četrtek, 28. februar 2019

Kuhinjski pult

O najbolj otroških kotičkih v hiši, dostopu do smeti in bitki za tehnološko prevlado


O pultu pod oknom v naši kuhinji sem pred časom že pisala. Naša kuhinja je v obliki črke U, in dotični pult je njen najkrajši krak, ki predvsem povezuje obe uporabni stranici. Na njem ni ničesar res uporabnega, celo krame je bolj malo, je pa z njega odličen pregled na naše dvorišče in ulico za njim. Mogoče je tudi zato to prostor v naši hiši, ki ima prav posebno energijo, in čeprav kajpada ne verjamem v vudu čarovnije, sem prepričana, da bi se nihalu na tistem mestu zmešalo od veselja! 

Pult v skoraj polnem razmahu, ponoči seveda brez razgleda.

To potrjuje njegova dolgoletna priljubljenost pri stanovalcih. V mladosti sem denimo na njem prečepela nič koliko uric in med čakanjem, kdaj se bojo gospa mati končno podvizali s kosilom (da bi kateri od mladincev zmignil s prstom v tej smeri, nama seveda ni padlo na pamet), svoji roditeljici prizadevno razlagala vse zaplete iz srednješolske telenovele svojega življenja. Čeprav so se vsebina kuhinje in večina uporabnikov od takrat zamenjali, je čepenje na pultu ostalo. Moja mladiča recimo z velikim veseljem stojita na njem, zijata na ulico in z mastnimi parklji tako neumorno svinjata po šipi, da sem se že zdavnaj sprijaznila, da imamo na njej pač čisto posebne vzorce. Še posebej pomembno mesto ima pult, ko po ulici ordinirajo smetarji, kar je najsvetlejša točka naših ponedeljkovih juter …

V zadnjem času je pult uzurpirala Tastarejša. Za enega od nedavnih jubilejev je dobila set legokock, saj sva z Najdražjim pričakovala, da se bo njeno navdušenje nad duplokockami logično nadgradilo z drobnejšim materialom. In se tudi je, samo malo drugače, kot sva mislila. Bolj kot legokocke same po sebi se je namreč napalila na lego frendice, ki so že na kičastem koncu kontinuuma, a kaj hočemo, so pa dekliške, kot se šika. Jaz sem ob tistih mini kosteh, ki jih je treba položiti na mini roza krožničke in jih postaviti pred mini kužke z miniaturnimi pentljicami na glavi, čisto živčna, Tastarejša ima pa kockice in druge artefakte tem raje, čim bolj mičkeni so! Ko dobi novo škatlo lego frendic – kar se ob prizadevnosti starih staršev za moj okus dogaja čisto prepogosto in precej izničuje vse moje ideje, za kaj bi punci te kocke lahko »prodali« – se najprej za vse popoldne usede pred načrt in jih sestavi do najmanjše podrobnosti. Potem vse skupaj odtovori na pult, kjer so stvari varno umaknjene pred ne vedno konstruktivnimi prijemi Malega. Tam že ima pet ali šest kompletov lego frendic, leseno hišico za punčke s pohištvom, nekaj mini setov playmobilov in prekrasno plastično pohištvo iz kitajske trgovine na Lanzarotu. In potem mirno čepi na pultu, razporeja tiste mini punčkice sem ter tja in se pritožuje, kako ima premajhno igralno podlogo, kako potrebuje večjo škatlo za vse in podobno. Jaz pa si ruvam lase, kako je še en kotiček naše hiše priznal premoč in klonil pod težo igrač!

Hčerkina okupacija pulta ima samo eno zaresno pomanjkljivost. Da lahko spleza gor, si nastavi stolček, ki pa mora stati točno v določenem kotu in biti obrnjen v natančno predpisano smer, sicer sledita vik in krik. Na žalost je ta vogal ravno ob najbolj frekventni omari v hiši, namreč tisti s smetmi. Posledično se Tastarejša huduje, kdo ji premika stolček, midva z Najdražjim pa godrnjava, ko ga morava kar naprej umikati, da lahko prideva do smeti.

