torek, 30. april 2019

Seznam najljubših

Med basanjem z makaroni je Tastarejša začela zanimiv čvek: "A veš, kaj imam jaz najraje?"

"Vem," sem ji odvrnila, ker zares vem. Ampak ona se mi je namenila povedati, kar ji je ležalo na duši, zato je začela naštevati svoje najljubše stvari. Sama od sebe jih je še rangirala, kar lepo kaže, da ima po meni tudi nekaj nagnjenja do delanja seznamčkov. Tole je torej njenih top 5: 


Čim sem lahko, sem si seznam ga pribeležila, a ti šment, številke 6 se nisem mogla spomniti. Zato sem punco naslednji dan še enkrat pobarala o njenem seznamu, pričakujoč, da ji je vse skupaj že ušlo iz glave. Pa ji seveda ni. Še več, začela ga je preurejati, saj je s svojo nerodno predšolsko matematiko ugotovila, da ima balet na številki 1 rada enkrat, makarone na številki 2 dvakrat, frizerja trikrat in tako naprej. Potem ji pa vse skupaj ni šlo v račun, ker ima balet vendarle najraje od vsega in torej ne more imeti frizerja raje od tega. Začela je menjati vrstni red, da bo torej na enki frizer, na trojki pa balet, in sistem se ji je malo podrl, a navsezadnje niti ni važno – njene temeljne vrednote so očitno jasne. Res da za »balet« ne izkazuje nobenega interesa – razen na ravni izjav; da »frizerja« sploh ne razumem, ker se večino časa skače naokrog skuštrana kot divjakinja, s pašteto in sladoledom hrane na laseh; da ima s »koruzo« po silni ljubezni prvih dveh let življenja malo bolj love & hate razmerje; ampak ostalo pa drži. Naklonjenost testeninam jo jasno povezuje z mojo vejo družine, kajti Najdražji kar pisano pogleda vsakokrat, ko jih imamo na meniju, kar je približno vsak drugi dan. Na seznam pa – nekoliko krivično – ni umestila mesa, čeprav je, kar se tiče mesojedstva, Najdražji res ne bi mogel zatajiti.

Tastarejša se je dobro spomnila tudi številke 6: 


Ko je doma prvič omenila, da bi rada igrala violino, so Najdražjega takojci zasrbeli prsti – kar se tiče investicij v glasbila, v naši hiši pač nismo malenkostni. Pa sem, še preden se je utegnil zakaditi na Bolho, dala veto na nabavo otroške violine, saj kolikor vem, za starše ni bolj mučnih glasbenih trenutkov, kot ko se mladič trudi loviti čiste tone na godalih … A Tastarejša s to violino kar noče nehati, tako da ji bomo očitno res morali omogočiti, da jo prime v roke. In če bo po prvem cviležu še vedno odločena, da jo bo igrala – no, potem bom pa milostno dovolila nabavo! In si priskrbela čepke za ušesa …

sobota, 27. april 2019

Na gliho na Tinjan

O nepričakovanem brezpotju - s popolnoma neprimerno brezpotniško ekipo


Ko sva bila z bratom še frišna najstnika, je bila naša družinska naklonjenost obskurnim pristopom na obskurne hribe še bolj v povojih. Eden najinih prvih spominov na ta tip početja je vezan na neko pomlad, ko sta nas starša dostavila pod Koriško goro – prav veliko Slovencev zanjo ni slišalo, ker gre pač za enega manj pomembnih poraščenih grebenov nad Baško grapo. No, starša sta pokazala naravnost navzgor po svinjsko strmem gozdnem pobočju brez kakršne koli poti in odredila: "Tja gor gremo!" Od šoka nad tem, da sta naju starša gnala kar na gliho, čez drn in strn navzgor, si brat ni opomogel in še danes o tem pripoveduje z rahlim ogorčenjem v glasu. (Pri meni je akcija padla na povsem drugačno podlago, ampak za današnjo štorijo to kajpak ni bistveno.)

