Popolnost nad Cijanerico

Turnosmučarski naviteži, ki 2500 višincev pretečejo v dveh uricah in grejo potem popoldne še za sto kilometrov na kolo, bi turo verjetno opravili z levim prstom, za naju z Najdražjim je bil pa to v tej sezoni šele drugi skupni turni smuki in se nama je zdel precej epski zalogaj. Epsko je bilo zjutraj na Nevejskem prevalu pri -8 stopinjah – sva se pa vsaj brzinsko pripravila na odhod! Epsko je bilo na prostranih širjavah Pecola, kjer sva se v idealnem vremenu slačila in se čudila, kako je mogoče, da sredi vse te krasote pri najboljši volji ne moreva našteti več kot dvajset turnosmučarskih pikic, in to na vseh pobočjih in vrhovih, ki sva jih lahko uzrla. No, v resnici jih je gledal Najdražji, meni je namreč uspelo iti na turo brez sončnih očal, tako da sem dan preživela z nizko spuščenim klobukom (večer pa nato s kar nekaj nehotenimi solzami).

Epsko je bilo tudi, ko sva zagrizla v strmino proti Škrbini nad Cijanerico in sem menda prvič v življenju doživela, da je Najdražji oznanil: »Jaz ne grem več naprej.« K sreči se je še pustil pregovoriti in tako sva trpela naprej gor do vročega kotla pod vrhom. Tu je sledilo njegovo drugo oznanilo istega tipa, ampak sedlo je bilo zdaj že tako blizu, da ga nisem več prepričevala. Je pa fovšija naredila svoje in tako sva po štirih urah oba stala na slikoviti škrbini. Midva s cepinom in derezami, za nama pa mladec v bootsih in na splitboardu, brez kakšne koli protizdrsne opreme. Vsa čast mu, vsakokrat me malček zaboli, ko vidim, kako našponani so eni …

Najbolj epski pa je bil seveda spust. Ob enih je bil sneg ravno prav odjenjan, da strmine nisva niti zaznala, ampak je bil vse skupaj velik, nenaporen užitek. Snega seveda ni v izobilju, a zaenkrat še dovolj. Res pa je, da je v spodnjem delu pobočij izpod Cijanerice smučljiv samo še razmeroma ozek pas, zato verjetno ne bo več dolgo. Cesta s Pecola je tako spolirana, da je po njej luštno letelo, in kot poročajo predhodniki, sva samo na dnu morala dvakrat sneti smuči. Navsezadnje se je ugodno iztekla tudi največja skrb dneva – ko sva se ob štirih popoldne vračala mimo Kranjske Gore, ni bilo o veleslalomskem prvenstvu ali smučarskih množicah niti sledu.

Jutro na Pecolu. Mraza ni več.

Proti Kaninu ...

... Curtissons ni več smučljiv, Vrh Strmali še.

Najine smuči so šle hitro na nahrbtnik.

Strmo je.

Škrbina nad Cijanerico se končno vidi.

Kotel pod zadnjo strmino.

V škrbini.

Pogled na ono stran, na Viševo trojico.

Midva in Strma peč. 

Juhuhu! 

Vse tegobe zgodnjega vstajanja so bile pozabljene ...