Prvič družinsko

Ne vem točno, zakaj sem si prav letos zadala za cilj, da bomo prvič šli družinsko na turni smuk. Verjetno zato, ker smo v zadnjih dveh sezonah vsi postali strašno zagreti smučarji, pa tudi zato, ker sva januarja pred mojo Gruzijo šla z Najdražjim očistit rjo s turnosmučarske opreme na Kosmatico in jo prepoznala kot skrajno primeren družinski cilj. Skratka, celo v letošnji zimi, ki je ne moremo opisati drugače kot tragično, smo to nalogo uspešno opravili!

Začuda sem bila v soboto zjutraj v Podnu jaz tista, ki bi bila v vlažni vremenski črnini pripravljena misijo preklicati, a nas je Najdražji porinil naprej. Če smo prišli na Kosmatico, gremo na Kosmatico! Polno smučarsko otovorjeni smo nekoliko sramežljivo odkorakali s parkirišča v upanju, da nas nihče ne bo zaznal – pogled proti hribom ni obljubljal zimske pravljice ... Na srečo sva z Najdražjim takoj nad prvim travnikom lahko stopila na smučke (z dodatno otroško robo na nahrbtnikih) in snega od tam naprej ni zmanjkalo. Cesta do Ogrizove planine pa je bila dovolj utrjena, da korakanje po njej za mladino ni bilo prenaporno.

Do vrha smo v skoraj popolni samoti brez dežja in s celo nekaj sonca primarširali v treh urah, kar za 600 višincev in za našo ekipo ni bilo preslabo. Smuka po vršnem pobočju do planine je bilo juhuhu tudi za mladiča, ki sta po celem snegu dejansko smučala prvič. V nadaljevanju spusta pa je šlo prav tako v redu, pa čeprav je bil sneg tako južen, da smo si na položnejših odsekih nekajkrat morali pomagati in se malo poriniti s palicami. Ampak prismučali smo do zadnjega travnika nad Podnarjem, kar je bilo absolutno nad pričakovanji!

Pa da ne bo preveč romantike: seveda brez takšnih in drugačnih dram ni šlo. Tastarejša je do vrha pripešačila napol mrtva od bolečin zaradi heksenšusa in jezna na ves svet, ki za njeno strašno trpljenje ne kaže dovolj razumevanja. Ko smo obrnili navzdol, se je umirila, je pa štafeto negodovanja prevzel Mali in večino smučanja spremljal s kletvicami ter drugimi izrazi jeze, ker je bilo prepoložno in je šlo tako počasi. Ja saj, kaj pa naj bi pričakovali od mladeniča, ki je že kar nekaj YouTube minutk preživel v slinjenju nad akrobacijami smučarjev prostega sloga na frirajderskih tekmovanjih in ki noče slišati, da turni smučarji v resnici ne izvajamo trisikstijev in dabl bekflipov kar enega za drugim …

Edina kopnina na cesti.

Na Ogrizovi planini nas je pozdravilo celo sonce.
Zadaj Rjavca.

Proti vrhu; hrumeči oblaki so se zataknili na Vrtači.

Najbolj juhuhu del nad planino.