sobota, 26. marec 2022

Jamarski debi

Vse predolgo sem odlašala z vrnitvijo k dejavnosti, ki je bila, preden sem postala mama, na stopničkah med mojimi najbolj osrečujočimi. Vedno se je našel kak izgovor – jamarske akcije pač niso poldnevne, tako da so bili deca premajhni, covid preveč v porastu ali kaj tretjega in je trajalo več kot sedem let, da sem nase spet navlekla rdečega pajaca. Še z ostanki zasušenega blata, hm. Ampak tokrat je bilo zelo drugače, z mano je šla namreč tudi Tastarejša.

Pridružili sva se uvodni akciji letošnje jamarske šole našega kluba v Mačkovico. Zgodilo se ni nič posebej razburljivega ali napetega, kar je seveda slabo, kar se tiče zanimivosti branja tele reportažice, za moje nadaljnje jamarsko udejstvovanje pa neizmerna sreča. Kajti zadeva je bila popoln uspeh! Če odmislim svoje blažene občutke, ko sem spet lahko malo balansirala po drsečem podzemlju, je najpomembnejše to, da je Tastarejša uživala na celi črti. Kot bi že stokrat skakala po tako spolzkem terenu, je plezala po skalah – in to kakopak v škornjih –, se tlačila skozi ožine in precej hitro zakapirala tudi jamarski stil plezanja, ki vključuje precej več zadnjice in kolen kot tisto, kar je navajena iz hribov. Dejansko je bila cela jama zanjo spolzek, blaten telovadni poligon. Poleg tega je pozorno vpijala vsako besedo šefice akcije, potrpežljivo čakala, ko je bilo treba čakati preostanek ekipe, in junaško preživela popolno temo, ki je obvezno na sporedu tovrstnih obiskov. S plazenjem skozi blatne luže ni imela problemov, tako da je bil še najbolj omembe vreden dogodek, ko smo se basali navzdol skozi obvozni rov. Najino mini transportno vrečo sva si na ožinah malo podajali in v nekem trenutku sem iz luknje pod sabo zaslišala mil otroški glasek: »A mi podaš prasico, mami?« Da se ne boste zgražali, raba je terminološko popolnoma ustrezna, skozi tako mlada usta pa tudi precej prisrčna.

Punca je na plano prilezla blatna kot vsi ostali in popolnoma navdušena. »A lahko greva spet v jamo, mami?« Menda jo je doživetje še bolj očaralo kot njena rojstnodnevna zabava, ki jo je večer prej imela – o, komercialno razkošje! – v trampolin parku. Kaj bi si še lahko želela več!? Do konca vikenda nismo poslušali o ničemer drugem kot o Mačkovici, pred šolo sem jo pa vseeno malo posvarila. Naj ne bo preveč začudena, če njeni sošolci ne bodo delili vzhičenja, ko jim bo razlagala, kje je bila in kaj je počela …

Pred vhodom je bila Tastarejša še malo zadržana ...

Počitek na kupu blata. Mama & hčerka. Foto: Anja H.

Tlačenje skozi ožino. Včasih pomaga, če si malo manjši! Foto: Anja H.




četrtek, 24. marec 2022

Šipek

Reševanje jezikovnih zagat na predšolski način: Malega vprašam, kaj bi jedel za zajtrk. »Jedel bi … a veš tisto, kar imamo za v hribe v škatli.« Verjetno misli na famozno škatlico, najpomembnejši del naše prtljage, ker mu vanjo pred vsakim izletom dam par bonbonov. Še preden ga lahko oštejem, da za zajtrk ne more dobiti sladkarij, nadaljuje: »A veš, tisto, za čaj.« Kakšen čaj? Kaj ima čaj s škatlami? »Misliš na termovko?« Ne. Torej po vrsti naštevam stvari, povezane s čajem. »Med?« Ne. »Limona?« Ne. »Materina dušica?« Ne.

Mali je vedno bolj frustriran. »A veš, tisto rdeče, za čaj?« Sanja se mi ne. Rdeče? »V takšni kvadratni škatli, s sabo vzamemo v hribe. Tisto sadje.« Pokažem mu plastično škatlo, v kateri ponavadi s sabo nosimo maslo, namaze in druge stvari, ki ne marajo razlitja ali peštanja. Ne, seveda to ni to.