Odkar smo kuhinjo prenovili, je pult dobil še dodano vrednost – po priporočilu izkušenega monterja smo namreč mrtvi kot pod njim pustili odprt in prazen. Nastala je temna luknja z ne čisto jasno predvideno uporabnostjo, ki je kaj hitro postala brlog najinih mladičev. Tja se zatečeta, kadar imata največ masla na glavi, in če čepita spodaj, mi ni treba niti ugibati – zagotovo uganjata kako lumparijo. Zadnjič sta recimo izginila v temo in se tako zmešano hihitala, da sem vendarle šla preverit, kaj se dogaja. Dokopala sta se do največje trofeje: Najdražjemu sta sunila telefon, Tastarejša je pa poleg tega sama ugotovila, kako ga odkleniti, kako prižgati YouTube, in glej, že sta gledala tiste svoje bedaste risanke o bagrih, traktorjih in drugih igračah. Pomembna prelomnica, ni kaj, zato sem jima pustila nekaj veselja s to malo zmago. Vseeno bo Najdražji moral zamenjati geslo na zaslonu in skriti ikono za YouTube nekam v globine prvih strani. Pa kaj se sploh slepim – morda bo to kupilo mesec ali dva, toda bitka je že vnaprej izgubljena. V tekmi obvladovanja sodobnih tehnologij sva odrasla tako ali tako že navadna stara prdca.

nedelja, 17. februar 2019

Teleport domov

O presenetljivem zadnjem dnevu na potovanju, še eni vrhunski Manriquejevi atrakciji in tem, zakaj sploh potujemo z otroki


Ne vem, ali ima prste vmes golo naključje ali kozmična potreba po ravnovesju, ampak v enaki meri, kot je bil naš odhod na Lanzarote dramatičen, je bil povratek prijeten in eleganten. Tako gladko nam je teklo, kot bi se postavili pod čarobne žarke in se nazaj domov kar teleportirali …

Pakiranje in praznjenje apartmajev sta ponavadi čisti kaos, tokrat pa sem, medtem ko je Najdražji dopoldne metal skupaj naše premoženje v preveliko število potovalk, vreč in nahrbtnikov, z otrokoma spokojno obredla vse »znamenitosti« v prikupnem mestecu Punta Mujeres: bazenček ob razbiti vulkanski obali, ob katerem je celo par kvadratnih metrov peska za bagersko igranje, otroško igrišče (s samo eno gugalnico, kar bi lahko bilo usodno, a smo preživeli brez srditih ozemeljskih spopadov) in srce kraja, lokalni minimarket, ki je hkrati kavarna, okrepčevalnica in zbirališče vsega, kar miga. Tako smo se točno ob uri napakirali v našega C3-ja in se odpeljali na sredidnevno siesto za Malega. 

Zadnji večer na Lanzarotu. Po 12 dneh smo dobili celo malo dežja.
 
Obala okoli Punte Mujeres je precej neuporabna.

Minimarket v Punti Mujeres, duša kraja.

Tik pred odhodom iz do sedaj najboljšega apartmaja
na Kanarcih sta mladiča odkrila "rezervni postelji".

Slabo urico kasneje je bil gospodič dovolj ofrišan, da smo lahko odkljukali zadnjo atrakcijo na našem seznamu, Jardín de Cactus. Kot sem menda že pisala, se za botanične vrtove običajno odločim, kadar res nimam nobene boljše izbire, ampak tale je čisto svoja kategorija. Prste vmes je imel seveda César Manrique, ki je na Lanzarotu še bolj vsevišnji kot pri nas Plečnik, in kar smo videli od njega, je fajn celo za nas, popolne amaterje. Ob delu takega talenta se spet spomniš, da se res skriva v manj in da je žal tako minimalističen občutek za barve, materiale in oblike vse preredek dar pri tistih, ki se profesionalno bavijo s takimi rečmi. Kakor koli že, za amfiteater kaktusov, ki se gnetejo pod nadvse dekorativnim mlinom na veter, je možno porabiti deset minut ali pa deset ur. Mi smo bili nekje vmes (vseeno pa bližje spodnji strani kontinuuma). Tastarejšo so kaktusi dejansko kar pritegnili, Malega pa so predvsem očarale ribe v ribniku. Kar nekaj časa je stal nad njimi in – s svojo novoodkrito zgovornostjo – glasno komentiral njihove velikosti. »Ibe! Ibe!« Še čudno, da jim ni rekel kiti, kot imenuje vsa plavajoča bitja. 
 
