Ker sta oba otroka izkušena pogajalca, je hitro padel predlog, da bi si žogico delila, a kaj, ko se nista mogla zediniti, kateri jo bo držal in posledično upravljal z vsebino. Štala se je stopnjevala, moji zaščitniški možgani so začeli komponirati logistiko, kako bi kar najenostavneje skočila v trgovino po še eno žogico, takrat pa me je ustavila poklicna deformacija – pa zakaj bi to namesto njiju delala jaz? Kar sama naj rešujeta svoje težave!
Moje vprašanje »A bi šla ti v trgovino po še eno žogico?« je prepir čudežno zaustavilo. Tastarejši so se oči zabliskale v osupli nejeveri, hip zatem je bila pa seveda za stvar. Dala sem ji kovanec in natančna navodila, potem pa si je – da se je počutila bolj odraslo ali kaj – masko namestila na obraz že kar doma in odšla. Po robu ulice je korakala ponosno kot pav!
Misija je bila uspešno v zadovoljstvo vseh. Tastarejša se je vrnila živa, zdrava in s sladoledno žogico, ki jo je nato požrla skoraj do suhega. »Zelo sem ponosna sama nase,« mi je zaupala, in kaj naj rečem, jaz sem tudi. Razložila mi je še, da je prodajalko, ki jo je prosila za pomoč, vikala, kar se ji je zdelo silno smešno, ampak spet sem jo lahko pohvalila, da je ravnala čisto pravilno.
Ob koncu dneva sta bila mladiča tako zadovoljna sama s sabo in s svojo odraslostjo, da sta me zaprla iz kopalnice in se umila sama. Kaj to pomeni za zdravje njunih zob, raje nisem razmišljala, a kdaj pa kdaj je pač treba dati prednosti zdravi samopodobi pred ustno higieno. Tako ali tako me zobozdravniki vedno kregajo, češ da ne znam prav umivati zob, tako da slabše kot jaz menda nista opravila.
Pred spanjem je Tastarejša ugotovila, da se je danes obnašala zelo zrelo, in lahko sva samo zaključili, da se človek potem res dobro počuti. Da bi le še trajalo …
 |
| Fotka ni moja, ampak upam, da mi tako propagandne objave ne bodo zamerili. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar