sobota, 13. junij 2020

Spet čez planke

Prav prijalo je spet pogledati čez domače planke. Daleč nismo šli, samo lučaj čez severno mejo, a mladiča sta vseeno kar nekako začudeno prisluškovala klepetom v čudni šprahi, Tastarejša je pogumno trenirala »Hallo!«, Najdražji je spet zgolj s svojo pojavo šarmiral starejše Avstrijke (ne me spraševat, kako, ampak vedno nabaše na katero, ki mu v hipu, ko prepozna, da je sorazmerno spreten v nemščini, začne razlagati svojo življenjsko štorijo), mojemu telefonu se je pa zmešalo v trenutku, ko smo pokukali skozi ljubeljski predor, in do resetiranja sploh ni več našel omrežja.

Naš cilj je bila Kosmatica, sorazmerno neznan vršič nad Podnom/Bodental. Še najbolj jo poznajo turni smučarji, a čisto po krivici, ker je tam neokusno lepo! Ogrizova planina s krasno planšarijo se že itak spogleduje s fotogenično gravžastimi severnimi ostenji Vrtače in njenih priveskov, nad planino pa se na hitrico dvignejo še opojne travice, zeleni macesni in simpatični štori Kosmatice. Tastarejša je pri planini jamrala, da do vrha ne bo šla, a ko smo ji zabrusili, naj nas kar počaka tam, je hitro pritekla za nami in pritožb ni bilo več. V tisti krasoti bi utihnili še največji nergači. 

Mladina skaklja na Ogrizovi planini, zadaj Vrtača.

Slika z nasprotne strani doline pred nekaj leti: najizrazitejši je Kozjak,
spredaj desno pa sramežljiva Kosmatica.

Je pa bila Kosmatica, ki jo povprečen odrasli hodec obišče mimogrede med vzponom na Kozjak ali k Celovški koči, za nas kar epski zalogaj. Nekaj vzpona smo si sicer prihranili tako, da nas je Najdražji v Podnu zapeljal po desnem kraku ceste do konca, torej k Ogrizu, in nato šel parkirat k Podnarju na koncu drugega, levega kraka ceste. A še vseeno smo imeli do vrha slabih 500 višinskih metrov vzpona. K sreči se je gozdna cesta prelevila v vlako in končno v pot, tako da je bila hoja vedno fletnejša in pod slikovitimi skalami smo bili hitro na planini. Sestopili smo po drugi varianti pristopa, ki se z Ogrizove planine spusti naravnost v Poden, a je veliko manj atraktivna. Z eno izjemo seveda – Mlaka (z nemškim, veliko bolj poetičnim imenom Märchenwiese, Pravljični travnik) je brez dvoma eden najlepših kotičkov v alpskih dolinah pri nas (ali v soseščini, no). Tokrat je Najdražji s sabo pritihotapil celo nekaj športnih pripomočkov, a smo bili, ko smo le priklamfali do prostranega travnika med smrekami in skrivnostno poraslimi balvani, že tako zdelani, da niso mogli zaživeti v polni funkciji. 

Na koncu smo pridelali enajst kilometrov hoje in soliden žulj na Tastarejšini nogi. Potem ko je punca v avtu zmazala kar nekaj kosov kruha, je zaspala kot klada. Tudi midva z Najdražjim sva bila med vožnjo dremavo tiha, a ko smo vsi najbolj scagani, se pri nas vklopi Mali, ki večino dneva počiva na ramah ali v nosilki. In veselo klepeta, prepeva in čeblja vse do doma!

Okrog šopka na sliki je bilo kar nekaj stresa. K frizerju bo pa tudi treba ...

Malemu ne smem delati krivice, kar nekaj je prehodil sam.
Recimo po jarku, ki ga je sredi vlake razjedla voda.

Pot postaja zanimivejša ...

Zadaj skalnata podoba Kosmatice.

Viharnik pod vrhom.

Rajsko lepo!

Kočica na Ogrizovi planini. Zzraven stoji še velika, nova, solidna gradnja, a tale je vendarle bolj jodlarska. Zadaj pa blagi vršni del Kosmatice.

Pot direktno v Poden so večinoma samo bližnjice, ki sekajo gozdno cesto.
 
Mlaka = Pravljični travnik. Že sama po sebi je vredna obiska, in ga dejansko tudi ima kar precej.

Malo je pa zrasla v zadnjih treh letih ...

1 komentar:

  1. Da popravim kozla, ki sem ga ustrelila: iz preverjenih virov sem bila podučena, da se prav reče Vgriz in Vgrizova planina, ne pa Ogriz in in Ogrizova planina. Se opravičujem za napako, ki pa je bila popolnoma nezlonamerna ...

    OdgovoriIzbriši

Zeleno-belo

Tako očarljiva kombinacija zeleno-bele se ne zgodi vsako leto, in ker je v trenutni zagatni situaciji težko vedeti, koliko časa nam bo sploh...