Famozni mlin na veter (tudi na naslovnici Lonely Planeta)
in moji najljubši debelajsasti kaktusi.

Ribe!

Duhovit je pa bil, tale Manrique.

Zelo duhovit!

Ker smo do odhoda na letališče imeli še nekaj ur, sva za mladiča uprizorila generalko povratka domov – odpeljali smo se na plažo ob našem prvem apartmaju, ki je tako rekoč tik pod vzletno pisto. Kakšno veselje in sreča, ko sta prepoznala znane kraje! Vrhunec je bil kot zakleto petnajst minut pred slovesom, ko sta naga letala po prijetni mivki proti umirjenim valovom in norela od čiste radosti.

Tudi v nadaljevanju je šlo vse gladko. Še na letalu, ki je odhajalo z rahlo zamudo, je Mali veseljačil, čvekal in poskakoval, ko se je bilo treba usesti in privezati, pa je vse mirno dopustil. Kar je bilo glede na divjanje – pa čeprav pogojeno z boleznijo – ki ga je uprizoril ob prihodu, prav osvežujoče. Kmalu po vzletu je Tastarejša, ki je že rekordni šesti dan zapored preživela brez popoldanskega spanca, krepnila in se še v Benetkah ne bi zbudila, če je ne bi podrezali pokonci. Mali je spal le kako uro, potem se pa ubogi črv ni mogel dovolj udobno namestiti v mojem naročju (kje so tisti časi, ko mu je bilo to prvovrstno ležišče?!) in sem ga raje kar predramila. Običajno se sicer pametnih telefonov v povezavi z otroki izogibam kot hudič križa, v skrajni sili pa naredim izjemo, tako da sva preostanek leta srečno gledala fotografije in štiri uri so kar nekako minile.

Naša prtljaga je prišla takojci, in ko smo jo privlekli na oddaljen rob beneškega letališča, je tja ravno zavil kombi z našega, še bolj oddaljenega parkirišča. Tam je naš avto takoj vžgal kljub skoraj dvotedenskemu počitku, in edina nadlega je bila, da je bilo treba spraskati šipe. Ampak medtem ko je Najdražjega nohtalo v prste, smo z otrokoma čepeli v ogreti čakalnici in se sladkali z vročo čokolado iz avtomata. Ob enih ponoči. Strašno dobro se jima je zdelo! In ko smo zdrveli proti domu, je Mali mirno in tiho klonil pod težo spanca brez kakršnega koli cirkusa. Tastarejša je pa še kako uro budna čepela v svojem sedežu, da ja ne bi zamudila prihoda domov. Moja kri, ni kaj! Šele ko sem ji obljubila, da jo bom zbudila, ko pridemo domov, se je vdala. Hja, pa sem na seznam prelomljenih dodala še eno obljubo … 

"Naša" plaža v bližini letališča. Tako skromnih valov nismo velikokrat videli.

Ne, ni napaka. Praktično vse počitnice zaokrožimo s sprehodom na Sv. Jakoba.
Tokrat je Mali večino poti pretekel sam.

Tako prijeten dan je bil, da se je v enem od trenutkov, ko smo vsi štirje mirno ždeli in se prepuščali prevažanju, name na lepem spustil čuden oblak, mešanica nečesa lepega, ljubečega, spokojnega, skoraj blagoslovljenega. Seveda sem se ga ustrašila, ker taka lepa, umirjena občutja, ko gledam svoja otroka in se čudim, kako imam lahko ravno jaz najboljša otroka pod soncem, so pa ja razlog za paniko! Potem sem se pa spomnila, da gre verjetno samo za oblak sreče in ljubezni in da je to pravzaprav tudi odgovor na vprašanje, zakaj se nam je sploh treba iti potovanja z otroki. Kajti tega seveda ne počnemo zato, da bi spoznavali neznane kraje – delež tega je v primerjavi s časom, ki ga porabimo za prevažanje do tja in za preprosto obstajanje nekje, tako rekoč zanemarljiv. Prav tako tega ne delamo zaradi pristnih stikov z domačini in drugimi popotniki – še sami s sabo imamo toliko opravka, da komaj zmoremo. In tudi ne gre za spoznavanje samega sebe, kakršno je tako pomemben del solo ekspedicij – za to je človek čisto preveč izčrpan. Ampak tole – ta balonček ljubezni, ta občutek družinske povezanosti, ko se vse dni mečkaš z otroki, ki te ližejo in grizejo in se plazijo po tebi, ko si z njimi od trenutka, ko odprejo oči, do trenutka, ko zvečer omagajo, v vseh veseljaških norenjih in v vseh glasnih krizah – to je pa tisto, česar doma, kjer slej ko prej vsakega odnese na svoj konec in po svojih opravkih, pač ni.