Nekaj se je pa brata od Koriške gore prijelo, kajti ko sva oni dan vlekla vsak svoj par mladičev na nedolžni primorski Tinjan, se je izlet sprevrgel v blažjo različico koriške avanture. S tem da se moški del najinega podmladka pretežno še pusti nositi, ženski še ne dosega polnih človeških dimenzij, z nami pa je bila za nameček še ena, nekoliko manj adrenalinsko prekaljena familija. Saj namen smo imeli čisto dober: da se ne bi ravno pripeljali na vrh, smo se nameravali sprehoditi iz Kolombarja, vasice eno nadstropje nižje. Potem pa nobeden ni dobro prebral opisa in nobeden si ni dobro ogledal zemljevida na informacijski tabli in na mojih zemljevidih je preslabo vrisano in pot, ki je sicer imela malo manj običajne markacije, se je vendarle malo preveč spuščala, zemljevid na bratovem telefonu pa je pokazal, da gre s tega ovinka kolovoz naravnost na vrh Tinjana, ki ne more biti prav daleč … Reč je bila malo zaraščena, ampak tudi o tem se ni nobeden preveč spraševal – kolektivna (ne)odgovornost pač. Hitro smo se znašli sredi spomladansko zaraščenega primorskega pobočja z obiljem napol razsutih kamnitih zidov, podrtih dreves in buhtečega, po klopih smrdečega zelenja. Pretirano bi bilo trditi, da tu ni še nihče hodil – seveda so, pred petimi leti ali kaj takega. In ko smo lomastili više in više, se nam je seveda zdelo škoda vračati, če smo pa ja že čisto pod vrhom! Še dobro, da je bilo v skupini toliko otrok, da se jim je vse skupaj zdelo zabaven poligon in so brez pritoževanja plezali čez hlode ter lazili skozi goščavo. Pojma nimam, kaj bi naredili, če bi kateri zagnal konkreten cirkus!

Po kamnitih zidovih bi človek sklepal,
da je tod vendarle kdo že hodil ...

Še skok ali dva čez koprive
(ali sorodno, mladičem neprijazno goščavje).

Malo pod vrhom bi naš predrzni poskus skoraj propadel sredi neprehodnega trnja, a sta nas kot nekakšen deus ex machina iz daljave usmerili dve lovki na šparglje – sredi gostega džbunja sta verjetno srečali precej več plazilcev kot pa odpravice našega tipa – in nam pametno priporočili, naj se usmerimo proti desni. Tako smo se z manjšim obvozom med drevesi, skokom čez nepričakovano lužo in izognitvijo nekaj koprivam zbasali na bolj obdelane tinjanske terase. Med hišami smo se pritihotapili na vaške ulice, da se slučajno ne bi ob naše početje obregnil kakšen dvo- ali štirinožni čuvaj svojega dvorišča.

V/Na Tinjanu pa seveda civilizacija ...

... in direktni pogledi na cvetober slovenskih plezališč.

Odvriskali smo v sončni zahod!

Prijatelja, ki je zdaj s svojo družinico sopihal z nami, sva pred leti z bratom vlekla na turni smuk. Bil je njegov prvi in, če se ne motim, tudi zadnji. Upam pa, da se vsaj tokrat ne bo končalo tako radikalno, kajti v stari vasici na vrhu je bilo vse hudo pozabljeno. Na igrišču z direktnim pogledom na osapsko luknjo so otroci noreli, kot da bi ravnokar poskakali iz avtomobila, na izhodišče pa smo se sprehodili po udobni, prav nič adrenalinski poti. Igra večerne svetlobe je poskrbela, da se nam je koprsko pristanišče prikazovalo v daljavi, kot bi bilo izgubljeno v nekakšni fantazmagorični soteski, podmladek je pihal regratove lučke in poskakoval po poraščenih tleh, sem in tja pa se je kateremu odraslemu izvil spontan vzklik: "Kako je tukaj lepoooo!" Midva z bratom raje nisva preveč komentirala. Menda se nama je slaba vest ob nenadejanem adrenalinskem pohodu preveč zataknila v grlu.

torek, 16. april 2019

Moja hčerka!