Mali mi skoči v naročje, da ga dvignem do višine hladilnika. Brezplodno kuka noter, očitno tam ni tistega, kar hoče. Situacija postaja nevarna (vendarle je še jutro in smo vsi malček občutljivi), kajti škatle, čaja, hribov, rdeče barve in sadja nobeden ne zna povezati v nekaj smiselnega. Nakar se Najdražji domisli, da kaj pa, če bi Mali zadevo narisal. Rečeno, storjeno, Mali da jezik ven (kot večina njegovega sorodstva, kadar se koncentrira) in nariše nekakšno rdečo kraco. »A misliš na češnje?« Ne. Potem pa se končno nekomu izmed nas utrne – šipek! Fant bi rad jedel šipkovo marmelado, tisto napol plastičnega okusa, ki jo kupujemo v prazgodovinski miniaturni embalaži, da jo lažje nosimo s sabo na izlete. In je dejansko v škatlici, pa šipek je rdeče barve in iz njega delamo čaj …

Mali se je navsezadnje moral zadovoljiti s slivovo marmelado, ker šipkove nismo imeli. Jezikovni problem smo pa vseeno rešili!



nedelja, 20. marec 2022

Sankaške drame pod Stolom

Naslov je seveda bombastično zavajajoč v stilu rumenih slovenskih medijev, ker smo v resnici imeli vrhunsko pozno sankanje na avstrijski strani Karavank. Nekaj dram je ob tem vseeno bilo. Najprej v avstrijskih Rutah (Bärental), kjer se je na parkirišču pri nekdanji koči Stouhütte izkazalo, da sem komplet pancarjev za Tastarejšo nehote sestavila iz enega njenega in enega sinetovega čevlja. Oba sta pač črna … Pepelkasti poskusi, da bi hčerka nogo stlačila v pet številk premajhno obuvalo, niso uspeli, in tako smo opustili prvotne turnosmučarske plane in šli vsi na sanke. 

Drama je bila tudi v nadaljevanju, kajti pot po (še vedno zgledno zasneženi) cesti do Celovške koče (Klagenfurter Hütte) ni med najkrajšimi. Khm, priznam, da sem tokratno družinsko dramo v glavnem zakrivila jaz, a po mojem napadu besnila, jokcanja in vsesplošnega nadiranja se je razpoloženje celotne ekipe čudežno popravilo. Še bolj pa je atmosfera poskočila, ko smo pozno popoldne le prišli do želene koče – hecno, tolikokrat sem že smučala s Kozjaka, pri koči pa sem bila verjetno prvič. Oskrbniška ekipa se je sicer ravno basala na motorne sanke in v dolino, vendar nam je bilo za avstrijsko gostinsko ponudb tako ali tako malo mar.

V popolni samoti smo se razporedili na sanke in …. vuuuuš! Sedem kilometrov matrarije v breg je pomenilo sedem kilometrov pretežno vrhunskega sankaškega spusta. So se pa na njem pokazale tudi občutne razlike med našimi starimi, recimo jim industrijskimi sankami in novimi, obrtniško izdelanimi, ki jih je pred nedavnim nabavil Najdražji. Kot bi primerjali vožnjo v katrci in lexusu! No, tako sklepam, ker se v lexusu še nisem peljala …

Za finalno dramo je poskrbel zadnji odsek spusta. Mladiča sta se, tokrat prvič, skupaj spravila na ta hitre sani – in ni ju bilo več. Midva, stara prdca, sva ju v čoftastem snegu najprej nemočno skušala ujeti na starih sankah, ki so za naju z dvema nahrbtnikoma čisto premajhne. Potem sva pa obupala in samo opazovala sledi pred nama, če niso slučajno zavile v katero od globeli ob cesti. Mladiča sva srečala šele čez četrt ure pri avtomobilu. Režala sta se kot pečena mačka!

Imeli smo nekaj konceptualnih nestrinjanj glede načina vzpona ...

Nad "poletnim" parkiriščem je cesta idealna za lopatanje.

Končno zgoraj! Pogled na Vajnež.

Celovška koča in Svačica.

Pripravljeni na spust!


sobota, 19. marec 2022

Vpis

Mali se je prvič sam podpisal v vpisno knjigo na vrhu hriba. Samozavestno, brez oklevanja in čečkanja, lepo natančno in med črtami – in v zrcalno napačno smer. Tega sicer zlepa več ne naredi, tako da je očitno trema pred javnim nastopom naredila svoje!

Ponosni vpis pod številko 8. Puščica na koncu je Tastarejšino maslo.

