Morska tura

Kdor me pozna, ve, da bi prej kot MORSKO vedno izbrala GORSKO, ampak ti šment – odkar so nam z jesenskimi zaporami pristrigli peruti, se mi je ves čas prikazovalo morje! Tako hudo sicer ni bilo, da bi se kar prvi dan oranžne ali katere že faze spravili drenjat na svoj centimeter slovenske obale. Raje smo počakali na vremensko dovolj sumljiv počitniški dan, ki pa se je izkazal za več kot sprejemljivega. Dež je prijazno počakal, da smo končali z večerjo, ki smo si jo – nezaslišano! – privoščili zunaj. Da pol leta pri mladičih že nekaj pomeni, je dokazala Tastarejša, ki je ob odpiranju jedilnega pribora za mizo navdušeno ugotovila: »Uau, to bomo lahko odnesli domov!« Kot da bi bila v gostilni prvič v življenju …

Na slovensko obalo nas zanese približno vsaki dve leti in res nismo poznavalci. Da ne bi ves čas ponavljali Strunjana, smo šli tokrat raziskat Debeli rtič. Po dolgem času so pogledi na rojstno prajuho res res pasali. In zvoki tudi; na mehur so delovali tako navdihujoče, da sva hodila oba z Malim lulat na vsakem vogalu. Pod klifi je ravno pravšnja divjina, da je bilo samotno, kamni so – za razliko od hrvaške obale – ravno prav zaobljeni, da je Tastarejša več kot polovico poti prehodila bosa, vmes pa se nam je pokazalo celo sonce in sta se mladiča spravila celo noret po vodi. Prav dolgo nista vztrajala, ne samo zaradi temperatur, ampak tudi zaradi meduz, ki jih je bilo veliko znotraj in zunaj. Hkrati pa je skalovje pa dovolj tečno nametano, da je Mali na koncu od utrujenosti gledal pošteno navzkriž. Kot po pravi gorski turi!

Klifi.

Okrog Debelega rtiča.

Za kratke noge je hoja precej naporna.

Zaključek. Mali je pojedel pol odrasle porcije špagetov in celo sladoledno žogico.
"Doma mi boste naredili pa še hotdog," je oznanil. K sreči si je potem premislil. Kaj šele bo!?