Seveda že tuhtam, kdaj in kam gremo spet.

sreda, 13. februar 2019

Osmi kanarski otok

O kopici sreče, čudoviti estetiki grdega in kolesarjenju po La Graciosi


Ne bom trdila, da vsaka dijakinja srednje frizerske ve, koliko je Kanarskih otokov, ker bi se hitro zaklala, ko bi me kdo vprašal, koliko je Azorov, Sejšelov ali katerega drugega otočja, za katero mi zaenkrat ni bilo kaj dosti mar. Ampak recimo pa, da vsak, ki je kdaj bil na Kanarskih otokih in ga zanima vsaj kanček več od predrage pina colade v katerem od resortov, ve, da se jih tam ob afriški obali skupaj stiska toliko kot Sneguljčičinih miniaturnih ljubimcev: Tenerife, Gran Canaria, La Palma, La Gomera in Lanzarote, ki sva jih z Najdražjim in tako ali drugačno razvojno stopnjo vsaj enega otroka (na Tenerifu se je Tastarejša švercala v mojem trebuhu) že obiskala, pa El Hierro in Fuerteventure, ki nas čakata v naslednjih sezonah.

In potem se mi na lepem sesuje svet, ko se izkaže, da je Kanarskih otokov osem! Že res, da so ognjeniškega izvora in se sem ter tja zgodi, da se iz morja pojavi kak nov vulkanski otoček, ampak če bi kaj pljunilo iz globin morja sredi otočja, ki je vendarle del Evropske unije, bi pa to ja že slišala! Ko sem malo poguglala, pa sem ugotovila, da gre očitno za politično in jezikovno foro, ki je Slovenci ne razumemo dobro. Za nas je pač vsako kopno sredi morja otok, v španščini imajo pa menda več besed za to, in od junija 2018 je tudi La Graciosa priznana kot naseljen otok, s tem pa naj bi bila (oz. naj bi kmalu postala) priznana kot osmi Kanarski otok. Za turista sicer to ne pomeni dosti, še najbolj opazno je na rent-a-carjih, na katerih diskretne nalepke reklamirajo ostale kanarske otoke in sublimno ustvarjajo potovalne želje. Po novem se med njimi najde tudi takšen, na katerem piše »La Graciosa«. 

Pretežni del Graciose, kot se vidi z razgledišča Mirador del Rio na Lanzarotu.
Iz Calete del Sebo (naselje na sliki) smo obkrožili najvišji vulkanček in segli vse do drugega naseljca, Pedra Barba, ki pa je na desni padel iz fotke.

Na otoček smo se spravili na enodnevnem izletu, pri tem pa nas je antimurphyjasto spremljal velik kup sreče. Najprej to, da je v prelivu med Lanzarotom in Gracioso morje dovolj zibajoče. Mali, ki se mu je ravno odpiralo časovno okno za opoldansko siesto, se je tako na ladji le naslonil name in hipoma zaspal. Če ne bi, bi imeli z zaspanim malčkom v nadaljevanju dneva kup težav, tako pa smo se lahko v miru naužili slikovite polurne vožnje pod strmimi pečinami severovzhodnega Lanzarota in se v Caleti del Sebo, največjem naselju na Graciosi, izkrcali prijetno ofrišani.

