Novoletna zaobljuba

Novoletni prazniki nikoli niso bili moji najljubši, in če dobro pomislim za nazaj, je bil v zadnjih nekaj letih takrat večino časa dež, megla in nekakšna vremenska zoprnija. Tudi letos ni bilo drugače. Saj smo se imeli čisto v redu na severnem koncu Hrvaške, ampak večino časa je bilo vsaj oblačno oz. megleno, vmes je pa celo tako deževalo, da če bi bilo to pri nas doma, bi me resno skrbelo, da bomo v kleti spet imeli poplavo. Tisto, kar mi je med novoletnimi prazniki najmanj všeč, pa je silvestrski večer. Nič ne rečem, v redu se je malo poveseliti, toda od nekdaj sem bila jako občutljiva na nočni hrup, posebej na tistega, ki ga ne proizvajam sama. In če je kaj tipično za silvestrski večer, je to, da moraš »uživati« v tuljenju, vreščanju in muziki, ki je ne izbereš sam in traja do ... Ko so bili deca majhni, smo silvestrovali v glavnem kar doma, no, letos pa smo se odločili, da si bomo – po lanskem zelo uspešno preživetem novoletnem Krku – spet privoščili morje in smo novo leto dočakali na Cresu.

Ne moremo se pritoževati, silvestrski večer je bil čisto špasen. Po večerji, ki smo jo po kar dolgi hoji skozi podmeglene oljčnike v okolici glavnega mesta otoka vrgli vase, da nismo dobro vedeli, kdaj, smo si organizirali naredi sam tombolo, mladiča sta komaj dočakala otroški šampanjec in odmrznjeno torto iz Plodin (sploh ni bila slaba) in tudi čips, ki smo ga ob desetih zvečer zmazala ob šumenju valov, je bil doživetje. Še posebej, ko se je Mali sprijaznil, da iz teme vendarle ne bo prilomastil volkodlak, in potem na betonski ploščadi ob vodi plesal nekakšen polnočni step. Nepozabno!

Pri nas je novo leto povezano z dvema pregrehama: McDonaldsom in nočno televizijo. S prvo smo letos opravili že par dni pred silvestrovim, druga pa nas je razveselila, ko so nam že malo jenjale moči. Kaj lepšega, na hrvaški televiziji so vrteli King Konga! Vedeti morate, da se Malemu grozno dopadejo filmi s pošastmi, recimo Godzilla, od katere sem jaz po eni uri vstala, nepopisno zdolgočasena, je njemu zaenkrat najboljši film vseh časov (res pa je, da nima prav velikega vzorca). Tudi v King Konga je očarano strmel (orjaška gorila se bori z dvema tiranozavroma, noro!), sicer v rahlem krču ob vseh strašljivih prizorih, a je vsaj brez težav ostal buden vse do polnoči. Dočakali smo torej še Alfija, ki je –vsako leto bolj grof Drakula! – odpel Silvestrski poljub, potem pa sva se olajšano spravila spat.

A kaj, ko so bili v našem naselju, ki je bilo sicer skoraj izumrlo, edini, ki so delali galamo, naši sosedi. Naši neposredni sosedi, katerih apartma ima skupno steno z našo. In to sploh ne kaki mladinci, pač pa trije osebki zgodnjih starejših let, ki so si meni nič tebi nič na teraso postavili ogromen prenosni zvočnik in z nami delili svoj parti glasbeni izbor. Mali se ni pustil motiti in je v dveh minutah že globoko dihal, jaz pa sem se še poigravala z mislijo, da bi si stlačila čepke v ušesa, nato pa sem sklenila, da sem vendarle prestara za te fore. In prestara za to, da bi trepetala pred tem, ali mi bodo sosedi kaj zamerili ali ne! Ob silnem zgražanju Najdražjega, ki tozadevno verjetno nikoli ne bo prerastel svojih vaških korenin (»Kaj bodo pa rekli!« in tako naprej), sem pač vstala in šla ven prosit, da malo stišajo muziko. Seveda je bila misija uspešna, še več, žurerski nemladinci so kmalu zatem obnemogli v vseplošno mrtvo tišino.

Pa vseeno, vsakič znova si rečem, ali se mi je treba spravljati v take situacije. Zatorej naj bo moja novoletna zaobljuba: za novoletne počitnice ne bomo več nikamor šli in silvestrski večer bomo preživeli kar lepo doma! Samo kaj, ko bo tako kot z vsemi novoletnimi zaobljubami, decembra bom na to že zdavnaj pozabila in za naslednje novo leto bom spet klela silvestrske žurerje …

Žurka na višku!