četrtek, 08. februar 2018

Pet dni pod Etno

Počitnice na Siciliji sem si zastavila skrajno neambiciozno: počeli ne bomo ničesar in šli ne bomo nikamor, ukvarjali se bomo samo sami s sabo, pa se bomo dobro imeli. Če nam bo slučajno uspelo kar koli več od tega, bo to popoln presežek. To sem se o tistem, čemur se trudim reči POTOVANJE Z MAJHNIMI OTROKI, naučila na podlagi preteklih, občasno tudi bolečih izkušenj, in zdi se mi, da formula kar uspešno deluje. Z drobno opombico, kajpak - za pot sem si vseeno omislila Rotherjev pohodniški vodnik, ampak tur, daljših od dveh ur, v njem sploh nisem gledala …

Foto: Najdražji

Pakiranje za pot sem od nekdaj sovražila, ker se takrat moj urejeni, organizirani jaz spremeni v brezglavo kokoš, ki leta iz enega prostora v drugega in z eno roko meče skupaj stvari, z drugo si čečka na list, kaj še mora zmetati, z mislimi je pa že čisto drugje. Zdaj, ko pakiram za tri namesto za enega (še vedno računam, da bo Najdražji zase spakiral sam, čeprav to običajno pomeni, da gre na pot z dvoje gatami in da spi v moji joga trenirki), je scena še veliko hujša! Vseeno smo se s še sprejemljivo količino zakonskih prepirov spravili od doma, prej še za silo popravili moj zob (ki se mu je prav žvižgalo za to, da me čaka še ogromno dela pred odhodom, da zunaj sneži, da je petek popoldne in da za Malega nimam razpoložljivega varstva), uspešno prenočili v apartmaju pri zgovorni finski "razočarani gospodinji" v Proseku, se na tržaškem letališču naložili na Ryanairovo letalo, ob pogledih na dramatično zasneženo Etno gladko pristali na spomladansko topli Siciliji in uspešno polovili vseh dvaintrideset ali koliko že kosov prtljage. Do sem je šlo torej vse gladko.

Ryanair je, kar se tiče prtljage pri potovanju z otroki, kar velikodušen.

Zapletlo se je šele tam, kjer ponavadi se - pri najemu avtomobila. Ker je bila cena tako ugodna, sva slutila, da naju bodo opetnajstili, konkretno izvedbo tega lisičenja je pa tako ali tako nemogoče predvideti. Skratka, na kreditni kartici bi Najdražji kot voznik moral imeti 800 EUR limita, da si ga rent-a-car vzame za garancijo. Tako je pisalo v drobnem tisku. Najdražji si je limit preventivno povišal na 900 EUR, nikoli se ne ve. Banka mu je sicer vzela 1 EUR za strošek odobritve, a naju to še ni preveč skrbelo. Avtomobilski agent pa je mirno oznanil, da potrebuje 900 EUR garancije, ker smo se odločili višji razred vozila. Toliko jih ni mogel vzeti, ker jih Najdražji ni imel, in agent je milostno poskusil še z 899 EUR, pa tudi ni šlo. Ne, z moje kartice pa ne more vzeti, to pač ne gre. Potem sva začela midva nervozno kričati eden na drugega in na agenta, Mali v mojem naročju je začel, ves polulan, mencati in sitnariti, Tastarejša pa je nekje s kupa prtljage sitnarila, da bi šla v apartma in da noče biti več tukaj. Po nekoristnem klicu na banko in globokem zajetju sape sva se odločila, da vzameva ponujeni super paket dodatnega zavarovanja, ki naju bo stal sto evrov več, kot sva mislila, zaradi tega pa je bil rent-a-car zadovoljen zgolj s 700 EUR garancije. Pa razumi, kdor lahko. (Takoj zatem se je izkazalo, da je imel Najdražji na kartici še 894 EUR - očitno je banka pobrala še pet evrov za kdove kakšne stroške.) Skratka, kar nekaj lekcij za tovrstne transakcije v prihodnosti.

