Deus ex machina

Iz prve roke lahko potrdim, da deus ex machina – najbolj nerealistična, najbolj za lase privlečena, najbolj »a dejte no«, najbolj čudežna rešitev nerešljivega zapleta, ki označuje dramsko produkcijo od starih Grkov pa vse do holivudarskih serij, ki bi se morale končati že po prvi sezoni, a vztrajajo do četrte in še naprej – res obstaja. Samo da v našem primeru ni bil ljubi bogec z neba, pač pa pastir iz razklumpanega džipa.

Takole je bilo. S planine Zadnji Vogel smo se vračali na Rjavo skalo. To ni prav daleč ali naporno, ampak za nami je bila že večina kroga čez Šijo. Ki tudi ni prav daleč za odraslega hodca, toda polovica naše ekipe ima še precej kratke nožice, tako da je za nas to kar resna tura. Do sirarne na Zadnjem Voglu smo se že bolj privlekli in pri prijaznih pastirjih, ki so poletno sezono šele otvarjali, popadli edino stvar, ki se jo je dalo dobiti. Tastarejša je zmazala pecivo, kot da ne bi jedla že ves teden, in tako milo še cedila sline, da se je Najdražji zadovoljil z degustacijsko porcijo in ji naklonil preostanek.

Da bo povratek h gondoli kalvarija, je bilo jasno. Sama sem tako ali tako (preveč) sprijaznjena s tem, da se Mali hoje otepa, kjer se le da, in se tako vztrajno postavlja pred moje noge, da slej ko prej izberem fizični napor pred nenehnimi psihološkimi boji in si ga zadegam na ramena. Tastarejši gre luksuz drugega otroka grozno v nos in ne zmore razumeti, da njenih dvajset kilc ni več zanemarljiva teža, tako da sicer vdano koraka sama, a po malem nerga. Tokrat ji je nekje med sestopom uspelo znergati Najdražjega do te mere, da ji je v trenutku nepremišljenosti obljubil nosaške usluge na zadnjem delu poti do žičnice. Punca tega seveda ni pozabila in tako sva garala vsak s svojim bremenom po tisti tekaški progi ali cesti ali kaj že, dokler je šlo. Ko ni šlo več, sva mladiča postavila na tla in se trudila s skrivanji, lovljenji in drugimi motivacijskimi triki, vendar se podmladek ni dal in je vztrajno tiščal nazaj na ramena. Kak kilometer pred ciljem pa se je pred nami pojavil … Klanec! Precej strm, sploh ne kratek (vse je relativno, no, ampak takrat se mi res ni zdel kratek), z zoprnimi velikimi kamni na tleh in popolnoma na soncu. Z Najdražjim sva se v strahu spogledala. Tole bo res zadnja postaja križevega pota …

Tedaj pa sem zaslišala brnenje. Avto! Na tisti cesti, ki niti ni cesta, ampak samo smučarska proga. Mladiča sta v paniki odskočila na rob, še preden smo sploh videli, za kaj gre, nakar se je izza vogala pripeljal neregistriran džip, v njem pa pastir z Zadnjega Vogla, s katerim smo pol ure pred tem udrihali čez življenje in svet. Da gre po robo, nam je povedal. Hip zatem smo bili že udobno nameščeni na sedeže, jaz pa sem za dodatek dobila v naročje še ljubeznivega kužka. Zmahano vozilo je zmoglo gnusno strmino, kot da je sploh ni bilo, mi pa smo bili brez truda dostavljeni prav do vrat zgornje postaje nihalke.

Še vedno se pa ne morem odločiti, kaj je bilo boljše – naš nepričakovani brezplačni taksi ali večerja. Pico iz edine restavracije, ki smo jo našli odprto v Ukancu, smo sestradano požrli, in to na skoraj prazni plaži ob Bohinjskem jezeru. Škoda, da o turističnem mrtvilu par dni kasneje ni bilo več ne duha ne sluha …

Vzpon na Šijo od gondole ni bohve kaj.

Drobljeni les na progi. Čudaško, a pravzaprav kar prijetno.

Enosedežnica seveda ni delala. Pa tudi če bi, bi se težko peljali. 
Za fotko je bila pa dobra.

Sestop na zahod. Rajsko!

Tik pred Vratci je celo nekaj varoval.

Pod Vratci, zadaj Vogel.

Krave so nam diskretno prepustile fotogenični travnik
pred Zadnjim Voglom.

Na planini sta mladiča v roke dobila moj fotoaparat in nastalo je nekaj deset pretežno neuporabnih fotk. Ampak tule se vidi "naš" džip!

Recimo tihožitje s skodelico in traktorjem.