O bundah in žepih, strahovih in medvedih ter zimi v Rakovem Škocjanu


V razvajajoče toplih pomladnih dneh si kar težko predstavljam, da nas je še med vikendom zeblo kot mačke. Saj smo hoteli na Primorsko, ampak tam je razgrajala burja, zato smo zaradi ljubega miru v družini raje ostali na oblačnem Notranjskem in uresničili staro željo Najdražjega: prehodili smo učno pot skozi Rakov Škocjan. Saj je bilo zanimivo, nič ne rečem, ampak tudi nekam decembrsko – če to, da je Mali kar nekaj časa zdržal z rokavicami na rokah, ni dokaz te trditve, pa res ne vem, kaj je. Izlet bi nam skoraj preprečilo dejstvo, da v avtu ni bilo Tastarejšine bunde, čeprav sva bila oba z Najdražjim precej prepričana, da je doma nisva pospravila. K sreči je imel Mali s sabo dve bundi, tako da je hčerka nato skakala naokrog v načinu ptičjega strašila – vendarle ima nekoliko daljše roke od dve leti mlajšega bratca. Ampak to se sploh ni videlo, kajti ker smo skozi sezono uspešno izgubili vse uporabne pare rokavic, ni hotela imeti nepravih in je raje tlačila roke v žepe, s tem pa mene spravljala v obup. Ta pogojni refleks – namreč da je hoditi z rokami v žepih skrajno nevarno – mi je v rani mladosti privzgojil oče in včasih se zalotim, da z njim težim celo odraslim prijateljem, ki so čisto sposobni sami odločati o tem, kaj je zanje pametno in kaj ne.


Veliki naravni most

Travniki ob Raku so kar narejeni za otroke. Kadar niso pod vodo, kakopak.

Še en lep izvir naše "Ljubljanice" ...


Obiskali smo torej atrakcije v Rakovem Škocjanu, ki jih poznam iz svojih jamarskih časov (Veliki in Mali naravni most), pa tiste, ki jih ne (travnike ob Raku, izvir Kotliči). Učna pot nas je pridno vijugala sem in tja, kjer sploh ni bilo treba, in vse skupaj ne bi bilo vredno posebne objave, če ne bi pri hotelu Najdražji odšibal nazaj po avto, do Malega naravnega mostu pa smo nadaljevali v troje. Tastarejša pa ima zanimiv refleks: kadar Najdražjega ni z nami, se spremeni v velikanskega zajca, kar pomeni, da se boji. Česar koli že, kar ji je pač pri roki. V domači dnevni sobi mi skače v naročje ob vsakem manj običajnem zvokcu, češ da prihaja volk, oni dan pa ga je v rovih na Sveti gori biksala z domnevnim strahom pred vojaki. Bolj ko jo skušam miriti, tolažiti in/ali vzpodbujati, manj haska ima vse skupaj.

Tokrat je krizo povzročil starejši domačin, ki se je ležerno sprehajal ob Raku, a je bil celo s svojim upokojenskim tempom hitrejši od nas; Mali je namreč ravno tedaj pešačil sam. Med prehitevanjem se je gospod prijazno pohecal: »A medvedov se pa nič ne bojite?« Poznavajoč svojo hčerko, sem zaslutila skrito bombo v vprašanju in takojci skušala pogovor preusmeriti, a se ni dal in je še nadaljeval o domnevnem srečanju, brlogu pod naravnim mostom in podobno. Nič čudnega, da punci vse skupaj ni ušlo.

Čim se je gospod malo oddaljil, se je začelo: »Kaj, če pride medved?«

»Ne bo prišel, ne skrbi.«

Pri svojih ČE vprašanjih je hčerka trenutno brezpogojna in ne priznava nobenega poskusa zavrnitve vprašanja kot neumestnega. »Ampak kaj pa, če pride?«

»Ko nas bo videlo, se bo ustrašil in pobegnil.«

»Kaj pa, če ne bo pobegnil?«

»Ga bomo pa pregnali.«

»Kaj pa, če ga ne bomo pregnali?« Vidite, veriga če-jev nima konca.

