sobota, 14. januar 2023

Formula za srečo

Scenarij 1: Sončna sobota, slaba napoved za nedeljo. Tastarejša ima sredi popoldneva plesni nastop. Familija srečno stanuje doma, mama pa kot ujeta žival hodi po hiši in nori! Neuspešno skuša animirati katerega od članov družine za hiter zgodnjedopoldanski skok na kak obljubljanski kucelj. Nazadnje sama leti na Šmarno goro, vrne pa se blatna in slabe volje ob razgledih na sveže poprhane vršace v daljavi. Rezultat: hčerkin nastop je uspešen, a v družini vlada splošno nezadovoljstvo.

Scenarij 2: Sončna sobota, slaba napoved za nedeljo. Tastarejša ima sredi popoldneva plesni nastop. Familija srečno stanuje doma, mama pa še v temi sama leti na hitro dopoldansko švicanje v breg. Vrne se zlaufana in nasmejana. Rezultat: hčerkin nastop je uspešen, v družini vlada velika sreča.

Ker smo že tako izkušena družina, vemo, da je edina formula za družinsko srečo scenarij 2. Tokrat sem ujela smešne, na pol zimske razmere na Veliki planini čez Rigelj, doma pa so me pričakali sama sproščenost, sreča in vsesplošno olajšanje, da ne bom nikogar gnala nikamor ven. Kaj več bi si lahko želeli?

Kot prikaz aktualnih razmer je slika popolnoma nerelevantna - v soboto ga je bilo samo za poprh.
Lepo je bilo pa vseeno!

Ko deset sekund pred začetkom nastopa svojega potomstva ugotoviš, da na SD-kartici nimaš prostora, ti preostane samo še slaba fotka ...


petek, 13. januar 2023

Kopalniška poezija

Do novih del knjig, ki so mi posebej pri srcu, sem vedno rezervirana – kaj če ne bodo tako briljantni kot njihovi predhodniki? Vedno torej taktično čakamo, da naletimo nanje v knjižnici, in jih s strahom prvič odpremo, rezultat pa je, kakršen pač je. Kar se tiče stranskega produkta kultne sage o Pasjem možu, torej Stripovskega kluba Mačjega mulca, se je takoj pokazalo, da je bila zadržanost odveč. Resda nima niti zgodbe niti pravega dogajanja, ampak ob bolj ali manj posrečenih stripovskih poskusih otročjih žabic se rolam od smeha, mladiča pa tudi. Vmes je tudi malo resnejši foto strip s haikuji namesto dialogov in pričakovala sem, da se bo podmladek ob njem dolgočasil, toda ne, spoštljivo poslušata o vejah, ptičih in rožicah in niti slučajno ju ne zamika, da bi ga preskočili. Dece res ne gre podcenjevati!

Navdahnjeni od vse te liričnosti smo imeli med večernim umivanjem kratko lekcijo o haikujih. Tastarejši sem razložila formulo 5 – 7 – 5 in ji zadevo ilustrirala s priložnostno skovano pesmico. Opravičujem se za banalnost, a v kopalnici se zvečer dogaja marsikaj, za lirsko upesnjevanje trenutkov iz narave pa ni veliko manevrskega prostora:

Na školjki sedim
napenjam rito da bi
drekec skočil ven

Tastarejša je takoj poskusila še sama in tole je njena plažna poezija:

Na plaži ležim
imam sončna očala
in gledam nebo

Takrat se nama je pridružil Mali, ki zlogov še ne zna šteti, tako da je nastala sledeča umetnina. Dragi bralec, vem, da bi zlahka preživel brez nje, a zapišimo jo za potrebe družinske zgodovine:

Drekec smrdljiv je, pukec še bolj,
ko se poščiješ, vse je v gnoj.
Potem pa, ko kakec pride do gnoja,
vse zasmradi in vsi poginejo.
Tok zaudarja.

 

Ker se trenutkov v kopalnici ne spodobi objavljati in ker je poezijo težko fotografirati,
naj bo namesto tega utrinek iz ta hip najljubše dejavnosti mojega podmladka. Risanje!

