petek, 2. februar 2018

Pregled pri psihologinji

Naročeni sva bili ob 7.15. "Krasna" ura za ocenjevanje psihičnih sposobnosti otrok, kajne? Začuda je Mali še spal, tako da sem lahko mirno odtiholazila iz postelje še napol sredi noči in se spravila zbujat Tastarejšo. Ponavadi je to zahteven projekt, ki vključuje par minut zelo konkretnega fizičnega tresenja, preden speče bitje tiho zavzdihne in pokaže, da še živi. Danes ne. Ko sem v njeni sobi prav nediskretno glasno dvignila rolete (ker, kot rečeno, ponavadi tako ali tako sploh ne trzne), sem se obrnila in uzrla hčerko, ki je vsa budna že plezala iz postelje. Očitno je težko pričakovala napovedani sistematski pregled pri psihologinji, ki doleti triletnike.


("Stražila je," je komentiral Najdražji, ko sem mu povedala. Ojej, prav ima, torej se je vrgla po meni, jaz po svojem očetu, on pa po bogve katerem predniku. Ta nebodigatreba lastnost nas zajcev pomeni, da noči pred jutri, ko je treba zgodaj vstati, preždimo v napol budnem stanju in ves čas "stražimo", da ne bi zaspali, čeprav imamo nastavljeno vsaj eno budilko in bi bilo zaradi kratkega spanja vsekakor bolje, da bi vsaj tistih nekaj ur mirno odspali. No ja, saj nisem mislila, da bo od mene podedovala samo vse moje odlične lastnosti ...)

Brez kakršnega koli cirkusa ali pritoževanja sva se oblekli in se v slogi, miru in tišini spravili iz hiše. Polni veselega pričakovanja sva vstopili v Center za duševno zdravje našega zdravstvenega doma, katerega ime ni ravno obetalo … in videz tudi ne. V čakalnici je na steni visel en sam samcat plakat, na mizi sredi sobe pa so ležali dve ofucani otroški knjigi in leseni labirint s kroglicami. Dobrodošli, otroci, počutite se kot doma! Čez nekaj minut mi je sestra v roke hladno porinila vprašalnik z miljavžent vprašanji, ki sem ga prav hitro rešila, saj je bil zastavljen v slogu podarim-dobim: če si enkrat obkrožil NE, si moral tako narediti na vsej strani. Razmišljala sem še, ali bi ji positnarila, zakaj otroke naročajo na pregled bistrosti (vsaj tako sem pričakovala) ob uri, ko so še vsi zalimani, pa se mi je zdelo, da ne bi imelo pomena. In potem sva čakali. In čakali. In čakali. Ne, tudi naši psihologi še niso potuhtali, da se da paciente dejansko naročati na uro, ki drži. Ali pa sta zgodnja ura in nato brezplodno čakanje le del preizkušnje.

Kakor koli, Tastarejša je kar mirno čakala, listali sva po tisti patetični knjigici in ni minilo pol ure, že naju je psihologinja poklicala naprej. Končno, se je veselil najbolj brezumno materinski del mene, končno bo tudi širši družbeni sistem ugotovil, kako genialna je moja hčerka. Ha! V veliki sobi je bila na enem koncu njena miza, na sredi sobe je stala mizica z otroškim stolom, poleg nje pa je bil postavljen stol za odraslega spremljevalca, a brez "zaščite" kakršne koli mize, tako da sem sedela kot na zatožni klopi. Če je namen te postavitve, da obiskovalce ustrahuje, ji brez dvoma odlično uspeva.

In smo začele. Gospa me je najprej izprašala o morebitnih zapletih med nosečnostjo in porodom, poizvedela je o drugem otroku in tem, ali hčerka še uporablja dudo. Potem se je le posvetila Tastarejši. Najprej jo je vprašala, kako je ime njenemu bratcu in ali se kaj igrata skupaj, pa je mala pojasnila, da ne, ker ji vse podira. Mislim, da je bil to edini glagol, ki ga je uspela izustiti. Potem ji je dala preprosto šablono, v katero je morala hčerka vtakniti krog, trikotnik in kvadrat, in na papir je morala narisati krogec.

Sledila so vprašanja, ki se jih ne bi sramovali na kakem lepotnem izboru.

"Katera barva je to?" - "Rdeča."

"Kaj reče muca?" - "Mijav."

"Kaj reče kuža?" - "Hovhov."

"Kaj vozi po cesti?" - "Avto."

"Kaj leti po zraku?" - "Letalo."

"Kaj rada piješ?" - "Jabolčni sok."

"Kaj rada ješ?" - "Kruh pa klobaso pa pekoči namaz." Klobasa je v našem družinskem žargonu salama, da si ne boste mislili, da vsak dan režemo suhe klobase.

"Gospa, ocenjujem, da se vaša hčerka lepo razvija, da izkorišča svoje potenciale in da nadaljnji pregledi pri nas niso potrebni."

In to je bilo to. Po silnem čakanju sva pregled opravili v petih minutah in, ne boste verjeli, sestra mi je v roke porinila celo informativni izračun za to dragoceno storitev. Prav olajšani sva se pobrali na plano, jaz pa sem osuplo premlevala, kaj je bil namen te vaje v slogu. Iz vprašanj, na katera je Tastarejša znala odgovoriti, če malo zaokrožim, že pred dvema letoma, je gospa psihologinja potegnila vse, kar jo je zanimalo o punčki. Za to, da bi lahko odgovorila s čim več kot le eno besedo, ji ni dala niti priložnosti. Mar je naš sistem res naravnan le na prepoznavanje najmanj sposobnih?

"Kakšna smešna vprašanja, a ne," sem rekla Tastarejši, ker se mi je zdelo, da vendarle morava premleti "nepozabno" skupno doživetje. "'Kaj reče muca?' To bi še dojenčki znali odgovoriti."

"To bi še dojenčki znali odgovoriti," se je zahahljala in pridno žvečila sendvič, ki sva ga vzeli s sabo za doooolgo pot do vrtca.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...