Po dooolgem času je babji dan res pasal. Pa čeprav ga je bilo za manj kot pol dneva. Glede na nenavdihujoče vreme sva se obe udeleženki strinjali, da si bova privoščili kondicijsko turo. In kar se kondicijskega treninga tiče, je tale imela dober izkoristek.
Da sva vstali zgledno zgodaj, se na parkirišču v Klemenčevem ni poznalo, a čim sva se poslovili od avtoceste proti Kamniškemu vrhu, na najinih poteh ni bilo več nikogar. Do planine Osredek sva konkretno odšvicali, na glavnem grebenu pa sva se obrnili proti zahodu. Do začetka strmejšega dela vzhodnega grebena na Kržišče sva prišli brez snega, ko sva markacije dokončno odslovili, da so zavile proti Kriški planini, pa je neoznačena potka postala en sam užitek skozi odprt gozd, med macesni, okrog skal in prek travnatih zaplatic. Strma, a brez dvoma ena lepših in bolj osamljenih, pa še v (pretežno?) ustrezni regiji! Iz doline nisva bili čisto prepričani o zimskih razmerah, ampak sva kar dobro ocenili, saj so nama za zadnjih sto višinskih metrov cepin in dereze prišli prav. Snega tod ni veliko, a je trd, pobočja pa tako strma, da se z njimi ne gre hecati.
Po dobri tisočici vzpona sva se na vrhu Kržišča znašli v za Krvavec nenavadni tihoti, pod oblačnim pokrovom in v naletavanju snežink. Sestop preko Ambroža je bil še kar zamudna, a čisto estetska formalnost. Če to ni dober izplen: v dobrih štirih sva opravili prijetno razmigavanje in pošteno načvekavanje, pa še dovolj zgodnji sva bili vsaka za svoje družinsko popoldne. Moje je bilo prav produktivno: Mali je začel sam voziti kolo …
 |
| Pot ob Korošaških slapovih. |
 |
| Evo ga. |
 |
| Greben proti Kržišču se postavi pokonci ... |
 |
| ... markacije zavijejo v desne strmine. |
 |
| Pogled nazaj. |
 |
Sneg se začne precej visoko pod vrhom,
a brez zimske opreme ni šlo. |
 |
| Spokojni razgledi na Krvavec. |
 |
Na Kržišču je posebej lepo v sončnem zahodu, a če nisi v visokogorju ravno vsak vikend,
te tudi oblaki ne zmotijo. |
Ni komentarjev:
Objavite komentar