Najdražji je kar tovoril. Upoštevati je treba, da ima na hrbtu omaro s stvarmi za celotno familijo.

Nihalka.

Večer ob jezeru. Za sineta trenutno ni hujše groze v življenju, kot so mokri lasje ...

Apokaliptična stoletnica

Danes sem na vsak način hotela v Italijo. Preden nas spet zaprejo ali pa je morda samo tak čas, ko mi zadišijo Zahodni Julijci. Ker sem bila v najboljši družbi – svoji lastni – sem se odločila za nekaj ne pretirano ambicioznega, Pot stoletnice (Sentiero del Centenario) nad Dolino Belega potoka. Kar je turo naredilo nepozabno – poleg dejstva seveda, da je zame že vsak odhod v visokogorje praznik – je samota, kot bi bila kje v najbolj odmaknjeni divjini Karnijcev in ne v običajno še zdaleč ne opusteli Viševi skupini. Dejansko sem na turi pozdravila več svizcev kot ljudi! 

Prehojeni greben, zadaj Visoka bela špica

Med švicanjem proti bivakom Gorizia se mi je začenjalo dozdevati vedno bolj čudno. Res je, da sem začela zgodaj, a spet ne sredi noči, in res je, da vreme ni bilo popolnoma jasno, a spet ne popolnoma neužitno. Zakaj torej nikjer ni slišati ali videti nikogar? Nobenega pohodnika ali plezalca, še motoristov ni bilo po dolini, zato pa toliko več kozorogov in celo gamsov, ki so presenetljivo neplašno strmeli vame. Ko sem prišla do bivakov, sem bila že dodobra napsihirana – ali vsi vejo nekaj, česar jaz ne? Da je bila rdeča piksna zapečatena in okrancljana z antikoronskimi tablami, manjši bivak pa sicer odprt, a oskubljen do golega (»solo in emergenza«), seveda ni pomagalo.

Med vzponom na Zgornjo škrbino Belega potoka me je k sreči premotilo snežišče, zaradi katerega sem si, če sem jih že vlačila s sabo, nadela celo cepin in dereze (a glede na to, da je kratko in zelo mehko, bi ga kdo, ki ga je malo več v hlačah od mene, verjetno zmogel tudi brez tega). Na sami Poti stoletnice sem pa tudi pozabila na apokaliptične misli, ker sem bila preveč okupirana z igro oblakov in vetra, zelenih blazinic in sivih stolpov. Po tej poti sem že hodila pred davnimi 27 leti, in vse, kar se spomnim od nje, sta predor na enem od koncu in lestev v globoki škrbini. No, lestve po novem ni več, spust v tisto neapetitlih škrbino je pa tako lepo zavarovan, da je enako uživaški kot preostanek poti. Vsaj predor tik pred Krniško škrbino še ostaja in brez čelke bi šlo zelo težko skozenj. Tudi mobitel v roki ne bi bil rešitev, ker se je na lesenih stopnicah in sluzastih skalah treba kar prijeti.

Na Krniški škrbini sem zmetala s sebe feratarsko opremo in pozdravila sonce ter zvedavega kozoroga, ki mi je skoraj zlezel v nahrbtnik. Najbolj pa me je osrečil pogled na nekaj oddaljenih figur spodaj pri bivakih. Hvala bogu, očitno nisem edini človek na svetu! Hecno, kajne, kaj naredi korona – svoje čase bi bila nad tolikšno opustelostjo precej bolj navdušena …

Do koče Corsi sem sestopala počasneje, kot sem mislila. Ne zaradi kakih težav, ampak ker sem se morala ves čas ustavljati in zijati okrog. Črede kozorogov in gamsov, par debeloritih svizcev, izvirčki, stene in stolpi povsod okrog mene, za nekaj trenutkov pa se je s svežim poprhom pobahal celo ata Viš. Divja gorska drobnica je zavzela celotno območje, še pri zaprti koči so izza vsakega vogala kukali rogovi. Nadaljevala sem po poti 629, torej tisti, ki kasneje postane Pot saškega kralja. Ozko, slikovito in seveda samotno se vije pod stenami in prek grap, ecnHecpotem pa sem se po njenem kraku s številko 650 prav mehko spustila točno k parkirišču v dolini. Poleg mojega so bili na njem še vsega trije avtomobili. Cesta proti Nevejskemu prevalu je bila apokaliptično opustela, običajno nagnetena parkirišča ob Rabeljskem jezeru pa skoraj prazna. Na slovenski avtocesti, nabiti z na morje dirjajočimi turisti, se mi je že kar kolcalo po italijanski postkoronski samotnosti.