Zdaj nisem imela več izhoda. »Nas bo pa napadel.«

»Kaj pa, če nas bo napadel?«

Skušala sem jo prepričati, da v nobenem primeru ne bom pustila, da bi ji medved storil kaj slabega, ker sem tudi jaz medvedka z mladičema, za katera bi naredila vse, a to je ni pomirilo. V naslednji iteraciji vprašanj sem – nekoliko preuranjeno, priznam – posegla po ironiji in ji opisala, da bom v primeru napada njiju vrgla medvedu, sama pa pobegnila, a tudi to ni njenega strahu niti povečalo niti zmanjšalo. Kot da ne bi rekla ničesar, pravzaprav. Tastarejša se je pač odločila, da če se nečesa boji, ne zaupa nikomur, niti staršem! Kar mi je strašno znano. Poznam žensko, ki je bila v mladih letih točno taka … toda v svoje opravičilo naj povem, da sem se od takrat vzela v roke in se precej popravila!

Ko bo Tastarejša večja, ji bom priznala, da sem svoje čase tudi sama trpela zaradi precejšnjega strahu pred medvedi. Je pa res, da je bilo to v obdobju, ko smo se precej potikali ob Kolpi in v podobno medvedjih hostah. Ves čas sem se ozirala, trepetala ob vsakem štoru, zraven pa vsako minuto zatulila kot sirena, da bi ja zbežalo vse, kar ima le kanček samoohranitvenega nagona. Leta in siveči lasje so naredili svoje, malo pa tudi dejstvo, da bližjega stika kot par stopinj, iztrebek ali dva in renčanje, ki smo ga enkrat slišali za vogalom (kaj je bilo, nikoli ne bomo izvedeli, ker smo jadrno oddrveli v dolino), nikoli nisem doživela.

No, tudi če ne bi Tastarejše lastnoročno iztisnila iz svojega telesa, bi zdaj dobila potrditev, da je brez dvoma moja hčerka. Brez prestanka se je ozirala, poskočila ob vsaki luknji (ki jih je na Notranjskem krasu pač precej), češ da je brlog, se »oborožila« s palico (ki bi se zlomila že, če bi se z njo popraskala po hrbtu) in me ves čas spraševala: »Pa kje je tisti brlog, o katerem je govoril gospod?« »Pri tistem naravnem mostu, kjer smo že bili,« sem prostodušno lagala. V bistvu bi morala biti ponosna, saj sploh nisem vedela, da punca medvede že dojema kot nevarne zveri in ne samo kot prijazne kosmatince, ki ravnajo svoj brlog in se sladkajo z medom! Ampak bilo je preveč nadležno, saj se me je ves čas hotela držati in mi skakala pred noge, kar je bilo posebej zoprno, ko sem po stezi kolovratila z Malim v naročju oz. na ramenih.


Most, za katerim se je začela medvedja drama.

Drame je konec. Pod Malim naravnim mostom.

Nekako smo se le prebili do ceste, kjer sta se zgodili dve odrešilni stvari: a) spet smo srečali gospoda, ki je na moja vprašanja zatrdil, da medveda sploh še ni videl, čeprav je domačin, in b) nasproti nam je prišel Najdražji. Končno smo spet varni! (Očitno bi, brutalen, kot je, v hčerkinih očeh pregnal vse zverine …?) Napad panike je minil in v slogi ter ljubezni smo šli vzdihovat nad globinami Malega naravnega mostu. Še več, fanta sta se šla gret v avto, midve pa sva celo sestopili pod most in do vhoda Zelških jam. Tastarejša ni niti pisnila, strašno dobro se ji je zdelo vse skupaj, kot bi bila tu prvič (naš neuspeli jamarski izlet izpred dveh let je zanjo pač že pozabljen). Zagreto se je pretvarjala, da je jamarka (kar me je seveda navdajalo z velikim upanjem, verjetno lažnim, da se mi bo kdaj z veseljem pridružila pri podzemnem blatarjenju), o kakršnem koli strahu pa ni bilo več niti sledu.

