Jamarski debi

Vse predolgo sem odlašala z vrnitvijo k dejavnosti, ki je bila, preden sem postala mama, na stopničkah med mojimi najbolj osrečujočimi. Vedno se je našel kak izgovor – jamarske akcije pač niso poldnevne, tako da so bili deca premajhni, covid preveč v porastu ali kaj tretjega in je trajalo več kot sedem let, da sem nase spet navlekla rdečega pajaca. Še z ostanki zasušenega blata, hm. Ampak tokrat je bilo zelo drugače, z mano je šla namreč tudi Tastarejša.

Pridružili sva se uvodni akciji letošnje jamarske šole našega kluba v Mačkovico. Zgodilo se ni nič posebej razburljivega ali napetega, kar je seveda slabo, kar se tiče zanimivosti branja tele reportažice, za moje nadaljnje jamarsko udejstvovanje pa neizmerna sreča. Kajti zadeva je bila popoln uspeh! Če odmislim svoje blažene občutke, ko sem spet lahko malo balansirala po drsečem podzemlju, je najpomembnejše to, da je Tastarejša uživala na celi črti. Kot bi že stokrat skakala po tako spolzkem terenu, je plezala po skalah – in to kakopak v škornjih –, se tlačila skozi ožine in precej hitro zakapirala tudi jamarski stil plezanja, ki vključuje precej več zadnjice in kolen kot tisto, kar je navajena iz hribov. Dejansko je bila cela jama zanjo spolzek, blaten telovadni poligon. Poleg tega je pozorno vpijala vsako besedo šefice akcije, potrpežljivo čakala, ko je bilo treba čakati preostanek ekipe, in junaško preživela popolno temo, ki je obvezno na sporedu tovrstnih obiskov. S plazenjem skozi blatne luže ni imela problemov, tako da je bil še najbolj omembe vreden dogodek, ko smo se basali navzdol skozi obvozni rov. Najino mini transportno vrečo sva si na ožinah malo podajali in v nekem trenutku sem iz luknje pod sabo zaslišala mil otroški glasek: »A mi podaš prasico, mami?« Da se ne boste zgražali, raba je terminološko popolnoma ustrezna, skozi tako mlada usta pa tudi precej prisrčna.

Punca je na plano prilezla blatna kot vsi ostali in popolnoma navdušena. »A lahko greva spet v jamo, mami?« Menda jo je doživetje še bolj očaralo kot njena rojstnodnevna zabava, ki jo je večer prej imela – o, komercialno razkošje! – v trampolin parku. Kaj bi si še lahko želela več!? Do konca vikenda nismo poslušali o ničemer drugem kot o Mačkovici, pred šolo sem jo pa vseeno malo posvarila. Naj ne bo preveč začudena, če njeni sošolci ne bodo delili vzhičenja, ko jim bo razlagala, kje je bila in kaj je počela …

Pred vhodom je bila Tastarejša še malo zadržana ...

Počitek na kupu blata. Mama & hčerka. Foto: Anja H.

Tlačenje skozi ožino. Včasih pomaga, če si malo manjši! Foto: Anja H.