Prijetno sredozemsko presenečenje

Čeprav si domišljam, da sem še kar razgledana svetovljanka s širokim znanjem o planetu, ki ga dnevno uničujemo, pa je resnica, da o Cipru do nedavnega nisem vedela kaj dosti. Razen tega, da obstaja nekaj, čemur se reče Severni Ciper, in da imajo na Evroviziji običajno prave krasotce in krasotice, ki bolj plešejo, kot pojejo, pretežno neposlušljive komade. Zato iskreno priznam, da je bila edini razlog, da smo se odločili za kratek zimski pobeg na Mediteran, nizka cena letalskih kart, in to iz Zagreba, ki je v primerjavi z Bergamom (ki smo ga nazadnje prakticirali par dni pred tisto usodno nogometno tekmo februarja 2019) prav priročno blizu. Kajti v danih okoliščinah se res nisem želela izprsiti s slabim jurčkom za letalo, na katerega nas potem ne bi pustili zaradi takšnega ali drugačnega pozitivnega testa … No, kako nerazgledana tepka sem, sem ugotovila kmalu po tem, ko sem RyanAiru prepustila podatke svoje bančne kartice in šele potem ugotovila, da Ciper pač ni Grčija, temveč samostojna država, in da so covidski vstopni pogoji zanj precej ostrejši. Tako sem se hkrati z nakupom karte začela resno sekirati, ali nam jo bo sploh uspelo uporabiti. Je kar hudič planirati in pakirati, če to delaš s figo v žepu!

Ampak en HAG in en PCR-test ter par uric ubadanja s spletno papirologijo kasneje smo se osupli, da nam je uspelo, znašli v najetem avtu sredi hudo spomladanskega Pafosa in Najdražji, od noči brez spanja svež kot že rahlo načet zombi, prvič za volanom na desni strani vozila. Če odmislimo nekaj neposrečenih manevrov v ostrih serpentinah, mu je vožnja po levi kar gladko stekla, si je pa za pomoč omislil pesmico na melodijo »Jaz pa pojdem na Gorenjsko«. Hitro smo se je priučili in mu pomagali z mnemotehnično: »Leva leva leva leeeeeva …« Še največ težav pa sva imela oba odrasla, ko je bilo treba vstopiti v avto in naju je oba zanašalo na napačno stran.

Spodaj brez, zgoraj anorak. Naša vsakodnevna ciprska dejavnost.

V prvem delu dopusta smo se osredotočili na zahodni del tega tretjega največjega sredozemskega otoka, ki se je izkazal za res prijetno presenečenje. Za začetek kar se tiče temperatur. Spodbujeni z izkušnjo s Sicilije, kjer smo pred leti žgali klime in vseeno zmrzovali, smo se nastanili v rustikalen apartma v vasici Miliou, v kateri smo zaznali več mačk kot živih človeških prebivalcev. Hudo lačnih mačk, ki so z veseljem pomlatile tudi tri dni stare makarone! Marsikaj bi lahko očitali apartmaju, recimo pipo v banji, ki je konkretno puščala, a njegov brkati lastnik je imel tako ležerno šegav nasmeh, da bi mu odpustila vse. Tudi kamin, zaradi katerega sem ta apartma sploh izbrala, se je izkazal za romantičen dodatek naših večerov, svoje pa so dodali še omamno zoreča drevesa agrumov vsepovsod okrog vasi, pod katerimi smo kar sproti pobirali krepitve za naš imunski sistem. Hitro smo ugotovili, da je ciprska pokrajina dovolj razgibana za naš okus, vreme ravno prav blago, da smo kolobarili med spomladanskimi puloverji in malo debelejšimi flisi, sezona pa ravno prav mrtva, da je odpadlo pretepanje za prostorček na plaži. Na večini plaž smo bili namreč edini. Ali se značaj domačinov kaj spremeni, ko pri 30+ stopinjah na otoku mrgoli turistov, ne vem, vem pa, da so bili vsi, ki smo jih srečali, tako nenarejeno prijazni, da sem celo pozabila na svojo običajno sumničavost, kateri prodajni trik se skriva za tako ljubeznivostjo.

"Naša" hiša v vasici Miliou ...

... in naše razklumpano prevozno sredstvo. Rdeča tablica menda označuje vozilo za najem, kar v primeru vožnje po - za večino turistov - neobičajni strani ceste ni neumno.

Družinska idila pred kaminom (in pod žehto).

Pa še par besed o atrakcijah tega dela otoka. Na severozahodu se Ciper zaključi z neposeljenim polotokom Akamas, ki smo si ga zviška ogledali z zelo lepe Afroditine poti. Ta se začne pri t. i. Afroditini kopeli, ki je očarljiv izvir, in se ob nekaj botaničnih znamenitostih zložno vzpne na fletno in zelo razgledno mizasto goro.

Afroditin izvir je res nefotogeničen. Nisem še našla fotko, na kateri bi izgledal dobro, in tudi na moji je. V resnici je veliko lepše.

