Ta pravi dec

V boga ne verjamem nič bolj kot v dobronamernost naše oblasti in še manj verjamem v božjo (in vladno, če smo že pri tem) pravičnost, a nekako se mi dozdeva, da so se nebesa z včerajšnjim izvenplanskim sneženjem želela malo oddolžiti najmlajši generaciji za ne čisto prepričljivo vnovično zaprtje šol. Vsaj moj podmladek je bil snega iskreno vesel. Na vsej ulici ni vrta, ki bi bil bolj potacan kot naš! Od nedotaknjene beline kmalu ni bilo več sledu, zmrznjenim tulipanom pa se je pridružilo par optimističnih snežakov. Popoldne smo na lokalnem hribčku odkrili vrhunske sankaške pogoje, samo svetloba ni bila čisto prava – kaj se pa to pravi, ob šestih zvečer mežikati na snegu zaradi premočnega sonca!? Menda sem zaradi neiskrenosti tokratne snežne pošiljke tudi zgrešila z izbiro obutve. Med vlačenjem sani po plundrastih ulicah sem bila sicer zadovoljna z lastno prebrisanostjo v škornjih, na snegu sem pa ekipo kmalu začela priganjati, da gremo nazaj domov. Lekcija: dvojne nogavice v plastikfantastik škornjih za zimo niso dovolj!

Po celem popoldnevu svežega zraka smo se hvaležno zatekli na toplo. Vsi razen Malega, ki ni rekel ne bev ne mev, pač pa se je spravil kidat prostor pred hišo. Več kot pol ure je z lopato za spuščanje po snegu prekladal sneg, za katerega je bil Najdražji prelen, da bi se ga pritaknil – itak ga bo hitro pobralo, a ne da … Morda ste opazili, da sem sebe izključila s seznama potencialnih kidačev. Najdražji namreč trdo vztraja, da je to moško opravilo, in postane zares užaljen, če lopato samo primem. Če sklepam po sinetu, je na dobri poti, da se razvije v pravega dedca. Tako zatopljen je bil v skrb za okolico našega domka, da med kidanjem ni zaznal niti tega, da je zunaj sam.

»Ostalo bom skidal pa jutri,« je povedal, ko je – žareč od ponosa ob naših ovacijah – prišel noter. Mislim, da ga bo pomlad prehitela, a tudi namen šteje. Vsaka pomoč pri domačih opravilih je boljša kot nobena!

Brez blatne zaplate pod gugalnico bi bila "decembrska" idila še malo bolj idilična.

Na domačem hribčku.