot je bila pred leti v Sloveniji glavna modna muha beseda TRANSPARENTNOST in je bilo iznenada vse (NE)TRANSPARENTNO, je v moji rodbini s prihodom tretje generacije zavladala RAZVOJNA PRIMERNOST. Termin, kot se spodobi, je iz svoje pedagoške kariere v vsakdanje življenje uvozila Babi in kar na lepem ga uporabljamo vsepovsod. Vzgojnim kozlom, ki jih ustrelimo, lepo evfemistično rečemo, da »je bilo to razvojno neprimerno«, medtem ko je največji kompliment, ki ga lahko dobiš iz naše, glede laskanja precej slovenske družine, da je pa to »razvojno primerno«. Fajn za otroke, če slučajno ne razumete.
In tako nam je zadnjič uspela razvojno res primerna tura na Gladki vrh v Ratitovcu. Zanjo je že večkrat navijal Najdražji, pa je vedno kaj prišlo vmes, in tudi tokrat bi skoraj, saj je bil kot ambiciozen glasbenik še ves neprespan od nedavnega koncerta in se je odločil, da bo nedeljo raje prespal doma. Ko smo bili mi trije že tik pred avtocesto in se je Mali že izgubil v svojem dopoldanskem lepotnem spancu, pa me je doletel skoraj jezen klic Najdražjega, da naj pridem nazaj ponj. Ratitovec je bil torej spet v igri!
Lotili smo se ga s severa, čez planino Pečano. Tura je v vseh pogledih idealna za družine: kratka, z malo vzpona, ki je tako elegantno enakomeren, da se ga komaj opazi. Večino časa je pasje lepo, na vrhu pa so rožice, krave, jezerca, koča s fantastičnimi flancati (in to pravim jaz, ki ocvrtih pregreh sploh ne maram) in seveda že skoraj visokogorski razgledi. Edina nekoliko nadležna postavka je vožnja do izhodišča, ki je glede na to, kako blizu je vse skupaj iz Ljubljane, presenetljivo dolga, pa tudi zemljevid pride prav za navigacijo po gozdnih cestah Jelovice. Mi smo tja grede ubodli napačno in se morali iti Camel Trophy med podrtimi, zelo skopo odžaganimi drevesi. Izšlo se nam je za vsega nekaj centimetrov …
Edina težava pri razvojno primernih izletih je, da o njih nimam česa pisati. Vsi štirje otroci, ki jih je imela naša razširjena ekipa, so bili konstruktivni, celo nečak, ki je trenutni nosilec prehodnega nergaškega pokala (že čez nekaj mesecev mu bo naziv, kot je razvojno primerno, verjetno prevzel naš Mali), je tiho ždel v nahrbtniku in dremal ali kaj. Obe punci sta hodili brez težav in se samo, ko je bil vrh že na vidiku, skregali glede nečesa velevažnega, v stilu, katera bo prva prišla gor (na kar sta seveda pozabili, ko je bila zadeva aktualna). Mali je precejšen del poti korakal sam, ko je imel dovolj, je pa tudi on elegantno zaspal v nahrbtniku. Tako je bilo edino zanimivo opažanje tega estetskega dne, ko se je mladina zapodila iz koče. Vsi so leteli na prvo klopco in skakali z nje, ne da bi videli kar koli okrog sebe – razen Malega. On je pa mirno vzel svojo lopato in šel spoznavat okolico koče, ne da bi ga brigalo, kaj počnemo ostali. Ali si domišljam preveč, če v njem prepoznavam zametke svojega raziskovalnega duha?
 |
| Planina Pečana |
 |
| Svet se vedno bolj odpira, strmin pa ni. |
 |
| Vršna idila z zimsko sobo, miroljubnimi kravami in Altemaverjem v ozadju. |
 |
| Mali gre na raziskovalni pohod. |
 |
| Sestop |
Ni komentarjev:
Objavite komentar