Na Cipru je že pomlad.

Pogled na polotok Akamas.

Kar nekaj botaničnih zanimivosti po poti.

 
V globine polotoka Akamas smo želeli prodreti tudi na njegovi južni strani, kjer smo se namenili v menda najzanimivejšo ciprsko sotesko Avakas. Čisto skoznjo sicer nismo prišli, ker so nekateri člani družine skrajno resno jemali opozorila o nevarnosti padajočega kamenja, je bilo pa vseeno prijetna mala pustolovščina, ko smo bosi lomastili po ozkem kanjonu. Posebej razveseljujoče je bilo zavedanje, da mladina tovrstne fizične neprijetnosti že zmore z veseljem na obrazu. Dan pa smo zaključili z nekoliko z dolgim nosom, saj smo od vhoda v sotesko optimistično nadaljevali po makadamski cesti proti plaži Lara. Tam naj bi bila nekakšna valilnica za želve ali nekaj podobnega. Optimistično sem nas že videla, kako bomo poskakovali med tisoči gomazečih želvic, na realna tla pa me je hitro postavil zluknjan makadam, po katerem smo vozili počasneje od navdahnjenega pešca in nazadnje stisnili rep med noge. Želvice – če sploh so, kakopak – bodo morale počakati na neko drugo življenje, v katerem bomo pripravljeni požreti predsodke in najeti bagi …

Ostanek starodavne oljke ob poti.

Eni preskakujejo po kamnih, mi smo raje bredli,

Je pa kar ozko!

 Seveda nam ni dala miru tudi notranjost otoka, ki se v gorovju Troodos dvigne do 1900 m visoko. Z zahodne obale smo se usmerili do nekakšne gozdne postojanke s strašnim imenom Stavros tis Psitakkos (se opravičujem, če sem koga prizadela, ker ime seveda sploh ni strašno, ampak grščina mi je takšna španska vas, da sem porabila kar nekaj možganskih celic, da sem si ga zapomnila). Izkušnja je bila zanimiva – naučili smo se, da vsaj v tem koncu hribov ni tako rekoč ničesar! Do Psitakkov smo se vozili dobro uro skozi borove hoste, v katerih ni drugega kot – borove hoste. Nobene hiše, nobene kmetije, nobene gostilne ali lovske koče, nobene skale, nobenega razgleda in ničesar zanimivega ni – če vas seveda ne zanimajo hoste. Sredi zime je bila gozdarska postaja opustela, smo pa obiskali ogrado z mufloni, ki so menda ciprska nacionalna žival, a jih v divjini seveda ne srečaš, in s kratkega, a vendarle zimsko hladnega gozdnega sprehoda v daljavi ugledali vršace severno ležeče Turčije. Prednost obalnih krajev je pa, da smo se ob povratku v toplejše kraje ustavili na prvi možni plaži, da so še deca prišli na svoj račun. Valovi so butali, pesek je bil in spet ju je bilo treba preoblačiti …

Mufloni. Še dobro, da imajo ogrado, v živo jih verjetno ne bomo videli.

Fotka je zanikrna, ampak dosti več od borovcev itak nismo videli.
In ja, turške gore v daljavi.

Če bi vedela več o botaniki, bi znala več povedati o tem lepotcu.

Tik pred večernim preoblačenjem. Pogled na polotok Akamas.

 
Bivanje na zahodu Cipra smo zaključili z obiskom živalskega vrta Pafos Zoo severno od Pafosa. Ni poceni niti ni zelo velik, živali imajo razmeroma majhne kletke in ogledali smo si lahko samo eno predstavo, s papigami in sovami. Za spremembo je bil tokrat Mali glavni nergač in se je ves čas pritoževal, spraševal, kdaj bo konec, in tarnal, da mu je dolgčas. Verjetno je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da smo nekoliko preresno vzeli opozorilne table, da zaradi nekaterih prosto sprehajajočih se ptic s sabo ni dovoljeno nositi hrane in pijače, in si od silne sestradanosti komaj zmogli ogledati vse živali. Ampak ko smo se potolažili v prvem Lidlu (najti odprto restavracijo, ki bi v tej izvensezoni družino nasitila po razumni ceni, je kar izziv), je razpoloženje hipoma naraslo, potem ko je dečko odspal eno krepko rundo, pa kar ni nehal govoriti o tem, katere živali vse smo prvič videli v živo. Pingvini! Beli levi! Hijene! Afriški psi! Miljavžent ptičev! In seveda anakonda! Ena kobra! Druga kobra! Pa tista kobra, ki se je dvignila! Kot je videti, sinetova naklonjenost plazilcem še ni čisto izumrla, še bolj razveseljivo pa je, da tudi obisk pafoškega živalskega vrta še zdaleč ni bil strel v prazno.

Dva akterja predstave s pticami ...

... in štirje akterji tega potovanja. Maske so menda obvezne tudi na prostem (in to FFP2),
ampak tega nihče ne jemlje prav resno.