četrtek, 29. april 2021

Morska tura

Kdor me pozna, ve, da bi prej kot MORSKO vedno izbrala GORSKO, ampak ti šment – odkar so nam z jesenskimi zaporami pristrigli peruti, se mi je ves čas prikazovalo morje! Tako hudo sicer ni bilo, da bi se kar prvi dan oranžne ali katere že faze spravili drenjat na svoj centimeter slovenske obale. Raje smo počakali na vremensko dovolj sumljiv počitniški dan, ki pa se je izkazal za več kot sprejemljivega. Dež je prijazno počakal, da smo končali z večerjo, ki smo si jo – nezaslišano! – privoščili zunaj. Da pol leta pri mladičih že nekaj pomeni, je dokazala Tastarejša, ki je ob odpiranju jedilnega pribora za mizo navdušeno ugotovila: »Uau, to bomo lahko odnesli domov!« Kot da bi bila v gostilni prvič v življenju …

Na slovensko obalo nas zanese približno vsaki dve leti in res nismo poznavalci. Da ne bi ves čas ponavljali Strunjana, smo šli tokrat raziskat Debeli rtič. Po dolgem času so pogledi na rojstno prajuho res res pasali. In zvoki tudi; na mehur so delovali tako navdihujoče, da sva hodila oba z Malim lulat na vsakem vogalu. Pod klifi je ravno pravšnja divjina, da je bilo samotno, kamni so – za razliko od hrvaške obale – ravno prav zaobljeni, da je Tastarejša več kot polovico poti prehodila bosa, vmes pa se nam je pokazalo celo sonce in sta se mladiča spravila celo noret po vodi. Prav dolgo nista vztrajala, ne samo zaradi temperatur, ampak tudi zaradi meduz, ki jih je bilo veliko znotraj in zunaj. Hkrati pa je skalovje pa dovolj tečno nametano, da je Mali na koncu od utrujenosti gledal pošteno navzkriž. Kot po pravi gorski turi!

Klifi.

Okrog Debelega rtiča.

Za kratke noge je hoja precej naporna.

Zaključek. Mali je pojedel pol odrasle porcije špagetov in celo sladoledno žogico.
"Doma mi boste naredili pa še hotdog," je oznanil. K sreči si je potem premislil. Kaj šele bo!?


ponedeljek, 19. april 2021

Dan zmag

Kakšen dan! Kakšne zmage!!! Prva je bila že zjutraj, ko je Mali, novopečeni kolesar, ob rahli podpori mene kot štarterke strumno odbicikliral do vrtca. Ki ni čisto za vogalom. Popoldne sta na gugalnicah oba mladiča uprizorila nekaj še nikoli videnih vragolij, po povratku domov pa se je začel cirkus. V zmrzovalniku smo imeli samo eno sladoledno žogico!

Ker sta oba otroka izkušena pogajalca, je hitro padel predlog, da bi si žogico delila, a kaj, ko se nista mogla zediniti, kateri jo bo držal in posledično upravljal z vsebino. Štala se je stopnjevala, moji zaščitniški možgani so začeli komponirati logistiko, kako bi kar najenostavneje skočila v trgovino po še eno žogico, takrat pa me je ustavila poklicna deformacija – pa zakaj bi to namesto njiju delala jaz? Kar sama naj rešujeta svoje težave!

Moje vprašanje »A bi šla ti v trgovino po še eno žogico?« je prepir čudežno zaustavilo. Tastarejši so se oči zabliskale v osupli nejeveri, hip zatem je bila pa seveda za stvar. Dala sem ji kovanec in natančna navodila, potem pa si je – da se je počutila bolj odraslo ali kaj – masko namestila na obraz že kar doma in odšla. Po robu ulice je korakala ponosno kot pav!

Misija je bila uspešno v zadovoljstvo vseh. Tastarejša se je vrnila živa, zdrava in s sladoledno žogico, ki jo je nato požrla skoraj do suhega. »Zelo sem ponosna sama nase,« mi je zaupala, in kaj naj rečem, jaz sem tudi. Razložila mi je še, da je prodajalko, ki jo je prosila za pomoč, vikala, kar se ji je zdelo silno smešno, ampak spet sem jo lahko pohvalila, da je ravnala čisto pravilno.

Ob koncu dneva sta bila mladiča tako zadovoljna sama s sabo in s svojo odraslostjo, da sta me zaprla iz kopalnice in se umila sama. Kaj to pomeni za zdravje njunih zob, raje nisem razmišljala, a kdaj pa kdaj je pač treba dati prednosti zdravi samopodobi pred ustno higieno. Tako ali tako me zobozdravniki vedno kregajo, češ da ne znam prav umivati zob, tako da slabše kot jaz menda nista opravila.

