Med valovi in bregovi

Potem ko smo ugotovili, da se nam ob zadostni opremljenosti s klimami v ciprskih apartmajih ni bati zmrzovanja, smo se pogumno predali raziskovanju južne obale grškega dela otoka. Na veliko veselje mladine, ki je bila vsaj enkrat na dan pripuščena na plažo. Čeravno je bilo za pravo namakanje še prehladno, sta z veseljem tekala, kopala po pesku, skakala in tako vneto čofotala, da še nikoli v naši družinski karieri nisem pogosteje uporabljala vrečke z rezervnimi oblačili, ki je stalno v mojem nahrbtniku. Tule je pa še nekaj zanimivosti, ki smo jih raziskali v naših zadnjih dneh na Cipru. Da jim lažje sledim, jih navajam od vzhoda proti zahodu.

Polotok Gkreko

Vzhodni del otoka je, če ga pogledaš od daleč, za nas vse prej kot privlačen – sama ravnina, in to pretežno gosto s turističnimi kompleksi. Po plakatih in ostalih oglasih sodeč sklepamo, da je najbolj cvetoč posel na otoku nepremičninski. Na srečo pa je ob vsem betonskem buhtenju ostalo dovolj prostora za plaže, ki še vedno dajejo precej divji vtis. Nas je tja premamil jugovzhodni polotok s hecnim imenom Gkreko, ki ponuja razbite pečine, obmorske votline, majceno, a čisto pravo mizasto goro in več kot dovolj materiala za domišljijske gusarske pustolovščine. Vse skupaj ni veliko, a vredno vožnje na ono stran otoka.

Naša skoraj zasebna plaža. Me prav zanima, kako je tu poleti.

Obmorske votline pred rtom Gkreko.

Še pogled od spodaj. Malo gusarskega poziranja!

Proti mizasti gori Gkreko. Niti sto metrov nima, a je vseeno vredna obiska.

Na Cipru je že pomlad.

Divje obale je za vsakim vogalom dovolj.

Apartma sredi najbolj pozidanega dela, pa vseeno je bil odličen.

Pano Lefkara

Da niso vse samo klifi in valovi, je v blago dvigajoči se notranjosti Cipra dovolj materiala za raziskovanje. Vas Pano Lefkara na vzhodnih obronkih pogorja Troodos se nam je prav dopadla, pa čeprav nas srebrnina in čipke, s katerimi se ukvarjajo tod, zanimajo bolj na nivoju fotografij.

Po napisih sodeč, ciljajo srebrnina in čipke predvsem na ruske obiskovalce, ki so se ravno v tistih dneh znašli v nezavidljivem položaju ...

Mladičema se je seveda zdelo prekrasno!

Kosilo ob poti.

Brez hoje ni šlo. Pogled na vas z bližnjega vršiča.

V silnem vetru smo obredli še nekaj bližnjih grebenov.

 

Ruševine mesta Kourion

Brez antične zgodovine v teh krajih ne gre, mi smo ji privoščili pri ruševinah mesta Kourion. To je bila voda na moj mlin v debati, ki jo imava z Najdražjim o obiskovanju tovrstnih ostankov v Sloveniji. Moja teza je namreč, da je tistih par naših kamnov sicer fajn, ampak da je z njimi škoda izgubljati čas, ko pa greš v Grčiji, Turčiji in sorodnih krajih samo za prvi vogal, pa že nabašeš na kako gledališče, stebre ali mozaike, ki se celo nam nepoznavalcem zdijo impresivni. Tako je bilo tudi tukaj, na čudovitem zelenem griču nad sredozemskimi valovi.

Kourionsko gledališče.

Pogled od ruševin antičnega mesta na morje. So kar znali izbirati prostor tile Grki ...

Pa še rimska agora ...

... in priložnost za poduk o gladiatorjih.

 
Izčrpani po ogledu smo padli v – po znanju angleščine sodeč zelo neturistično – take away restavracijo, kjer smo se nekako le zmenili, kaj bi jedli, ko sem pupo za blagajno skušala vprašati, ali bi se kje dalo dobiti jedilni pribor, me je pa gledala tako debelo kot osebje v kaki gorenjski kebabdžinici, če jih vprašaš kar koli izven železnega repertoarja običajnih fraz. No, za meso bi se še nekako potrudili, pire, kuskus in lazanjo bi pa težko jedli s prsti. Našo težavo je rešil supermarketič par sto metrov naprej, ki je bil odprt tudi v nedeljo in iz katerega se je Najdražji zmagoslavno vrnil z vilicami, in to sploh ne za enkratno uporabo. Zakaj je kupil samo tri, pa lahko razume samo gorenjska plat njegove – sicer niti malo gorenjske – narave.

Pravičnost po otroško: takole sta razdelila poobedej. Večja kupčka za njiju, manjši za naju z Najdražjim.