Naš avto je prav nobel ford focus, ki se, kadar stojimo na mestu, sam ugasne in spet prižge. Za naju kmetavza, navajena na robustne škatle brez dodatne opreme, je to znanstvena fantastika in zdi se mi, da Najdražji kar malo večkrat daje v prosti tek, kot bi sicer. Vseeno zame vožnja ni prav poseben užitek, Malega z lupinico namreč lahko namestiva samo na zadnji sedež, kar pomeni, da se vsi trije potniki drenjamo zadaj in da se lahko zbašem ven šele, ko so vsi ostali že na svežem zraku. Ampak če verjamete ali ne, v tej klavstrofobični stiskalnici se nama z Malim uspe celo dojiti! Drugi problem pri avtu pa je, da ga moramo menda vrniti čistega. Mislim, da smo mi prag še sprejemljive čistoče v njem presegli že po prvi uri uporabe, z vsakim obiskom plaže ali mlatenjem grisinov pa postaja vedno bolj domačno svinjski.

Naša nobel makina
"Udobje" na zadnjem sedežu

Jerry, naš nekoliko arhaični navigacijski pripomoček, je, kot se rado zgodi, takoj zatajil, saj nisem našla kabla za napajanje, pa še pravega naslova ni imel notri. S pomočjo navodil iz e-pošte se nam je vseeno uspelo pripeljati v Santo Tereso di Riva na severovzhodni obali in, glej ga zlomka, v iskanju mikrolokacije smo ustavili točno pred vhodom v naš apartma. To je pravzaprav hiška sredi najočarljivejšega, najokusnejšega vrta, kar sem jih videla, vseeno pa smo tudi z njo imeli nekaj porodnih krčev. Temperatura v njej je postala sprejemljiva za bivanje šele po drugem dnevu nenehnega kurjenja dveh klimatskih naprav in enega s sabo prinesenega kaloriferja. Vzpostavitev obljubljene internetne povezave je zahtevala posredovanje v Angliji živečega Carla, ki stanovanje oddaja prek Airbnbja, saj raje pišem mejle v angleščini, kot pa se pogovarjam z njegovo taščo v svoji švohceni italijanščini (saj vem, saj vem …), najbolj špasno pa je bilo tretji večer, ko je nenadoma zmanjkalo elektrike. Otroka sta bila k sreči že zapakirana vsak v svojih sanjah, midva pa nisva vedela, ali je mrk posledica viharja zunaj ali preobremenitve z vsemi klimami itn. Ker se do jutra ni zgodilo nič, sem vendarle morala po italijansko poklicati gospo taščo in uspelo mi je razumeti, da je glavna omarica za elektriko zunaj. Najdražji se je potem z omarico, ki jo je našel na čudovitem vrtu, kratkočasil kar nekaj časa, preizkušal vse možne kombinacije stikal in si razbijal glavo, zakaj se v naši hiški ne zgodi nič, potem pa je le prišla gospa soseda in naju razsvetlila, da je drezal v napačno omarico. Prava je bila na drugi strani hiške.

Tako smo se nekako navadili na hiško in tudi nekarizmatična Santa Teresa di Riva nam je prirasla k srcu. Poleg krasnega vrta je tu, le na drugi strani ceste, dolga plaža z odličnim črnim peskom. Najboljša stvar pa je par križišč odmaknjena kitajska svaštarnica. Ta nam je rešila prvi dan, ko je bilo - v nedeljo popoldne - vse drugo zaprto, tu pa smo dobili adapter za vtičnico, da smo lahko vklopili kalorifer, in vžigalnik za prižiganje plinskega štedilnika. Kitajce smo potem obiskovali vsak dan in kupovali same "pomembne" reči za približno en evro: pripomoček za pasiranje hrane (a obstaja kak enobesedni izraz za to?), žogo za Malega, plastelin za Tastarejšo, svinčnik in milnate mehurčke (Tastarejša je odločila, da je to darilo za sestrično in bratranca, a po pričakovanjih je že popoldne nastal problem, ker se ga je hotela polastiti, in smo položaj lahko izkoristili za lepo, malček naporno vzgojno lekcijo), zvežčiče in svinčnike in nazadnje celo bralno lučko za kar dva evra! Še dobro, da nismo tu ostali več časa, ker bi nazadnje tam zapravljali že tudi več kot deset evrov!

