sobota, 30. maj 2020

Dovžanova soteska

Kadar koli se peljem skozi Dovžanovo sotesko, se mi milo stori. Če ste poznali mojega dedata Jureta, vam je jasno, zakaj, če ne, pa tale kratka razlaga: globoko sredi zasluženega pokoja so mojega dedka – pojma nimam več, po kakšni poti – angažirali, da je delal kot nadzornik pri obnovi predorov skozi sotesko. Genialen čudak, kot je bil, se ni zadovoljil zgolj z opravljanjem dodeljene mu naloge. Dovžanka ga je tako prevzela, da je o njej premleval noč in dan, snoval rešitve, kako bi bilo treba zagotoviti prehod skozi ozki del, in risal načrte s kompleksnimi sidranji, predori in galerijami, ob katerih bi naravovarstveniki tretjega tisočletja od groze skakali do vrha Košute, a vsaj varnost ne bi trpela! Jurček pa ne bi bil Jurček, če ne bi s tem nadlegoval vsakogar, ki mu je prekrižal pot. Zajetno mapico z dokumentacijo je kazalo vsakomur, od celotne žlahte do tržiškega župana, ki je bil bojda »fejst dec« (s čimer so se gotovo strinjali njegovi kasnejši sojetniki). Tudi vesoljnemu občestvu ni prizanesel, saj je v Delo na to temo redno pošiljal pisma bralcev in nam jih, potem ko so bila objavljena, prebiral od črke do črke.

Od takrat je celotno Jurčkovo potomstvo alergično poskočilo ob vsakršni omembi Dovžanove soteske, kjer so njegovi velikopotezni načrti sicer odšumeli skupaj s Tržiško Bistrico. Ko se je osrednji akter štorije preselil v grenko-sladek spomin, pa je tudi slavni gorenjski kanjon zame dobil nostalgično patino. A ti šment, tolikokrat sem se že peljala tam skozi na poteh pod Košuto, pa se prav nikoli še nisem ustavila! Zato je bilo ta konec tedna oblačno vreme okoli vrhov kot nalašč, da smo šli pogledat, kako so Tržičani nekdanje Jurčkovo delovišče pred nedavnim preuredili v turistično znamenitost.

Najdražjega sem morala kar malo peglati, da je vendarle zavil proti Tržiču, a navsezadnje nam ni bilo žal. V novi informacijski hiški pred najožjim delom so še prav frišno zagnani in ljubeznivi, t. i. Razgledna pot pa je prav všečno speljana nad Tržiško Bistrico. Pred najožjim delom bi težavam lahko pobegnili čez viseči most na cestno stran, a smo podmladek pogumno opremili s čeladami in celo vrvjo ter šli preizkusit zahtevno pot. Med vzponom do razgledišča in srečevanjem drugih družinic z razmeroma negodnimi mladiči se je naša oprema zdela malo pretirana, med spustom k strugi pa niti ne več. Saj ne, da je kaj strašnega, a vseeno, zadnji meter ali dva po skobah sta celo malček previsna.* Po tem baby adrenalinskem odseku smo uživali na plažici ob rečici, samo Najdražji nas je razočaral, ko pri skakanju po balvanih sredi struge ni telebnil v vodo … Smo si pa prvič ogledali dovžanske stolpe, spoznali navdihujoče postavljeno domačijo od Ta črnega, pošlatali vse kamnine, razstavljene ob poti, in po cesti zadovoljno prikorakali nazaj, složni, da je tole čisto fletna turistična atrakcija. Ko je še Tastarejša dodala, da bi še šla sem, je bilo pa tako ali tako jasno, da Dovžanki za kratek, razgiban sprehod prav nič ne manjka. Pa še tako hitro je dosegljiva iz Ljubljane, da je le malo takih!

Razgledišče.

Zaključek spusta je celo previsen.

Prečka po skobah je bolj za zabavo (in visoko vodo).

 
"Mali predor" (in dolgonoga bejba, ki ni naša).


Je plezal in skakal, v vodo pa ni hotel čmokniti.

Bencetova domačija. Huda lokacija!

Nazaj po cesti skozi "Juretove" tunele.

Za konec dneva pa še tržiški zmaj. S plezalno čelado na glavi - ziher je ziher!

* Priporočilo za morebitne ponavljalce z otroki: nedvomno je lažje, če greste po tem delu v obratni smeri, torej da po skobah splezate navzgor

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Matjažu za hrbtom

Se opravičujem, dragi Korošci. Vaš konec Slovenije mi je res všeč, z vsemi tistimi zelenimi gorami, globoko zarezanimi dolinami, pojočo špr...