La Graciosa je hecen otočič z dvema naseljcema, obilo pretežno ravne, gole pustinje, par vulkančki in kupom lepih plaž z impresivnimi valovi ter manj impresivnimi plavalnimi možnostmi za vse, ki bi to radi počeli brez deske. Vesternovsko prašno Caleto del Sebo smo ocenili kot zatočišče ostarelih hipijev, hardcore deskarjev na valovih in odštekanih iskalcev odklopa, otok nasploh pa je sila zanimiv predstavnik estetike grdega. Kajti scene, ko se za puščobno sivino nakazujejo modra divjina Atlantika in strme stene ostalih otokov iz arhipelaga Chinijo v ozadju, so čisto nezemske in moje skromne fotke, na hitro nastreljane fotke jim niti približno ne delajo usluge.

Naša druga sreča tega dne je bila, da smo se na Gracioso spravili po navdihu mojega brata, ki je zadevo familijarno obiskal nekaj mesecev pred nami. Če bi šli mi tja sami od sebe, bi po otoku gotovo pešačili, kar bi bilo peklensko. Crkovali bi na vročem soncu, žrli prah po ravnini, se verjetno vmes trikrat spičili in videli bore malo. Tako pa smo sledili njegovim priporočilom in severno polovico otoka obkrožili kot večina odraslih obiskovalcev – s kolesom.

Razen ob morju so ulice v Caleti del Sebo takole kavbojske.

Ekipa je pripravljena!

Omejitev 30 km/h (kot da bi lahko vozil hitreje), džipi in kolesarji. To je to, kar se dogaja na teh cestah.

Graciosa ima nekaj cest, ampak hitro smo uvideli, zakaj v floti za izposoji ni kakšnih elegantnih damskih koles, pač pa samo robustne mašine s širokimi gumami. Makadami so tako razrukani, da na otoku preživijo samo džipi – in to ne malomeščanski pozerji, s katerimi je preplavljena celinska Evropa, pač pa pravi, landroverji, toyote in podobno, ki naokoli prevažajo turiste in njihove deske – saj dosti drugega se tod tako ali tako ne dogaja. In sreča je bila tudi, da je Mali na sedežu za mano veselo vriskal na vseh harmonikah, čez katere smo poskakovali. Raje sploh nisem razmišljala, kakšna štala bi bila, če mu sedenje za mojim hrbtom naenkrat ne bi bilo pogodu.

V štirih urah smo prevozili približno 19 kilometrov. Čeprav je otok pretežno raven, ta številka ni tako nedolžna, kot se zdi – z otroškima tovoroma na prtljažniku in z močnim vetrom, ki ne piha vedno v pravo smer, je bilo vse skupaj kar aerobna vadba. Podkrepljena z nažigajočim afriškim soncem, ki me je v domovino poslalo lepo zapečeno. Še dodaten izziv je bilo kolesarjenje po območju s peščenimi sipinami, za katere si celo s svojim skromnim meteorološkim in geografskim znanjem upam trditi, da so se prišmuglale direktno iz bližnje Sahare. Da si s kolesom na tako mehkem pesku ne smem dovoliti preveč, sem že vedela, z dodatnim potnikom pa sploh nisem hotela eksperimentirati, zato sva kak odsek tudi prehodila.

Razdalje so varljive in peš bi se kar namučili.

Prelepo!

Baje da ni ta prava, ampak nam je bila vseeno všeč.

Na vzhodni strani otoka kolesarjenje upočasnjujejo sipine.

Najlepšo plažo na otoku nam je uspelo zgrešiti, a smo bili že z nadomestkom, ki nas je zavedel kak kilometer pred njo, več kot zadovoljni. Tako zelo, da sploh nismo dojeli, da to ni prava stvar, in smo razsvetljenje doživeli šele zvečer. »Doma« na Lanzarotu sem se namreč spet priborila do vodnička z opisi, ki se je obnašal, kot se vodnički pač obnašajo, in nas čakal tam, kjer nam res ni koristil. In glej ga zlomka, sploh nismo bili na Playi de las Conchas! Povratka na Gracioso v kratkem sicer še ne načrtujem, da bi popravili napako, ampak ker je bilo naše kolesarjenje vendarle prvovrstno doživetje in eden od lanzarotskih vrhuncev, se ne bom pridušala, da nikoli več …

Pedro Barba je drugo naselje na otoku, vendar so v njem le počitniške hišice.

Plaža v Pedru in divji severozahodni rt Lanzarota.

Še enkrat: tudi Lanzarote ima kaj divjega.

