nedelja, 07. junij 2020

Tradicionalni savinjski vikend

Za prvi mini dopust po znotrajobčinskem jetništvu smo izbrali destinacijo, ki jo že dobro poznamo. Zgornja Savinjska dolina nam je bolj ali manj samo čez hrib, a vseeno so cestne variante do tja dovolj tečne, da nam ni odveč tam prespati. Poleg tega nam je kamp Šmica, kjer so glede turizma neambiciozni kot le kaj, prav simpatičen. Tabla na uvozu oznanja, da je ta kamp »zadnji« na tem koncu naše domovine, in ta tabla je v bistvu tudi vse, kar so naredili v zadnjih dveh letih. Kar še ne pomeni nič slabega, nam je bilo v leseni hiški, skriti za recepcijo vsakokrat super. Najbolj zenovsko navdušenje je izkazal Mali, ki je zadnje dopoldne izginil z lončkom borovnic v roki. Hip kasneje smo ga detektirali na balkonu hiške, kjer je tiho sedel, mlatil borovnice in, kot je sam oznanil, štel lopove v kampu. Veliko dela ni imel, poleg nas je bil edini gost solo Nemec z velikim družinskim šotorom. 

Na Solčavskem smo glavnino za nas primernih hribovskih destinacij že obredli, zato so bile tokrat v načrtu ponovitve. V soboto smo med vzponom na Strelovec zaradi vedno gostejših črnih oblakov sicer hitro izvedli obrat Fredija Milerja (za 360 stopinj, če se še spomnite), no, med vračanjem k avtu pa smo šli mimo table, da je pot zaradi sečnje zaprta in neprehodna. Še sreča torej! Mimogrede, da smo tablo ob vzponu spregledali, je bil kriv domači Knezov kuža, ki se je nadvse prijazno postavil v vlogo vodnika. Mlajši del ekipe je bil nad njim tako navdušen (pa starejši tudi, če sem iskrena), da smo mu slepo sledili na markirano bližnjico. Šele po prebijanju čez podrto drevje smo ugotovili, da jo je medtem povozila novejša gozdna cesta z jasno postavljeno obvestilno tablo. Omenjeni kosmati vodnik je par minut zatem z glasnim cviležem stisnil rep med noge in jo podurhal domov. Še vedno upam, da zaradi bližnjega srečanja z električno ograjo in ne s kakšno drugo, večjo mrcino. V teh divjih krajih človek nikoli ne ve! 

Proti Strelovcu z vodnikom domačinom.

Če ne zgrešiš poti, je tole tablo kar težko spregledati.

Nenavadne domačinke nad Robanovim kotom.

Nepoštena tekma ...

Odlično igrišče v Robanovem kotu.

Prepoved kolesarjenja po dolini smo gladko kršili.

Robanova planina je še zaprta.

Na koncu je še Najdražji prišel na svoj račun s svojo novo najljubšo igračko.

Kamp Šmica ima odlične luže. Preverjeno!
Kamp Šmica ima odlične luže. Preverjeno!

Strelovški popravni izpit smo še isto popoldne opravili na družinski klasiki po Robanovem kotu, v nedeljo pa je prišla na vrsto še ena ponovitev. A če upoštevamo, da sta bila mladiča na Okrešlju, ko Mali še ni znal zavestno zgrabiti predmeta z roko, je bilo tole, kot da bi bilo prvič. In pot na Okrešelj, ne glede na to, kako zlajnana je in kolikokrat sem jo že premlela, je za podmladek res fajn! Tastarejša še sama ni vedela, kdaj je prišla gor, ko se je pa toliko dogajalo: slap Rinka, ki je bila lepo vodnata, pa mostički in stopnice, pa plezarjenje po skalah, ki se ne morejo čisto odločiti, ali ne bi bile morda raje potok, pa izvir Savinje, pa »začarani gozd« … Malega sem si iz varnostnih razlogov raje zadegala na hrbet, a je ves čas zijal naokrog, da ne bi slučajno zamudil katere od atrakcij, in je kot top zaspal šele, ko smo spet prišli v avto. Koča na Okrešlju je trenutno seveda ruševina, so pa na ta lepem travniku pod njo naštimali kup klopc in mizic iz palet, na katerih smo malicali pohodniki, združeni v odsotnosti piva in drugih magnetov, ki v hribe vlečejo množice. Prav simpatično je bilo. 

Rinka (ali kako se ji prav reče).

Famozni mostiček nad slapom.

Uspelo nam je celo, da nobeden ni padel v izvir Savinje.

Na veliko žalost Malega ni bilo nobenega na spregled.

Nekaj se že dogaja.

Čisto simpatične klopce pod vršaci.

Za konec pa še par postkoronskih. V občini Luče so baje pomlad preživeli brez okužb, tako da si brez maske nisem drznila vstopiti v recepcijo kampa, bi gospo kar kap od strahu. Vsaj tako sklepam po tem, da nas je pred vrati hiške čakalo razkužilo z navodilom, naj si pred vstopom razkužimo roke. S čistimi rokami smo se nato dva dneva v hiški lažje in varneje prehranjevali, kihali, kakali in si rili po nosovih ... Tudi v priljubljeni gostilni, v kateri smo zapili uspešen vikend, nas je pred straniščem pričakalo razkužilo z navodilom, naj ga uporabimo »pred in po uporabi sanitarij«. Ker samo umivanje rok, kakršno ponavadi izvedemo po uporabi intimnega kotička in kakršnega priporočajo strokovnjaki, očitno ni dovolj!

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Zeleno-belo

Tako očarljiva kombinacija zeleno-bele se ne zgodi vsako leto, in ker je v trenutni zagatni situaciji težko vedeti, koliko časa nam bo sploh...