Pred spanjem je Tastarejša ugotovila, da se je danes obnašala zelo zrelo, in lahko sva samo zaključili, da se človek potem res dobro počuti. Da bi le še trajalo …

Fotka ni moja, ampak upam, da mi tako propagandne objave ne bodo zamerili.


nedelja, 18. april 2021

Kondicijska na Kržišče

Po dooolgem času je babji dan res pasal. Pa čeprav ga je bilo za manj kot pol dneva. Glede na nenavdihujoče vreme sva se obe udeleženki strinjali, da si bova privoščili kondicijsko turo. In kar se kondicijskega treninga tiče, je tale imela dober izkoristek.

Da sva vstali zgledno zgodaj, se na parkirišču v Klemenčevem ni poznalo, a čim sva se poslovili od avtoceste proti Kamniškemu vrhu, na najinih poteh ni bilo več nikogar. Do planine Osredek sva konkretno odšvicali, na glavnem grebenu pa sva se obrnili proti zahodu. Do začetka strmejšega dela vzhodnega grebena na Kržišče sva prišli brez snega, ko sva markacije dokončno odslovili, da so zavile proti Kriški planini, pa je neoznačena potka postala en sam užitek skozi odprt gozd, med macesni, okrog skal in prek travnatih zaplatic. Strma, a brez dvoma ena lepših in bolj osamljenih, pa še v (pretežno?) ustrezni regiji! Iz doline nisva bili čisto prepričani o zimskih razmerah, ampak sva kar dobro ocenili, saj so nama za zadnjih sto višinskih metrov cepin in dereze prišli prav. Snega tod ni veliko, a je trd, pobočja pa tako strma, da se z njimi ne gre hecati.

Po dobri tisočici vzpona sva se na vrhu Kržišča znašli v za Krvavec nenavadni tihoti, pod oblačnim pokrovom in v naletavanju snežink. Sestop preko Ambroža je bil še kar zamudna, a čisto estetska formalnost. Če to ni dober izplen: v dobrih štirih sva opravili prijetno razmigavanje in pošteno načvekavanje, pa še dovolj zgodnji sva bili vsaka za svoje družinsko popoldne. Moje je bilo prav produktivno: Mali je začel sam voziti kolo …

Pot ob Korošaških slapovih.

Evo ga.

Greben proti Kržišču se postavi pokonci ...

... markacije zavijejo v desne strmine.

Pogled nazaj.

Sneg se začne precej visoko pod vrhom,
a brez zimske opreme ni šlo.

Spokojni razgledi na Krvavec.

Na Kržišču je posebej lepo v sončnem zahodu, a če nisi v visokogorju ravno vsak vikend,
te tudi oblaki ne zmotijo.


sobota, 17. april 2021

Cankarjanska

Mali raste. Nezadržno. Seveda raste fizično, zato večino časa skače naokrog kot ptičje strašilo v puloverju, ki mu je že čisto premajhen. Ampak nimam srca, da bi mu ga zaplenila in spakirala v terminalno vrečo – navsezadnje so na njem dinozavri!

In na lepem ga je začel skrbeti njegov videz. Ni še tako hudo, da bi se cele ure pedenal čupco pred ogledalom, mi pa recimo po prihodu iz vrtca ves ogorčen pove, da so punce rekle, da ima grdo srajco, ali pa sredi popoldneva izgine gor in se spravi raziskovat obleke. Njegovi stajlingi so sicer v skladu z njegovim skorajštiriletnim okusom in tako se denimo spet med nami prikaže v spodnji majici, ki jo navleče nase kot nekakšno mini krilce. Ampak ob tem se tako srečno reži, da mu odpustim katastrofo, ki po takih akcijah zadene njegov predal s perilom.

Nazadnje so pa tu lumparije. Čeprav ga k njim že tradicionalno napeljuje Tastarejša, pa je vseeno preveč bogaboječa in preveč željna ugajati vrhovni družinski avtoriteti, da bi si drznila delati hudo štalo. Glavna pobalinstva zrastejo kar na sinetovem zelniku!

Oni dan je recimo med mojo popoldansko-večerno Zoom seanso pristopicljal na podstrešje in kot miška tiholazil za mojim hrbtom. Po par minutah mu je ta prekršek postal nezanimiv, posebej, ker se nisem odzvala, zato je začel laziti k meni v kader in spraševati: »A si že končala?« Dovolila sem mu ekspresen pozdrav mojih študentov, ki so, predvidevam, navajeni družinskih ekscesov pedagoškega osebja, ga po hitrem postopku poslala v pritličje in se spet izgubila v vesolju posebnosti samostalnikov srednjega spola.

Malo kasneje je – bum! – nekaj priletelo v moje okno. »Čudno, da zadenejo tako visoko,« sem v mislih okrivila sosedove fantine, ki so ravno prav telečji, da z največjim veseljem nagajajo mladim damam na našem vrtu. Te mlade dame pa ravno prav cvilijo, jokcajo in špecajo, da mladeniči to delajo še z večjim užitkom … Izkazalo se je, da sem se zmotila. Čevelj je v podstrešno okno zabrisal kar Najdražji, da bi vzbudil mojo pozornost in bi mu prišla odpret. Sta bila oba s Tastarejšo na vrtu in na lepem ugotovila, da Malega v dnevni sobi ni na spregled, vrtna vrata so pa zaprta. Gladko ju je zaklenil ven, kam je izginil, pa ni vedel nihče.