Med kolesarjenjem nazaj je Malega zmanjkalo in zbudil se ni niti, ko se ga iz sedeža prestavila v naročje.

Ladje iz Orzole na Lanzarotu vozijo vsake pol ure.

ponedeljek, 11. februar 2019

Traktor sredi Atlantika

O severu Lanzarota, skoraj idealnem počitniškem dnevu in otroškem dojemanju vrhuncev


Naj najprej pojasnim, da na Lanzarotu traktorjev ni. Teren je gol, vulkanski, večinoma težko prehoden. Nekaj kmetijstva se sicer grejo, ampak vsaka rastlina – pretežno trta – je obzidana s čisto svojo kamnito ograjo, da jo vsaj malo zaščiti pred močnimi vetrovi. Kar se tiče teh ograj, jih v »našem« Kvarnerju sicer posekajo, ampak tudi na Lanzarotu znajo poskrbeti za marsikatero fotogenično sceno. Posledično pa je uporaba traktorjev v poljedelstvu precej otežkočena. (Enega smo sicer videli, ampak ne šteje, ker je Mali ravno spal.)

Skratka, za nami je počitniški dan, ki je približno tako idealen, kot je na potovanju z majhnimi otroki le lahko. Mali je sicer vstal morilsko zgodaj, ko je bila zunaj še globoka tema (še toliko bolj, ker ostajamo na slovenskem času, torej eno uro pred kanarskim), ampak glede na to, da se večino noči doji in od spanja tako ali tako nimam dosti, mi je bilo še kar vseeno. Po intenzivnem igralnem dopoldnevu smo šli raziskovat sever otoka, ki me je za razliko od pustega juga veliko bolj prepričal z nezgrešljivim kanarskim šarmom. Črna vulkanska tla, strupeno zeleno grmovje, ostri robovi, nepričakovani prepadi, globoki pogledi na Atlantik pa vse te fore. Za začetek smo se iz vasice z očarljivo belo cerkvico pod palmami in z zmagovalno kratko tablo za ime (Yé!) med vinogradi in kaktusi sprehodili do sivobradega vulkana Corona, ki kraljuje na tem koncu otoka. Kam višje od najnižjega roba kraterja ni več tako aktualno za mladino, a na prvi pomol smo še splezali in Najdražji se je namenil še naprej po robu, pa so ga hitro odvrnile preveč alpinistično razpoložene skale. 

Vulkan Corona. Do kraterja je prijeten sprehod, naokrog pa ne gre čisto zlahka.

Edina palma na poti iz Yéja.

Kaktusi

Krater

Dobršen del sestopa je Mali šibal sam.

Nekdanji mlin na veter in kamnite ograde okoli trt.

Fotogenična cerkvica v Yéju.

Naš drugi postanek je bilo očarljivo razgledišče Mirador del Río, ki je, kar se tiče miradorjev, zlahka številka ena. Ne samo da omogoča res spektakularne poglede na sever Lanzarota, bližnji otoček La Graciosa in preliv med njima, pač pa ga je lanzarotski hišni genij César Manrique tako spedenal, da je zadeva čisti estetski presežek. Še otrokoma se je dopadlo, torej že mora biti nekaj narejeno prav! 

Otroka sva kar trdno držala ...

Pogled proti jugu otoka.

Čudovita notranjost.

Mirador je od daleč skoraj neopazen. Spodaj preliv in La Graciosa.

Glede na smrkčasto zasnovo bi rekla, da Manriqueja otroške igrarije po njegovih stvaritvah ne bi preveč motile.

Dan smo zaključili v mestecu Órzola, kjer je konec ceste, in po lunarni pokrajini sodeč, tudi konec sveta. Mladiča sta bila navdušena nad skromnim igriščem in norenjem po ne najbolj privlačnem pristanišču, ta stara dva pa nad sprehodom med vulkanskimi »skulpturami« na obali. Tudi tam je Mali odkril prašen pesek, po katerem je lahko ril s svojimi bagrčki, nazadnje pa je bil razočaran, ker mu nismo dovolili, da bi si v butajočih valovih umil roke.

S peskom smo se igrali kjer koli in kadar koli. Ali s prahom, če je tako naneslo.

Vulkanski konec sveta. Ali vsaj Lanzarota.

