Kopalniška poezija

Do novih del knjig, ki so mi posebej pri srcu, sem vedno rezervirana – kaj če ne bodo tako briljantni kot njihovi predhodniki? Vedno torej taktično čakamo, da naletimo nanje v knjižnici, in jih s strahom prvič odpremo, rezultat pa je, kakršen pač je. Kar se tiče stranskega produkta kultne sage o Pasjem možu, torej Stripovskega kluba Mačjega mulca, se je takoj pokazalo, da je bila zadržanost odveč. Resda nima niti zgodbe niti pravega dogajanja, ampak ob bolj ali manj posrečenih stripovskih poskusih otročjih žabic se rolam od smeha, mladiča pa tudi. Vmes je tudi malo resnejši foto strip s haikuji namesto dialogov in pričakovala sem, da se bo podmladek ob njem dolgočasil, toda ne, spoštljivo poslušata o vejah, ptičih in rožicah in niti slučajno ju ne zamika, da bi ga preskočili. Dece res ne gre podcenjevati!

Navdahnjeni od vse te liričnosti smo imeli med večernim umivanjem kratko lekcijo o haikujih. Tastarejši sem razložila formulo 5 – 7 – 5 in ji zadevo ilustrirala s priložnostno skovano pesmico. Opravičujem se za banalnost, a v kopalnici se zvečer dogaja marsikaj, za lirsko upesnjevanje trenutkov iz narave pa ni veliko manevrskega prostora:

Na školjki sedim
napenjam rito da bi
drekec skočil ven

Tastarejša je takoj poskusila še sama in tole je njena plažna poezija:

Na plaži ležim

imam sončna očala
in gledam nebo

Takrat se nama je pridružil Mali, ki zlogov še ne zna šteti, tako da je nastala sledeča umetnina. Dragi bralec, vem, da bi zlahka preživel brez nje, a zapišimo jo za potrebe družinske zgodovine:

Drekec smrdljiv je, pukec še bolj,
ko se poščiješ, vse je v gnoj.
Potem pa, ko kakec pride do gnoja,
vse zasmradi in vsi poginejo.
Tok zaudarja.

 

Ker se trenutkov v kopalnici ne spodobi objavljati in ker je poezijo težko fotografirati,
naj bo namesto tega utrinek iz ta hip najljubše dejavnosti mojega podmladka. Risanje!