Prvi vikend, ko sta se ujela vreme in naša prisotnost, smo namenili odpravi starega dolga, pristopa na Forco de la Puartate iz Dunje. Zadeva se je sicer nekoliko izjalovila (to je pač cena hribovskega "R & D"-ja, kot temu pravimo po novem), a ne glede na to je bilo vredno odkrivati pozabljeno divjino Zahodnih Julijcev.
V soboto smo po dveh poteh (po vedno lepi št. 620 iz Patoka in po spektakularni 619 iz doline) prilezli na Cuel de le Barete. Večer med razgledi, zvezdami, oblaki in vetrom je bil prav poseben, naši "spalnici" v starem bunkerju pa bi to popolnega udobja manjkal le še kak jogi … Au!
Nedeljsko dopoldne smo žrtvovali za razvoj. Po poti proti Dunji smo šli do visokega rušnatega slemena, kjer naj bi se začela polica proti Puartate, malo mijavkali levo in desno, se zakadili v poraščene strmine, nato pa naredili križ čez zadevo - malo zaradi pomanjkanja časa in malo zaradi slabega opisa. Da bi rešili dan, smo se vrnili do križišča poti 619 in 620 pod Cuelom de le Barete. Ena pot gre prečno na Patok, ena v dolino, stare, zbledele "neuradne" markacije pa vodijo naravnost gor v dolino Rio Livinal. Ura vzpona v zatrep doline je prav mučna, ves čas po zglajeni, zaraščeni, večinoma suhi strugi z velikimi balvani, a v zatrepu je bilo vse pozabljeno. Sledili smo markacijam in možicem precej proti levi in nato naravnost navzgor po strmih travah in prehodih skozi ruševje na Cimo Robinio oz. Jovet di Cadramač (1703 m). Okrog nas so bile divje, osamljene, poraščene stene Jofa di Miezdi, Force del Livinal in Jovet Blanca (ste že slišali za vse te impresivne vrhove?), pa pogledi na Zuc dal Bor in gore severno nad Dunjo. Z vrha smo videli celo stezico na rušnatem slemenu, kjer smo blodili zjutraj. Še bo treba sem! Vzpon na Robinio je prav prijeten, tehnično enostaven, orientacijsko zahtevnejši in skrajno pozabljen - vpisna knjiga je iz leta 1988 in ima na leto od 0 do 5 vpisov, Slovencev pa v njej še ni bilo. Močno priporočam!
Po isti poti smo se vrnili do vie alte in nato po vedno očarljivi prečni mulatjeri do Patoka, kjer smo imeli avto. Tako smo bili prepričani, da smo edini v tej divjini, da smo bili prav presenečeni, ko smo srečali tri slovenske dečke, ki so po južni strani pristopili na Forco de la Puartate in Jovet Blanc. Škoda, da se nismo srečali tam zgoraj!
V soboto smo po dveh poteh (po vedno lepi št. 620 iz Patoka in po spektakularni 619 iz doline) prilezli na Cuel de le Barete. Večer med razgledi, zvezdami, oblaki in vetrom je bil prav poseben, naši "spalnici" v starem bunkerju pa bi to popolnega udobja manjkal le še kak jogi … Au!
Nedeljsko dopoldne smo žrtvovali za razvoj. Po poti proti Dunji smo šli do visokega rušnatega slemena, kjer naj bi se začela polica proti Puartate, malo mijavkali levo in desno, se zakadili v poraščene strmine, nato pa naredili križ čez zadevo - malo zaradi pomanjkanja časa in malo zaradi slabega opisa. Da bi rešili dan, smo se vrnili do križišča poti 619 in 620 pod Cuelom de le Barete. Ena pot gre prečno na Patok, ena v dolino, stare, zbledele "neuradne" markacije pa vodijo naravnost gor v dolino Rio Livinal. Ura vzpona v zatrep doline je prav mučna, ves čas po zglajeni, zaraščeni, večinoma suhi strugi z velikimi balvani, a v zatrepu je bilo vse pozabljeno. Sledili smo markacijam in možicem precej proti levi in nato naravnost navzgor po strmih travah in prehodih skozi ruševje na Cimo Robinio oz. Jovet di Cadramač (1703 m). Okrog nas so bile divje, osamljene, poraščene stene Jofa di Miezdi, Force del Livinal in Jovet Blanca (ste že slišali za vse te impresivne vrhove?), pa pogledi na Zuc dal Bor in gore severno nad Dunjo. Z vrha smo videli celo stezico na rušnatem slemenu, kjer smo blodili zjutraj. Še bo treba sem! Vzpon na Robinio je prav prijeten, tehnično enostaven, orientacijsko zahtevnejši in skrajno pozabljen - vpisna knjiga je iz leta 1988 in ima na leto od 0 do 5 vpisov, Slovencev pa v njej še ni bilo. Močno priporočam!
Po isti poti smo se vrnili do vie alte in nato po vedno očarljivi prečni mulatjeri do Patoka, kjer smo imeli avto. Tako smo bili prepričani, da smo edini v tej divjini, da smo bili prav presenečeni, ko smo srečali tri slovenske dečke, ki so po južni strani pristopili na Forco de la Puartate in Jovet Blanc. Škoda, da se nismo srečali tam zgoraj!