Na Monte Gorno

Ob reki Alcantara, zgoraj Castiglione di Sicilia

Luštna bizantinska cerkev, foto: Najdražji

Vreme zaenkrat še ni bilo na naši strani - če bi bilo po naših željah, bi bilo deset stopinj več in devetdeset odstotkov oblakov manj, tako pa Etne še nismo prav dosti videli in jo bomo zaradi zimskih razmer raje prihranili za naslednjič. Smo pa zlezli na Monte Gorno, enega od njenih mini kraterčkov, in se pri tem na prav kratki turici uspeli tako izgubiti, da smo lazili po strmem vulkanskem brezpotju. Odkrivali smo pesek in kamenčke na severozahodnem robu Mesinske ožine, se ob rečici Alcantara sprehodili do zlato zasanjane bizantinske cerkvice sredi vinorodne doline pod Etno in srečno pretentali nepričakovan naliv, da smo lahko v mraku preganjali mačke po uličicah visoko postavljene Castelmole. Hecno, pred skoraj dvajsetimi leti, ko sem bila tu prvič, se mi je Sicilija zdela tako brezvezna, da sem večino pozabila. Od takrat pa sem prepotovala kar dobršen del sveta in se toliko omedila, da se samo čudim njenim lepotam in raznolikosti. Vsaj tu, na severovzhodu, so očarljive gorske vasice, zavite ceste, strma pobočja, dolge plaže in seveda ogromen vulkan. Ko bomo malo starejši in bo tudi malo lepše vreme, nam tu res ne bo dolgčas. Recimo čez dvajset let.

Piknik z jagodami ob Mesinski ožini; foto: Najdražji

Castelmola; foto: Najdražji

Vespe so v Italiji še vedno zakon, no, tale je pa že videla boljše čase; foto: Najdražji

Zato pa tokrat bolj štejejo druge stvari. Nenehne domislice, s katerimi nas bombardira Tastarejša, njeni večni zakaji in prefriganost, s katero nama vrača naša lastna doživetja, zapakirana v otroško zavite zgodbe. Pa njena sreča, ko sedi na pesku in z lopatko prizadevno polni vedro, ob tem pa vneto čeblja neke, samo njej doumljive štorije. Neumorna energija Malega pri odkrivanju sveta in njegovi prvi samostojni koraki, s katerimi se ponosno podaja od ene klopce na našem vrtu do drugega. Potovanje z dojenceljnom je še boljše kot v solo ženski zasedbi - ko jim Mali nameni svoj dvozobi nasmeh, celo najbolj mrkogledi moški med 15 in 45 letom izgubijo grimaso Stevena Seagala in mu namenijo očarljiv: "Ciao, bello!" Da ne omenjam njegovih predstav, ko s svojo črno bundo v rokah paradira po pekarni in žanje vsesplošne simpatije. Tu so še njegove frustracije, ko vidi morje - in ne more vanj. Pa njegov šok, ko sem mu v današnjem dopoldanskem sončku le slekla žabe in mu noge za hipec pomočila v hladne valove. Pa poplave, ki jih naredi v kopalnici, ko četrt ure neumorno udriha po vodi. Pa veselje obeh otrok, ko napihnemo balon. Pa svinjarija, ki ostane za nami po vsakem uspešnem obroku italijanske hitre hrane v baru/pekarni, ki jih je tu vse polno in se na srečo ne ozirajo ne na siesto ne na popolno turistično nesezono. Ne bom se čudila, če se bomo vsi vrnili domov par kil težji. Tastarejša po cele dneve razglaša "Lačna sem" in jé kot uš, zraven pa razglaša, da toliko je, ker bi rada hitro zrasla in postala gasilka. Zaenkrat res nimam srca, da bi jo prizemljila in ji pojasnila, da poleg hitre rasti obstaja tudi debelost. Še prehitro se bo začela sekirati zaradi tega.

Za nami ostaja morišče.

Veselje na plaži


Veselje z baloni, Mali se z njimi do konca izčrpa.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Praznovanje

O razkolu med ideali in resničnostjo, prednostih kontracepcije in prvem rojstnem dnevu Reklamna podoba za družabne medije: travnik pred ...