  

Rt Aspro

Zahodno od turističnega velemesta Lemesos oz. Limassol Ciper morju pokaže zobe s precej pompoznimi klifi. Mi smo kričali v valove na rtu Aspro, kjer smo na slikovitih kamnitih ploščah kar nekaj časa vpijali vase ritem valov, preden smo si drznili privoščiti malo bolj izpostavljeno poziranje. Že res, da je bil to eden tistih dni, ko se je Mali spravil pridigat svoji materi, da zakaj mora na počitnicah ves čas samo hoditi, ampak potem ko je v morje zmetal kar nekaj kil kamenja, se zdi, da so bile boleče noge pozabljene.

"Naša" plaža Pissouri. Rt Aspro se vidi čisto na koncu.

Bam!

Mnjam!

Proti rtu Aspro, pogled na Pissouri Beach.

Izpostavljen prehod.

Divji klifi.

Lušten grebenček.

 

Čarobni prostor na koncu skal ...

Afroditina skala

Afroditina skala (Petra tou Romiou) je menda največja atrakcija otoka. Ker je zadeva precej podobna nekaterim bolj odmaknjenim kotičkom na nam dobro znanem Pagu, se nam niti ni zdela preveč posebna, tako da smo bolj uživali pri opazovanju neveščih obiskovalcev, ki so se nekaj metrov rahlo plezalnega sestopa z vrha skale nazaj na plažo lotevali približno tako nerodno kot jaz, kadar skušam s kepo zadeti bližnje drevo. Tastarejši je kar zrasel greben, ko je odskakljala dol in potem ocenjevala sestopajoče. Če vas zanima: samo eden je bil po njeni oceni še dober, ampak niti približno ne tako kot ona. Od kod ji samozavest, se sprašujem …

Pogled na vzhod ...

... in na famozno skalo.

Pa še ena v sončnem zahodu.

Brez selfija ni šlo (brez Afrodite, ki je tod menda prikorakala iz morja).

 

Troodos in slap Kaledonia

Seveda smo se zapeljali tudi v gorovje Troodos, v katerem je tamkajšnji Olimp, s 1952 m najvišji na Cipru. Same višave so nekoliko razvrednotili vojaški objekti na vrhu in ceste, ki jih je povsod dosti. Ob pomanjkanju ustrezne zimske opreme smo se smučanju na par kratkih smučarskih progah odrekli, vseeno pa je bilo v soboto opoldne špasno videti živžav pretežno lokalnih obiskovalcev, ki so šli past zijala na sneg. Množica ljudi, šminkerskih avtov, zimskih škornjev, mokrih zadnjic, stojnic, prodajalcev kap, rokavic, plastičnih sank, koruze in čokoladnih jabolk, mladiča sta pa seveda trznila ob pogledu na ogromne lizike (in se hitro ustavila, ker vesta, da pri lizikah pač potegnem mejo). Da se ne bi po nepotrebnem zapletali po snegu, smo za pohod raje izbrali nekoliko nižje ležeči slap Kaledonia, ki je ravno tako ena obveznih turističnih točk. Sam slap sicer ne para gat, je pa pot do njega – s številnimi mostiči in nekaj preskakovanji potoka – čisto vznemirljiva. Še lepše je nadaljevanje ob strugi nad slapom, kjer na lepem ni bilo nikogar več razen nas in dveh poskočnih slovenskih mladcev. Čisto sami smo pripešačili v oblačne višave s celo nekaj centimetri poprha, in ko smo se lotili daljšega sestopa med višavskimi borovci, po terenu, ki nama je z Najdražjim posebej pri srcu, sva bila čisto blažena. Mladina pa nekoliko manj – Mali je Najdražjemu na ramenih za nekaj minut celo zaspal, Tastarejša je pa nevarno negodovala in smo komaj zvozili, da je huda lakota ni že spet prignala do napornega napada trme …

Prav špasna pot. Posebej zabavno je gledati obiskovalce in obiskovalke v supergicah in škornjih, ki se kotalijo čez tiste skale.

No ja, samo zaradi slapu ne bi bilo vredno.

Na vrhu naše poti. Sneg in mraz!

Sine je obnemogel, Najdražji pač ni smel.

Obvezna telovadba pri apartmaju. Večkrat na dan.
Mladina zelo spretno najde načine za uporabo upokojenskih fitnes naprav.

S Cipra smo se vrnili brez kakršnih koli težav. Vsi dogovori z domačini so držali, vsa pravila so bila enoznačno napisana, temperature so bile ravno po mojem okusu, terena za raziskovanje pa čez glavo dovolj. Vse izpolnjene od prijetnega sredozemskega presenečenja so našo pozornost doma sicer hitro preusmerile pustne rajarije, kar je pa še sreča, ker je bila Tastarejša kot običajno zadnji večer čisto iz sebe od otožja. Ona bi še ostaaaaaala na Ciiiiipru … Tudi jaz, punca moja, tudi jaz. Ne nazadnje turškega dela nismo niti povohali!