Prizorišče tega zgodovinskega dogodka pa je bilo naše srčkano odkritje nad Rakitno, dvojček Rotovec in Županov vrh. Toplo priporočam za kratek, res nenaporen, a samoten družinski izlet.

Prijazni vrh Rotovca.

In še lepši, nemarkirani sosednji Županov vrh.

sobota, 12. marec 2022

Popolnost nad Cijanerico

Turnosmučarski naviteži, ki 2500 višincev pretečejo v dveh uricah in grejo potem popoldne še za sto kilometrov na kolo, bi turo verjetno opravili z levim prstom, za naju z Najdražjim je bil pa to v tej sezoni šele drugi skupni turni smuki in se nama je zdel precej epski zalogaj. Epsko je bilo zjutraj na Nevejskem prevalu pri -8 stopinjah – sva se pa vsaj brzinsko pripravila na odhod! Epsko je bilo na prostranih širjavah Pecola, kjer sva se v idealnem vremenu slačila in se čudila, kako je mogoče, da sredi vse te krasote pri najboljši volji ne moreva našteti več kot dvajset turnosmučarskih pikic, in to na vseh pobočjih in vrhovih, ki sva jih lahko uzrla. No, v resnici jih je gledal Najdražji, meni je namreč uspelo iti na turo brez sončnih očal, tako da sem dan preživela z nizko spuščenim klobukom (večer pa nato s kar nekaj nehotenimi solzami).

Epsko je bilo tudi, ko sva zagrizla v strmino proti Škrbini nad Cijanerico in sem menda prvič v življenju doživela, da je Najdražji oznanil: »Jaz ne grem več naprej.« K sreči se je še pustil pregovoriti in tako sva trpela naprej gor do vročega kotla pod vrhom. Tu je sledilo njegovo drugo oznanilo istega tipa, ampak sedlo je bilo zdaj že tako blizu, da ga nisem več prepričevala. Je pa fovšija naredila svoje in tako sva po štirih urah oba stala na slikoviti škrbini. Midva s cepinom in derezami, za nama pa mladec v bootsih in na splitboardu, brez kakšne koli protizdrsne opreme. Vsa čast mu, vsakokrat me malček zaboli, ko vidim, kako našponani so eni …

Najbolj epski pa je bil seveda spust. Ob enih je bil sneg ravno prav odjenjan, da strmine nisva niti zaznala, ampak je bil vse skupaj velik, nenaporen užitek. Snega seveda ni v izobilju, a zaenkrat še dovolj. Res pa je, da je v spodnjem delu pobočij izpod Cijanerice smučljiv samo še razmeroma ozek pas, zato verjetno ne bo več dolgo. Cesta s Pecola je tako spolirana, da je po njej luštno letelo, in kot poročajo predhodniki, sva samo na dnu morala dvakrat sneti smuči. Navsezadnje se je ugodno iztekla tudi največja skrb dneva – ko sva se ob štirih popoldne vračala mimo Kranjske Gore, ni bilo o veleslalomskem prvenstvu ali smučarskih množicah niti sledu.

Jutro na Pecolu. Mraza ni več.

Proti Kaninu ...

... Curtissons ni več smučljiv, Vrh Strmali še.

Najine smuči so šle hitro na nahrbtnik.

Strmo je.

Škrbina nad Cijanerico se končno vidi.

Kotel pod zadnjo strmino.

V škrbini.

Pogled na ono stran, na Viševo trojico.

Midva in Strma peč. 

Juhuhu! 

Vse tegobe zgodnjega vstajanja so bile pozabljene ...


petek, 4. marec 2022

Med valovi in bregovi

Potem ko smo ugotovili, da se nam ob zadostni opremljenosti s klimami v ciprskih apartmajih ni bati zmrzovanja, smo se pogumno predali raziskovanju južne obale grškega dela otoka. Na veliko veselje mladine, ki je bila vsaj enkrat na dan pripuščena na plažo. Čeravno je bilo za pravo namakanje še prehladno, sta z veseljem tekala, kopala po pesku, skakala in tako vneto čofotala, da še nikoli v naši družinski karieri nisem pogosteje uporabljala vrečke z rezervnimi oblačili, ki je stalno v mojem nahrbtniku. Tule je pa še nekaj zanimivosti, ki smo jih raziskali v naših zadnjih dneh na Cipru. Da jim lažje sledim, jih navajam od vzhoda proti zahodu.