Med večernim norenjem po terasi apartmaja, ki je najprijetnejši od vseh preizkušenih na Kanarcih, sem se – prav pedagoško! – spravila reflektirat bogata dnevna doživetja. Na plano sem privlekla flomastre in oznanila, da bomo narisali prizor iz dneva, ki je bil otrokoma najbolj fajn. In zdaj pride pojasnilo o traktorju sredi Atlantika:

»Nariši, kako jemo čokoladne kroglice v mleku in gledamo traktor, ki je narisan na škatli!« je po krajšem razmisleku vzkliknila Tastarejša.

Ja. Po vseh vulkanih, širokih pogledih in globokih razgledih, valovih, ladjah, igrah v pesku in tako dalje je bilo otrokoma najbolj pri srcu, ko sta odkrila, da je na embalaži čokoladnih kroglic narisan – traktor …

Rezultat skoraj idealnega počitniškega dneva. Škatla s čokoladnimi kroglicami in traktorjem (avtor: moja malenkost) in otroka, ki jesta (hčerkih dodatek).

nedelja, 10. februar 2019

Zatikaje na Lanzarote

O razlogih za plavanje sredi februarja, čudaških naravovarstvenih ukrepih in zdravilni moči atlantske večne pomladi


Vse predolgo že odlašam s prvim javljanjem z naših zimskih počitnic na Kanarskih otokih – vsak večer izčrpana od »dopusta« čakam navdih, da bi napisala kaj špasnega, ampak ker ga očitno ne bo, je najbolje, da napišem kar tako, kot je. Po lanski Siciliji smo se letos namenili izrabiti zadnje mesece, ko en član naše družine še lahko leti brezplačno, za spoznavanje Lanzarota. Ta vulkanski košček sveta ob afriški obali ima v kanarski ogrlici to oteževalno okoliščino, da je za nas že peti Kanarski otok po vrsti in da je konkurenca res močna, saj lahko tiste, ki jih že poznam, mirno označim kot ene od najbolj fascinantnih koščkov planeta. Množični turizem gor ali dol.

Prvi teden smo raziskovali južni del Lanzarota. Čisto zanimiv je, vsepovsod vulkani in vulkančki, sem in tja kakšna palma, sicer pa vse pusto, črno. Čisto zanimiv – ampak nič posebnega. Tej goli puščavi manjkata tista pritlehna kanarska lepota in veličastno odrezana divjina, kakršni te na ostalih otokih pričaka za vsakim vogalom. Vulkanov in vulkančkov sem prehodila že preveč, da bi me lanzarotski osupnili. Atlantski valovi na jugozahodni obali so strašljivi, ampak ker ne deskamo in se morja na sploh bolj bojimo kot ne, jih kaj več kot fotografirati nismo mogli. In »papagajska« plaža na nenavadno pustem južnem rtu je bila čisto luškana, a vendarle smo sredi atlantske zime in žal sem preveč mevžasta, da bi se kot kleni britanski in nemški soturisti ležerno namakala v hladni vodi. Zaplavala sem vseeno – predvsem zaradi pomanjkljivo razvitega segmenta lanzarotske infrastrukture, ki pokriva izločevalne potrebe turistov. Domačini namreč še niso zapopadli, da je razmerje med številom domačih in najetih avtomobilov na cestah izrazito v prid slednjim in da morajo njihovi potniki kdaj tudi kje odtočiti. Z drugimi besedami, diksijev in podobnega na parkiriščih ne poznajo. In kaj sem hotela drugega sredi zelo odprte pustinje, kot da sem šla tistih nekaj kapljic izpustit v vodo. No, se pa vsaj lahko pohvalim, da sem februarja plavala v Atlantiku! 

Otroški čevlji + vulkanski kamenčki = ne najboljša kombinacija.

Vulkanska bomba za Caldero Colorado.

Tipična pokrajina južnega Lanzarota.

Orjaški valovi na jugozahodni obali, El Golfo.

Los Hervideros, kjer divje morje sreča polje lave.

Playa del Papagayo na jugu otoka. Zadaj že Fuerteventura.

Obala je divja ...

... in lepa, ampak na brutalen način.