V gostilni je Tastarejša zmazala večino porcije testenin. Nič čudnega, ob spomladanski zimi na Notranjskem smo vsi postali lačni kot medvedi.

nedelja, 7. april 2019

Specialisti za cerkvice

Tokrat nad Poljansko dolino, Gorico in Tuhinjsko dolino


Odkar po naših hrib(čk)ih pohajam s svojo familijo, smo se precej špecializirali za cerkvice. Pa ne iz kake novoodkrite duhovnosti, samo običajno so nameščene ravno prav nizko nad dolinami, da se kratki sprehod do njih razvleče v kompleksno poldnevno odpravo. V lepših dnevih letošnje pomladi smo med drugim obrali tri prijetne vzpetin(ic)e.

Bukov vrh


Lani smo se do cerkvice sv. Sobote (ali Žalostne matere božje, pojma nimam, katero od obeh imen je pravo) nad Poljansko dolino skušali prešvercati od ene od višje ležečih kmetij – in doživeli hladen tuš. Ko je Najdražji odskakljal pobarat gospodarja, ali bi nemara lahko pustili avto na ovinku dovozne ceste, na katerem smo ocenili, da res ne bi nikogar motili, je bil deležen odrezavega odgovora: "Ne!!!" Tudi hišni pes je tako strašno gledal, da smo raje parkirali občutno nižje in se kmetiji, ki do mestnih srajc ne čuti nikakršne naklonjenosti, na daleč izognili.

Ker je bila letos Tastarejša smučarsko odsotna, smo si lahko privoščili nekolikanj več hoje in smo mirne duše začeli precej nižje, v Hotovlji. Še sredi uvodne gozdne strmine pa sta mladinca jasno dala vedeti, da bi Bukov vrh rada občutila na lastnih nogah, in sta – pod taktirko najmlajšega Aleša – dobršen del poti, ki pretežno vodi po položnih, odprtih slemenih, prehodila sama. Cerkvica, ki se spogleduje s Pasjo ravnjo, je hudo razgledna in posledično precej prepišna, na srečo pa smo našli tako toplo zavetrno stran, da se je sonce na njej meni nič, tebi nič spravilo topit čokoladne dobrote, s katerimi so podmladek nagradili »škrati«. Fantiča sta bila od letanja po pomladnih travnikih tako izmozgana, da je med sestopom na hrbtih staršev oba pobralo. Še sreča, izbrali smo namreč varianto čez razgledišče, ki kakih dih jemajočih prizorov sicer ne ponuja (Poljanska dolina na pogled pač ni ne vem kakšna atrakcija), smo pa z njega proti Hotovlji odlomastili po bližnjici, ki je postajala vedno tanjša in vedno bolj zaraščena. Res si ne predstavljam, kako bi tam kolovratili s samohodečima malčkoma. 

Sveta kar koli že in Aleš.

Tereni so res kot ustvarjeni za spomladansko poskakovanje z mladiči.

Razgled na Poljansko dolino. No ja, no ...

Sveta gora


Vsled praznovanja dvojnega jubileja se je naša širša familija spet podala na Goriško. Da bi si malo bolj divje pognali kri po žilah, smo se namerili na Sveto goro, ampak po poti po jarkih. Bili smo popolno opremljeni s svetilkami (brez tega zares ne bi šlo) in s pomožnimi vrvicami za navezovanje mladičev, ki so nekaj časa strašili celo s čeladami na glavi. Starejši punci sta plezarjenje po skalnatem terenu in hojo po podzemnih ostankih prve svetovne vojne komentirali kot »zabavno«, vseeno pa je med vzponom 75 % mladincev doživelo tako ali drugačno krizo. Tastarejša je recimo sredi najbolj strmega dela pod zemljo, med kapljajočim vzpenjanjem ob debeli jeklenici po klesanih stopnicah, začela cviliti. Če bi se bala teme ali plezanja, bi še nekako razumela, toda iz nje mi je uspelo izvleči samo, da jo je strah, da bodo "prišli vojaki" … Vsa moja zatrjevanja, da vojakov tod ni že sto let, so bila kot poskusi pogovora z Mlakarjevim Ivotom Balilo: »Ma komu jaz hovorim, zidu?«