Najin lanski cilj.

Ex koča Brunner, zdaj od saškega kralja ...

Res je bil gams in ni se dal dosti motiti.

Ta dva pa tudi ne.

V krnici, pogled na Krniško škrbino.

Bivak Gorizia in Zgornja škrbina Belega potoka.
Še je sneg.

Notranjost odprtega bivaka.

Normalka na Visoko belo špico bo počakala, da ne bom sama.

Najatraktivnejši del poti.
Predvidevam, da je bila tu včasih lestev.

Beli potok in Velika Lojtrica.

V tunelu bi šlo težko brez čelke.

Izhod.

Koštrunove, Beljaška in še kaj.

Corsi in Kanin. Če se vam da tovoriti smuči, je snega še precej.

Debeloritež.

Največja čreda kozorogov.

Najlepša grapa med sestopom.

Spet čez planke

Prav prijalo je spet pogledati čez domače planke. Daleč nismo šli, samo lučaj čez severno mejo, a mladiča sta vseeno kar nekako začudeno prisluškovala klepetom v čudni šprahi, Tastarejša je pogumno trenirala »Hallo!«, Najdražji je spet zgolj s svojo pojavo šarmiral starejše Avstrijke (ne me spraševat, kako, ampak vedno nabaše na katero, ki mu v hipu, ko prepozna, da je sorazmerno spreten v nemščini, začne razlagati svojo življenjsko štorijo), mojemu telefonu se je pa zmešalo v trenutku, ko smo pokukali skozi ljubeljski predor, in do resetiranja sploh ni več našel omrežja.

Naš cilj je bila Kosmatica, sorazmerno neznan vršič nad Podnom/Bodental. Še najbolj jo poznajo turni smučarji, a čisto po krivici, ker je tam neokusno lepo! Ogrizova planina s krasno planšarijo se že itak spogleduje s fotogenično gravžastimi severnimi ostenji Vrtače in njenih priveskov, nad planino pa se na hitrico dvignejo še opojne travice, zeleni macesni in simpatični štori Kosmatice. Tastarejša je pri planini jamrala, da do vrha ne bo šla, a ko smo ji zabrusili, naj nas kar počaka tam, je hitro pritekla za nami in pritožb ni bilo več. V tisti krasoti bi utihnili še največji nergači. 

Mladina skaklja na Ogrizovi planini, zadaj Vrtača.

Slika z nasprotne strani doline pred nekaj leti: najizrazitejši je Kozjak,
spredaj desno pa sramežljiva Kosmatica.

Je pa bila Kosmatica, ki jo povprečen odrasli hodec obišče mimogrede med vzponom na Kozjak ali k Celovški koči, za nas kar epski zalogaj. Nekaj vzpona smo si sicer prihranili tako, da nas je Najdražji v Podnu zapeljal po desnem kraku ceste do konca, torej k Ogrizu, in nato šel parkirat k Podnarju na koncu drugega, levega kraka ceste. A še vseeno smo imeli do vrha slabih 500 višinskih metrov vzpona. K sreči se je gozdna cesta prelevila v vlako in končno v pot, tako da je bila hoja vedno fletnejša in pod slikovitimi skalami smo bili hitro na planini. Sestopili smo po drugi varianti pristopa, ki se z Ogrizove planine spusti naravnost v Poden, a je veliko manj atraktivna. Z eno izjemo seveda – Mlaka (z nemškim, veliko bolj poetičnim imenom Märchenwiese, Pravljični travnik) je brez dvoma eden najlepših kotičkov v alpskih dolinah pri nas (ali v soseščini, no). Tokrat je Najdražji s sabo pritihotapil celo nekaj športnih pripomočkov, a smo bili, ko smo le priklamfali do prostranega travnika med smrekami in skrivnostno poraslimi balvani, že tako zdelani, da niso mogli zaživeti v polni funkciji. 

Na koncu smo pridelali enajst kilometrov hoje in soliden žulj na Tastarejšini nogi. Potem ko je punca v avtu zmazala kar nekaj kosov kruha, je zaspala kot klada. Tudi midva z Najdražjim sva bila med vožnjo dremavo tiha, a ko smo vsi najbolj scagani, se pri nas vklopi Mali, ki večino dneva počiva na ramah ali v nosilki. In veselo klepeta, prepeva in čeblja vse do doma!

Okrog šopka na sliki je bilo kar nekaj stresa. K frizerju bo pa tudi treba ...

Malemu ne smem delati krivice, kar nekaj je prehodil sam.
Recimo po jarku, ki ga je sredi vlake razjedla voda.

Pot postaja zanimivejša ...