 

torek, 3. januar 2023

Novoletna zaobljuba

Novoletni prazniki nikoli niso bili moji najljubši, in če dobro pomislim za nazaj, je bil v zadnjih nekaj letih takrat večino časa dež, megla in nekakšna vremenska zoprnija. Tudi letos ni bilo drugače. Saj smo se imeli čisto v redu na severnem koncu Hrvaške, ampak večino časa je bilo vsaj oblačno oz. megleno, vmes je pa celo tako deževalo, da če bi bilo to pri nas doma, bi me resno skrbelo, da bomo v kleti spet imeli poplavo. Tisto, kar mi je med novoletnimi prazniki najmanj všeč, pa je silvestrski večer. Nič ne rečem, v redu se je malo poveseliti, toda od nekdaj sem bila jako občutljiva na nočni hrup, posebej na tistega, ki ga ne proizvajam sama. In če je kaj tipično za silvestrski večer, je to, da moraš »uživati« v tuljenju, vreščanju in muziki, ki je ne izbereš sam in traja do ... Ko so bili deca majhni, smo silvestrovali v glavnem kar doma, no, letos pa smo se odločili, da si bomo – po lanskem zelo uspešno preživetem novoletnem Krku – spet privoščili morje in smo novo leto dočakali na Cresu.

Ne moremo se pritoževati, silvestrski večer je bil čisto špasen. Po večerji, ki smo jo po kar dolgi hoji skozi podmeglene oljčnike v okolici glavnega mesta otoka vrgli vase, da nismo dobro vedeli, kdaj, smo si organizirali naredi sam tombolo, mladiča sta komaj dočakala otroški šampanjec in odmrznjeno torto iz Plodin (sploh ni bila slaba) in tudi čips, ki smo ga ob desetih zvečer zmazala ob šumenju valov, je bil doživetje. Še posebej, ko se je Mali sprijaznil, da iz teme vendarle ne bo prilomastil volkodlak, in potem na betonski ploščadi ob vodi plesal nekakšen polnočni step. Nepozabno!

Pri nas je novo leto povezano z dvema pregrehama: McDonaldsom in nočno televizijo. S prvo smo letos opravili že par dni pred silvestrovim, druga pa nas je razveselila, ko so nam že malo jenjale moči. Kaj lepšega, na hrvaški televiziji so vrteli King Konga! Vedeti morate, da se Malemu grozno dopadejo filmi s pošastmi, recimo Godzilla, od katere sem jaz po eni uri vstala, nepopisno zdolgočasena, je njemu zaenkrat najboljši film vseh časov (res pa je, da nima prav velikega vzorca). Tudi v King Konga je očarano strmel (orjaška gorila se bori z dvema tiranozavroma, noro!), sicer v rahlem krču ob vseh strašljivih prizorih, a je vsaj brez težav ostal buden vse do polnoči. Dočakali smo torej še Alfija, ki je –vsako leto bolj grof Drakula! – odpel Silvestrski poljub, potem pa sva se olajšano spravila spat.

A kaj, ko so bili v našem naselju, ki je bilo sicer skoraj izumrlo, edini, ki so delali galamo, naši sosedi. Naši neposredni sosedi, katerih apartma ima skupno steno z našo. In to sploh ne kaki mladinci, pač pa trije osebki zgodnjih starejših let, ki so si meni nič tebi nič na teraso postavili ogromen prenosni zvočnik in z nami delili svoj parti glasbeni izbor. Mali se ni pustil motiti in je v dveh minutah že globoko dihal, jaz pa sem se še poigravala z mislijo, da bi si stlačila čepke v ušesa, nato pa sem sklenila, da sem vendarle prestara za te fore. In prestara za to, da bi trepetala pred tem, ali mi bodo sosedi kaj zamerili ali ne! Ob silnem zgražanju Najdražjega, ki tozadevno verjetno nikoli ne bo prerastel svojih vaških korenin (»Kaj bodo pa rekli!« in tako naprej), sem pač vstala in šla ven prosit, da malo stišajo muziko. Seveda je bila misija uspešna, še več, žurerski nemladinci so kmalu zatem obnemogli v vseplošno mrtvo tišino.

Pa vseeno, vsakič znova si rečem, ali se mi je treba spravljati v take situacije. Zatorej naj bo moja novoletna zaobljuba: za novoletne počitnice ne bomo več nikamor šli in silvestrski večer bomo preživeli kar lepo doma! Samo kaj, ko bo tako kot z vsemi novoletnimi zaobljubami, decembra bom na to že zdavnaj pozabila in za naslednje novo leto bom spet klela silvestrske žurerje …

Žurka na višku!



Turbo planina

Trenutno sem v službi na tako hiper turbo pogonu, da se mi je že par dni po dopustu zdelo, kot da sem hkrati tako izpraznjena tako prekipeva...