Ena glavnih znamenitosti na jugu je Narodni park Timanfaya. Gre za vulkan, ki je v 18. stoletju opustošil otok. Kanarci so se odločili za nenavaden pristop k zaščiti narave: park je v glavnem nedostopen, po njem je prepovedano hoditi razen po nekaj poteh na obrobju. Saj vem, da sem okoljevarstvena amaterka, ampak zakaj je treba tako skrbno čuvati vulkanski teren, ki ga bo tako ali tako slej ko prej spet razneslo, mi ni čisto jasno. Še posebej zato, ker so v osrčje parka pripeljali najbolj masovni turizem. Z glavnega parkirišča namreč vsakih nekaj minut šibajo avtobusi, v katerih te pol urice vozijo med glavnimi kraterji, polji lave in podobno. Vse skupaj je množično, a zelo regulirano, kajti zadeve si lahko ogledaš samo iz avtobusa. Pravzaprav bi si lahko prihranili čas in denar in obiskovalce strpali v kinodvorano, kjer bi prizore pokazali kar na filmu, kajti osebnejšega stika z vulkanom tu pač ni. In približno tako hitro, kot tisto fotko iz busa prilepiš na Instagram, na Timanfayo tudi pozabiš. Trije kerlci na sedežu poleg našega, očitno skrokani od kdo ve kakšnih nočnih aktivnosti, so denimo vožnjo predremali, le vmes so nekajkrat blagovolili zasukati vratove. Pa saj ne rečem, da sem jaz odnesla dosti več, ker sem se večino časa na sedežu ubadala s tem, ali mi bo Mali v naročju začel peniti ali ne. 

Tipičen prizor izpod Timanfaye. Zato ker neprehodno,
neskončno "dragoceno" lavo ljudje "res" uničimo ...

Še najbolj spomina vreden prizor s Timanfaye - tamkajšnja restavracija za žar uporablja kar vroči zrak iz vulkana. Predvidevam, da to tudi mastno zaračuna.

In potem je tu še precej bolj osebni razlog, zakaj mi tole pisanje ni steklo. Odhodi na dopust so itak stresni, če ti pa sine dan pred odhodom zakuha, je stvar še toliko bolj napeta. Sploh v družini, v kateri imata starša diametralno nasprotna stališča do otroških bolezni (mene so denimo domači svoje čase hecali, da bi morala delati kot vojaška zdravnica, češ da nobeden ni zame nikoli dovolj bolan). Do zadnjega sva oklevala, ali naj dopust in vse, kar je bilo vloženo vanj, raje odmislimo, a nato je zmagala gorenjska škrtost. Malega sva našopala s calpolom, se založila s tolikšno priročno lekarno, da smo bili na letališču deležni kontrole kot še nikoli, in smo šli … najprej par uric z avtom do Benetk … pa noč v apartmaju … pa vlačenje po beneškem letališču … pa štiri urice na letalu … Vse skupaj, začinjeno z vnetljivo ledenimi družinskimi odnosi, se zmeša v godljo, ki jo raje hitro pogoltneš in še hitreje izločiš. 

Za vzhičenje nad pogledi iz letališkega terminala nisi nikoli preveč bolan.

Najboljše zdravilo za zimske bolezni: "naša" plaža.

Mali je bil na delu brez premora.
Če ni bilo druge, sta pa njegov bager in tovornjak
rila po pasjih drekcih pod palmo pred apartmajem.

Ampak Mali je s steklenimi očmi in žalostnim obrazom preživel vse potovalne napore in takoj po prihodu na plažo, kjer vlada večna atlantska pomlad, začel žareti z novo močjo. Kaj hitro je pogruntal, da biti bos ni nekaj slabega, in tudi nage rite se je nehal braniti, čim se je južno sonce dvignilo dovolj visoko nad jutranji hlad. V nekaj dneh so bili pozabljeni kašlji, smrklji in vročine, vzporedno s tem pa se je dvigala tudi naša morala. Potem smo se pa še preselili na sever otoka, kjer se je začela čisto druga zgodba. Precej bolj kanarska in precej bolj po našem okusu.

Šolska podmizna konferenca

Naš Mali je v šoli zlat fant, pravo angelsko dete, ki se najbolj od vsega boji, da bi kdo nad njim malček povzdignil glas. Tolikšna bogaboje...