Zadaj skalnata podoba Kosmatice.

Viharnik pod vrhom.

Rajsko lepo!

Kočica na Ogrizovi planini. Zzraven stoji še velika, nova, solidna gradnja, a tale je vendarle bolj jodlarska. Zadaj pa blagi vršni del Kosmatice.

Pot direktno v Poden so večinoma samo bližnjice, ki sekajo gozdno cesto.

 

Mlaka = Pravljični travnik. Že sama po sebi je vredna obiska, in ga dejansko tudi ima kar precej.

Malo je pa zrasla v zadnjih treh letih ...

Fujsko!

V naši hiši se je pojavila nova prepoved. 

Naj vas na znaku ne zavedejo dolgi lasje obeh figur! Kolikor mi je znano, se avtorica table požvižga na razprave o tem, katera je edina prava oblika družine in koliko spolov morata med sabo imeti roditelja. Njeno mnenje je veliko radikalnejše. Razvozlati ga pomaga napis, ki bi ga v knjižno slovenščino transkribirali kot »LUPČKANJE ODRASLI«. Naša Tastarejša je do nadaljnjega v hiši torej prepovedala poljubljanje med odraslimi, ker je – z eno besedo – »FUJSKO«.

Pa saj ne, da bi morala prenašati veliko tega. Z Najdražjim niti približno nisva na ekshibicionistični strani kontinuuma, tako da je najinemu podmladku veliko bolj domače pasje oglašanje tipa renčanje, bevskanje in lajanje. A poljubljanje je vseeno fujsko! Prav z užitkom spremljam hčerkino zgražanje, ko gremo na poti iz vrtca mimo aktualnega jumbo plakata, na katerem si naklonjenost izkazujejo odrasli v vse sorte kombinacijah. Zanjo so fujske kar vse! Nasprotno je po njenem mnenju to početje zaželeno in pohvalno, če so vanj vključeni pripadniki najmlajše generacije.

Danes smo imeli ljubezen ves čas na tapeti. Najprej sem jih čisto utemeljeno slišala, ko sem – mea culpa! – na tla fliknila rožico, ki mi jo podarila hčerka. Izgovarjam se, da sem to naredila, da bi lažje nabirala gozdne jagode (ki jih sploh nismo več našli), uboga reva je bila pa čisto objokana in me je podučila, da je »ljubezen bolj pomembna kot gozdne jagode«.

Svojo potomko sem morala tolažiti tudi, da njena sestrična gotovo ni resno mislila, ko je neki drugi prijateljici zaupala, da Tastarejše sploh ne mara, in poskušala telenovelasto klobko razplesti na čim bolj pošten in čim manj boleč način. Med drugim sem ji poduhovljeno razlagala, kako je ljubezen stvar, ki ni omejena, kako ima tudi ona lahko rada svojega brata, pa Kajo, Gajo, Majo (ne hecam se), Hano, Anjo in še koga, pa to ne pomeni, da ima katerega zaradi tega kaj manj rada. Tastarejša me je pozorno poslušala in zaskrbljeno vprašala: »Kako pa potem veš, s kom se boš poročil?«

V njeni skupini imajo to sicer že razrešeno: Tastarejša se bo poročila z Jakobom in še sreča je, da se bo on tudi z njo, njen kolega pa mi je prostodušno priznal, da je zaljubljen v Tastarejšo … in še v eno od obeh Julij, Lidijo, še dve punčki iz skupine, za nameček pa še Laro iz Domžal. Da jih ne bi slučajno zmanjkalo.

Tudi Malemu je situacija kristalno jasna – poročil se bo z Javorjem in pika. To je tisti največji frajer iz vrtca, ki že zna izgovoriti R in nosi kapo s šiltom obrnjeno nazaj. Toliko da veste, da v moji familiji ni prostora za predsodke!

Tradicionalni savinjski vikend

Za prvi mini dopust po znotrajobčinskem jetništvu smo izbrali destinacijo, ki jo že dobro poznamo. Zgornja Savinjska dolina nam je bolj ali manj samo čez hrib, a vseeno so cestne variante do tja dovolj tečne, da nam ni odveč tam prespati. Poleg tega nam je kamp Šmica, kjer so glede turizma neambiciozni kot le kaj, prav simpatičen. Tabla na uvozu oznanja, da je ta kamp »zadnji« na tem koncu naše domovine, in ta tabla je v bistvu tudi vse, kar so naredili v zadnjih dveh letih. Kar še ne pomeni nič slabega, nam je bilo v leseni hiški, skriti za recepcijo vsakokrat super. Najbolj zenovsko navdušenje je izkazal Mali, ki je zadnje dopoldne izginil z lončkom borovnic v roki. Hip kasneje smo ga detektirali na balkonu hiške, kjer je tiho sedel, mlatil borovnice in, kot je sam oznanil, štel lopove v kampu. Veliko dela ni imel, poleg nas je bil edini gost solo Nemec z velikim družinskim šotorom. 

