ponedeljek, 11. februar 2019

Traktor sredi Atlantika

O severu Lanzarota, skoraj idealnem počitniškem dnevu in otroškem dojemanju vrhuncev


Naj najprej pojasnim, da na Lanzarotu traktorjev ni. Teren je gol, vulkanski, večinoma težko prehoden. Nekaj kmetijstva se sicer grejo, ampak vsaka rastlina – pretežno trta – je obzidana s čisto svojo kamnito ograjo, da jo vsaj malo zaščiti pred močnimi vetrovi. Kar se tiče teh ograj, jih v »našem« Kvarnerju sicer posekajo, ampak tudi na Lanzarotu znajo poskrbeti za marsikatero fotogenično sceno. Posledično pa je uporaba traktorjev v poljedelstvu precej otežkočena. (Enega smo sicer videli, ampak ne šteje, ker je Mali ravno spal.)

Skratka, za nami je počitniški dan, ki je približno tako idealen, kot je na potovanju z majhnimi otroki le lahko. Mali je sicer vstal morilsko zgodaj, ko je bila zunaj še globoka tema (še toliko bolj, ker ostajamo na slovenskem času, torej eno uro pred kanarskim), ampak glede na to, da se večino noči doji in od spanja tako ali tako nimam dosti, mi je bilo še kar vseeno. Po intenzivnem igralnem dopoldnevu smo šli raziskovat sever otoka, ki me je za razliko od pustega juga veliko bolj prepričal z nezgrešljivim kanarskim šarmom. Črna vulkanska tla, strupeno zeleno grmovje, ostri robovi, nepričakovani prepadi, globoki pogledi na Atlantik pa vse te fore. Za začetek smo se iz vasice z očarljivo belo cerkvico pod palmami in z zmagovalno kratko tablo za ime (Yé!) med vinogradi in kaktusi sprehodili do sivobradega vulkana Corona, ki kraljuje na tem koncu otoka. Kam višje od najnižjega roba kraterja ni več tako aktualno za mladino, a na prvi pomol smo še splezali in Najdražji se je namenil še naprej po robu, pa so ga hitro odvrnile preveč alpinistično razpoložene skale. 

Vulkan Corona. Do kraterja je prijeten sprehod, naokrog pa ne gre čisto zlahka.

Edina palma na poti iz Yéja.

Kaktusi

Krater

Dobršen del sestopa je Mali šibal sam.

Nekdanji mlin na veter in kamnite ograde okoli trt.

Fotogenična cerkvica v Yéju.

Naš drugi postanek je bilo očarljivo razgledišče Mirador del Río, ki je, kar se tiče miradorjev, zlahka številka ena. Ne samo da omogoča res spektakularne poglede na sever Lanzarota, bližnji otoček La Graciosa in preliv med njima, pač pa ga je lanzarotski hišni genij César Manrique tako spedenal, da je zadeva čisti estetski presežek. Še otrokoma se je dopadlo, torej že mora biti nekaj narejeno prav! 

Otroka sva kar trdno držala ...

Pogled proti jugu otoka.

Čudovita notranjost.

Mirador je od daleč skoraj neopazen. Spodaj preliv in La Graciosa.

Glede na smrkčasto zasnovo bi rekla, da Manriqueja otroške igrarije po njegovih stvaritvah ne bi preveč motile.

Dan smo zaključili v mestecu Órzola, kjer je konec ceste, in po lunarni pokrajini sodeč, tudi konec sveta. Mladiča sta bila navdušena nad skromnim igriščem in norenjem po ne najbolj privlačnem pristanišču, ta stara dva pa nad sprehodom med vulkanskimi »skulpturami« na obali. Tudi tam je Mali odkril prašen pesek, po katerem je lahko ril s svojimi bagrčki, nazadnje pa je bil razočaran, ker mu nismo dovolili, da bi si v butajočih valovih umil roke.

S peskom smo se igrali kjer koli in kadar koli. Ali s prahom, če je tako naneslo.

Vulkanski konec sveta. Ali vsaj Lanzarota.

Med večernim norenjem po terasi apartmaja, ki je najprijetnejši od vseh preizkušenih na Kanarcih, sem se – prav pedagoško! – spravila reflektirat bogata dnevna doživetja. Na plano sem privlekla flomastre in oznanila, da bomo narisali prizor iz dneva, ki je bil otrokoma najbolj fajn. In zdaj pride pojasnilo o traktorju sredi Atlantika:

»Nariši, kako jemo čokoladne kroglice v mleku in gledamo traktor, ki je narisan na škatli!« je po krajšem razmisleku vzkliknila Tastarejša.

Ja. Po vseh vulkanih, širokih pogledih in globokih razgledih, valovih, ladjah, igrah v pesku in tako dalje je bilo otrokoma najbolj pri srcu, ko sta odkrila, da je na embalaži čokoladnih kroglic narisan – traktor …

Rezultat skoraj idealnega počitniškega dneva. Škatla s čokoladnimi kroglicami in traktorjem (avtor: moja malenkost) in otroka, ki jesta (hčerkih dodatek).

1 komentar:

Še en fiasko na Rogli

O čofotanju po smučišču, tečnih starih babah in Histeriji 2.0 Pa saj ne morem reči, da je bil naš vikend na Rogli popoln fiasko. Ne naz...