Ko sem prišla dol, je bila drama že pozabljena, družinska zagonetka se je pa razpletla malo pozneje, ko sem pospravljala po kuhinji in prišla do niše pri smeteh. V brlogu pod pultom sem odkrila napol odvito Mozartovo kroglico in kup papirčkov od sladkarij. »Jureeeeee!!!« 

Torej. Ko sem bila pospravljena na podstrešju, je sine preostanek familije zaprl na vrt, v kuhinjo zvlekel svoj stol (prikladno ima dve stopnički, da lažje spleza višje) in se lotil zgornje omare. Mimo suhega sadja se je prebil do piškotov in čokolad. Koliko je v resnici snedel, je težko oceniti, glede na njegovo skesano-zadovoljno režanje pa verjetno ni bilo malo. Med plenom je bilo tudi nekaj krhljev suhih hrušk, tako da je imela lopovska akcija nezgrešljive cankarjanske vzporednice. Pehar suhih hrušk pa te fore ... Zato upam, da bosta doza poštenega nadiranja in vzbujanje slabe vesti – kot pri velikem Ivanu – dovolj učinkovito preprečila tovrstne metode zviševanja krvnega sladkorja v prihodnosti. Če ne, bo treba poseči pa po radikalnejših rešitvah.

Že tako velik, ali pač? Med zadnjo zaporo ga je zmanjkalo kar na tleh.

Pripis dva dni pozneje: 

Še en dokaz, da fanta pri odraščanju ni mogoče zaustaviti. Kar na lepem je postal del kolesarske nacije! Glavnino zaslug ima sicer Najdražji, ki si je ob njem že nekaj časa lomil hrbet, privilegij, da sem slišala sinetov nejeverni smeh, ko se je prvič peljal sam, pa je doletel mene. In dečko je, kot smo pri njem navajeni, ambiciozen. Takoj naslednje jutro je sam odkolesaril kar do vrtca. No, sam - ob njem sem seveda v stalni pripravljenosti tekla jaz ...

Trajnostna mobilnost pa te fore - novo prevozno sredstvo do vrtca.


sreda, 7. april 2021

Ta pravi dec

V boga ne verjamem nič bolj kot v dobronamernost naše oblasti in še manj verjamem v božjo (in vladno, če smo že pri tem) pravičnost, a nekako se mi dozdeva, da so se nebesa z včerajšnjim izvenplanskim sneženjem želela malo oddolžiti najmlajši generaciji za ne čisto prepričljivo vnovično zaprtje šol. Vsaj moj podmladek je bil snega iskreno vesel. Na vsej ulici ni vrta, ki bi bil bolj potacan kot naš! Od nedotaknjene beline kmalu ni bilo več sledu, zmrznjenim tulipanom pa se je pridružilo par optimističnih snežakov. Popoldne smo na lokalnem hribčku odkrili vrhunske sankaške pogoje, samo svetloba ni bila čisto prava – kaj se pa to pravi, ob šestih zvečer mežikati na snegu zaradi premočnega sonca!? Menda sem zaradi neiskrenosti tokratne snežne pošiljke tudi zgrešila z izbiro obutve. Med vlačenjem sani po plundrastih ulicah sem bila sicer zadovoljna z lastno prebrisanostjo v škornjih, na snegu sem pa ekipo kmalu začela priganjati, da gremo nazaj domov. Lekcija: dvojne nogavice v plastikfantastik škornjih za zimo niso dovolj!

Po celem popoldnevu svežega zraka smo se hvaležno zatekli na toplo. Vsi razen Malega, ki ni rekel ne bev ne mev, pač pa se je spravil kidat prostor pred hišo. Več kot pol ure je z lopato za spuščanje po snegu prekladal sneg, za katerega je bil Najdražji prelen, da bi se ga pritaknil – itak ga bo hitro pobralo, a ne da … Morda ste opazili, da sem sebe izključila s seznama potencialnih kidačev. Najdražji namreč trdo vztraja, da je to moško opravilo, in postane zares užaljen, če lopato samo primem. Če sklepam po sinetu, je na dobri poti, da se razvije v pravega dedca. Tako zatopljen je bil v skrb za okolico našega domka, da med kidanjem ni zaznal niti tega, da je zunaj sam.

»Ostalo bom skidal pa jutri,« je povedal, ko je – žareč od ponosa ob naših ovacijah – prišel noter. Mislim, da ga bo pomlad prehitela, a tudi namen šteje. Vsaka pomoč pri domačih opravilih je boljša kot nobena!

Brez blatne zaplate pod gugalnico bi bila "decembrska" idila še malo bolj idilična.

Na domačem hribčku.


Šolska podmizna konferenca

Naš Mali je v šoli zlat fant, pravo angelsko dete, ki se najbolj od vsega boji, da bi kdo nad njim malček povzdignil glas. Tolikšna bogaboje...