Na Solčavskem smo glavnino za nas primernih hribovskih destinacij že obredli, zato so bile tokrat v načrtu ponovitve. V soboto smo med vzponom na Strelovec zaradi vedno gostejših črnih oblakov sicer hitro izvedli obrat Fredija Milerja (za 360 stopinj, če se še spomnite), no, med vračanjem k avtu pa smo šli mimo table, da je pot zaradi sečnje zaprta in neprehodna. Še sreča torej! Mimogrede, da smo tablo ob vzponu spregledali, je bil kriv domači Knezov kuža, ki se je nadvse prijazno postavil v vlogo vodnika. Mlajši del ekipe je bil nad njim tako navdušen (pa starejši tudi, če sem iskrena), da smo mu slepo sledili na markirano bližnjico. Šele po prebijanju čez podrto drevje smo ugotovili, da jo je medtem povozila novejša gozdna cesta z jasno postavljeno obvestilno tablo. Omenjeni kosmati vodnik je par minut zatem z glasnim cviležem stisnil rep med noge in jo podurhal domov. Še vedno upam, da zaradi bližnjega srečanja z električno ograjo in ne s kakšno drugo, večjo mrcino. V teh divjih krajih človek nikoli ne ve! 

Proti Strelovcu z vodnikom domačinom.

Če ne zgrešiš poti, je tole tablo kar težko spregledati.

Nenavadne domačinke nad Robanovim kotom.

Nepoštena tekma ...

Odlično igrišče v Robanovem kotu.

Prepoved kolesarjenja po dolini smo gladko kršili.

Robanova planina je še zaprta.

Na koncu je še Najdražji prišel na svoj račun s svojo novo najljubšo igračko.

Kamp Šmica ima odlične luže. Preverjeno!

Strelovški popravni izpit smo še isto popoldne opravili na družinski klasiki po Robanovem kotu, v nedeljo pa je prišla na vrsto še ena ponovitev. A če upoštevamo, da sta bila mladiča na Okrešlju, ko Mali še ni znal zavestno zgrabiti predmeta z roko, je bilo tole, kot da bi bilo prvič. In pot na Okrešelj, ne glede na to, kako zlajnana je in kolikokrat sem jo že premlela, je za podmladek res fajn! Tastarejša še sama ni vedela, kdaj je prišla gor, ko se je pa toliko dogajalo: slap Rinka, ki je bila lepo vodnata, pa mostički in stopnice, pa plezarjenje po skalah, ki se ne morejo čisto odločiti, ali ne bi bile morda raje potok, pa izvir Savinje, pa »začarani gozd« … Malega sem si iz varnostnih razlogov raje zadegala na hrbet, a je ves čas zijal naokrog, da ne bi slučajno zamudil katere od atrakcij, in je kot top zaspal šele, ko smo spet prišli v avto. Koča na Okrešlju je trenutno seveda ruševina, so pa na ta lepem travniku pod njo naštimali kup klopc in mizic iz palet, na katerih smo malicali pohodniki, združeni v odsotnosti piva in drugih magnetov, ki v hribe vlečejo množice. Prav simpatično je bilo. 

Rinka (ali kako se ji prav reče).

Famozni mostiček nad slapom.

Uspelo nam je celo, da nobeden ni padel v izvir Savinje.

Na veliko žalost Malega ni bilo nobenega na spregled.

Nekaj se že dogaja.

Čisto simpatične klopce pod vršaci.

Za konec pa še par postkoronskih. V občini Luče so baje pomlad preživeli brez okužb, tako da si brez maske nisem drznila vstopiti v recepcijo kampa, bi gospo kar kap od strahu. Vsaj tako sklepam po tem, da nas je pred vrati hiške čakalo razkužilo z navodilom, naj si pred vstopom razkužimo roke. S čistimi rokami smo se nato dva dneva v hiški lažje in varneje prehranjevali, kihali, kakali in si rili po nosovih ... Tudi v priljubljeni gostilni, v kateri smo zapili uspešen vikend, nas je pred straniščem pričakalo razkužilo z navodilom, naj ga uporabimo »pred in po uporabi sanitarij«. Ker samo umivanje rok, kakršno ponavadi izvedemo po uporabi intimnega kotička in kakršnega priporočajo strokovnjaki, očitno ni dovolj!