Polotok Gkreko

Vzhodni del otoka je, če ga pogledaš od daleč, za nas vse prej kot privlačen – sama ravnina, in to pretežno gosto s turističnimi kompleksi. Po plakatih in ostalih oglasih sodeč sklepamo, da je najbolj cvetoč posel na otoku nepremičninski. Na srečo pa je ob vsem betonskem buhtenju ostalo dovolj prostora za plaže, ki še vedno dajejo precej divji vtis. Nas je tja premamil jugovzhodni polotok s hecnim imenom Gkreko, ki ponuja razbite pečine, obmorske votline, majceno, a čisto pravo mizasto goro in več kot dovolj materiala za domišljijske gusarske pustolovščine. Vse skupaj ni veliko, a vredno vožnje na ono stran otoka.

Naša skoraj zasebna plaža. Me prav zanima, kako je tu poleti.

Obmorske votline pred rtom Gkreko.

Še pogled od spodaj. Malo gusarskega poziranja!

Proti mizasti gori Gkreko. Niti sto metrov nima, a je vseeno vredna obiska.

Na Cipru je že pomlad.

Divje obale je za vsakim vogalom dovolj.

Apartma sredi najbolj pozidanega dela, pa vseeno je bil odličen.

Pano Lefkara

Da niso vse samo klifi in valovi, je v blago dvigajoči se notranjosti Cipra dovolj materiala za raziskovanje. Vas Pano Lefkara na vzhodnih obronkih pogorja Troodos se nam je prav dopadla, pa čeprav nas srebrnina in čipke, s katerimi se ukvarjajo tod, zanimajo bolj na nivoju fotografij.

Po napisih sodeč, ciljajo srebrnina in čipke predvsem na ruske obiskovalce, ki so se ravno v tistih dneh znašli v nezavidljivem položaju ...

Mladičema se je seveda zdelo prekrasno!

Kosilo ob poti.

Brez hoje ni šlo. Pogled na vas z bližnjega vršiča.

V silnem vetru smo obredli še nekaj bližnjih grebenov.
 

Ruševine mesta Kourion

Brez antične zgodovine v teh krajih ne gre, mi smo ji privoščili pri ruševinah mesta Kourion. To je bila voda na moj mlin v debati, ki jo imava z Najdražjim o obiskovanju tovrstnih ostankov v Sloveniji. Moja teza je namreč, da je tistih par naših kamnov sicer fajn, ampak da je z njimi škoda izgubljati čas, ko pa greš v Grčiji, Turčiji in sorodnih krajih samo za prvi vogal, pa že nabašeš na kako gledališče, stebre ali mozaike, ki se celo nam nepoznavalcem zdijo impresivni. Tako je bilo tudi tukaj, na čudovitem zelenem griču nad sredozemskimi valovi.

Kourionsko gledališče.


Pogled od ruševin antičnega mesta na morje. So kar znali izbirati prostor tile Grki ...


Pa še rimska agora ...

... in priložnost za poduk o gladiatorjih.
 
Izčrpani po ogledu smo padli v – po znanju angleščine sodeč zelo neturistično – take away restavracijo, kjer smo se nekako le zmenili, kaj bi jedli, ko sem pupo za blagajno skušala vprašati, ali bi se kje dalo dobiti jedilni pribor, me je pa gledala tako debelo kot osebje v kaki gorenjski kebabdžinici, če jih vprašaš kar koli izven železnega repertoarja običajnih fraz. No, za meso bi se še nekako potrudili, pire, kuskus in lazanjo bi pa težko jedli s prsti. Našo težavo je rešil supermarketič par sto metrov naprej, ki je bil odprt tudi v nedeljo in iz katerega se je Najdražji zmagoslavno vrnil z vilicami, in to sploh ne za enkratno uporabo. Zakaj je kupil samo tri, pa lahko razume samo gorenjska plat njegove – sicer niti malo gorenjske – narave.

Pravičnost po otroško: takole sta razdelila poobedej. Večja kupčka za njiju, manjši za naju z Najdražjim.
  

Rt Aspro

Zahodno od turističnega velemesta Lemesos oz. Limassol Ciper morju pokaže zobe s precej pompoznimi klifi. Mi smo kričali v valove na rtu Aspro, kjer smo na slikovitih kamnitih ploščah kar nekaj časa vpijali vase ritem valov, preden smo si drznili privoščiti malo bolj izpostavljeno poziranje. Že res, da je bil to eden tistih dni, ko se je Mali spravil pridigat svoji materi, da zakaj mora na počitnicah ves čas samo hoditi, ampak potem ko je v morje zmetal kar nekaj kil kamenja, se zdi, da so bile boleče noge pozabljene.