Edini, ki je vso pot preživel mirno, je bil Mali, ampak samo zato, ker je vmes spal, priliman na moj hrbet kot majhna opica. Na »dolgočasnem« odseku sem Tastarejšo začela zabavati z n-to ponovitvijo Rdeče kapice. Ravno sem prišla do napetega dela: »In kdo se je skrival za drevesom na začetku gozda?« Tastarejša, kot da bi poslušala prvič, je napeto čakala odgovor na retorično vprašanje, izza mojega hrbta pa se zasliši odgovor: »Bager!« Mali se je prebudil in se takoj prestavil v svoj nezapleteni svet ...

Zadnjič nas je Solkan tako navdušil, da smo družinsko fešto spet zaključili tam. Malček smo bili prepozni, kajti po velikem propelerju, ki je bil tedaj prvovrsten tobogan, je že veselo divjala voda. Naših punc to ni odvrnilo od drajsanja po suhem delu skulpture, kar je bilo vsaj zame, ki sem ju morala prestrezati, tik preden bi prileteli v vodo, precej adrenalinsko – edini komplet rezervnih hlač smo namreč že dali v obtok. Na srečo je »tobogan« nekoliko izgubil svoj čar, ko je osrednja zvezda predstave postal Deda, ki je že v mladosti slovel kot človek širokega uma in briljantnih idej, kot je denimo izdelava t. i. mokometalca v domači kuhinji (ne sprašujte). Ob pogledu na močni curek, ki je brizgal iz fontane, se je z njim takoj spravil izstreljevat naše avtomobilčke. Spektakel, ko je rumeni tovornjaček letel čez ves vodnjak in še čez dobršen del trga, je okupiral tudi druge otroške mimoidoče, ki so očarano strmeli v naše otročarije. 
 
Pot gre kar precej pod zemljo.

Puncama se je plezanje strašno dopadlo.

Za popestritev bolj monotonega dela poti poskrbijo dodatki za kolesarje.

Ključno mesto ture: podzemna strminica.

Na vrhu pa gneča, udobna pot ...

... in "taksi", da nam ni bilo treba sestopiti peš.

Solkanski vodnjak/tobogan/vodni top.

Sveti Miklavž na Gori


Tik pred prihodom aprilskega deževja nam je uspelo vdeti še enega čisto spodobnega Miklavža, in to celo na območju, ki ga sploh nimam na zemljevidu. (Deda, če to bereš – nekaj rabimo za Tuhinjsko dolino!)

Od domačije Cvaj v vasi Hruševka nas je do vrha čakala prijetna kombinacija travnikov in tako strmih stopnic skozi gozd, da smo Tastarejšo raje kar navezali in jo zraven spet bodrili, češ kakšna plezalka da je. Seveda je letela gor kot navita. Cerkev je pravzaprav tabor, v katerem ji družbo delajo obnovljena mežnarija, bife turističnega društva, zelo nazoren vodnjak in oddajnik, vse pa je postavljeno med precej slikovitimi skalami na južnih pobočjih Menine. Po napotkih prijaznega domačina smo sestopili naokrog. V spletu kolovozov bi se zlahka izgubili, če ne bi bili tako vzorno označeni z rumenimi markacijami Jakobove poti. Ko smo s prvimi kapljami priskakljali do avta, je Najdražji obžaloval, da ni zgoraj v bifeju ruknil enega takratkega, ampak saj ni panike. Nad Miklavžem je bil navdušen celo on, kar je menda največ, kar bi si od nedeljskega izleta lahko želeli.

Proti vrhu je kar strmo.

Tastarejša je strašno rada navezana - tudi tam, kjer ni treba.

Sv. Miklavž.

Naokrog pripelje tudi precej odsekana cestica.

Zob

»Glej, kaj sva našla v tvoji denarnici! Zob!« Seveda me Mali ni mogel pustiti pri miru, ko sem se sredi jutranjega družinskega življenja za ...