"Naša" plaža Pissouri. Rt Aspro se vidi čisto na koncu.

Bam!

Mnjam!


Proti rtu Aspro, pogled na Pissouri Beach.

Izpostavljen prehod.

Divji klifi.


Lušten grebenček.

 
Čarobni prostor na koncu skal ...

Afroditina skala

Afroditina skala (Petra tou Romiou) je menda največja atrakcija otoka. Ker je zadeva precej podobna nekaterim bolj odmaknjenim kotičkom na nam dobro znanem Pagu, se nam niti ni zdela preveč posebna, tako da smo bolj uživali pri opazovanju neveščih obiskovalcev, ki so se nekaj metrov rahlo plezalnega sestopa z vrha skale nazaj na plažo lotevali približno tako nerodno kot jaz, kadar skušam s kepo zadeti bližnje drevo. Tastarejši je kar zrasel greben, ko je odskakljala dol in potem ocenjevala sestopajoče. Če vas zanima: samo eden je bil po njeni oceni še dober, ampak niti približno ne tako kot ona. Od kod ji samozavest, se sprašujem …

Pogled na vzhod ...

... in na famozno skalo.

Pa še ena v sončnem zahodu.

Brez selfija ni šlo (brez Afrodite, ki je tod menda prikorakala iz morja).
 

Troodos in slap Kaledonia

Seveda smo se zapeljali tudi v gorovje Troodos, v katerem je tamkajšnji Olimp, s 1952 m najvišji na Cipru. Same višave so nekoliko razvrednotili vojaški objekti na vrhu in ceste, ki jih je povsod dosti. Ob pomanjkanju ustrezne zimske opreme smo se smučanju na par kratkih smučarskih progah odrekli, vseeno pa je bilo v soboto opoldne špasno videti živžav pretežno lokalnih obiskovalcev, ki so šli past zijala na sneg. Množica ljudi, šminkerskih avtov, zimskih škornjev, mokrih zadnjic, stojnic, prodajalcev kap, rokavic, plastičnih sank, koruze in čokoladnih jabolk, mladiča sta pa seveda trznila ob pogledu na ogromne lizike (in se hitro ustavila, ker vesta, da pri lizikah pač potegnem mejo). Da se ne bi po nepotrebnem zapletali po snegu, smo za pohod raje izbrali nekoliko nižje ležeči slap Kaledonia, ki je ravno tako ena obveznih turističnih točk. Sam slap sicer ne para gat, je pa pot do njega – s številnimi mostiči in nekaj preskakovanji potoka – čisto vznemirljiva. Še lepše je nadaljevanje ob strugi nad slapom, kjer na lepem ni bilo nikogar več razen nas in dveh poskočnih slovenskih mladcev. Čisto sami smo pripešačili v oblačne višave s celo nekaj centimetri poprha, in ko smo se lotili daljšega sestopa med višavskimi borovci, po terenu, ki nama je z Najdražjim posebej pri srcu, sva bila čisto blažena. Mladina pa nekoliko manj – Mali je Najdražjemu na ramenih za nekaj minut celo zaspal, Tastarejša je pa nevarno negodovala in smo komaj zvozili, da je huda lakota ni že spet prignala do napornega napada trme …

Prav špasna pot. Posebej zabavno je gledati obiskovalce in obiskovalke v supergicah in škornjih, ki se kotalijo čez tiste skale.

No ja, samo zaradi slapu ne bi bilo vredno.

Na vrhu naše poti. Sneg in mraz!

Sine je obnemogel, Najdražji pač ni smel.

Obvezna telovadba pri apartmaju. Večkrat na dan.
Mladina zelo spretno najde načine za uporabo upokojenskih fitnes naprav.

S Cipra smo se vrnili brez kakršnih koli težav. Vsi dogovori z domačini so držali, vsa pravila so bila enoznačno napisana, temperature so bile ravno po mojem okusu, terena za raziskovanje pa čez glavo dovolj. Vse izpolnjene od prijetnega sredozemskega presenečenja so našo pozornost doma sicer hitro preusmerile pustne rajarije, kar je pa še sreča, ker je bila Tastarejša kot običajno zadnji večer čisto iz sebe od otožja. Ona bi še ostaaaaaala na Ciiiiipru … Tudi jaz, punca moja, tudi jaz. Ne nazadnje turškega dela nismo niti povohali!

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...