Med basanjem z makaroni je Tastarejša začela zanimiv čvek: "A veš, kaj imam jaz najraje?"
"Vem," sem ji odvrnila, ker zares vem. Ampak ona se mi je namenila povedati, kar ji je ležalo na duši, zato je začela naštevati svoje najljubše stvari. Sama od sebe jih je še rangirala, kar lepo kaže, da ima po meni tudi nekaj nagnjenja do delanja seznamčkov. Tole je torej njenih top 5:
Čim sem lahko, sem si seznam ga pribeležila, a ti šment, številke 6 se nisem mogla spomniti. Zato sem punco naslednji dan še enkrat pobarala o njenem seznamu, pričakujoč, da ji je vse skupaj že ušlo iz glave. Pa ji seveda ni. Še več, začela ga je preurejati, saj je s svojo nerodno predšolsko matematiko ugotovila, da ima balet na številki 1 rada enkrat, makarone na številki 2 dvakrat, frizerja trikrat in tako naprej. Potem ji pa vse skupaj ni šlo v račun, ker ima balet vendarle najraje od vsega in torej ne more imeti frizerja raje od tega. Začela je menjati vrstni red, da bo torej na enki frizer, na trojki pa balet, in sistem se ji je malo podrl, a navsezadnje niti ni važno – njene temeljne vrednote so očitno jasne. Res da za »balet« ne izkazuje nobenega interesa – razen na ravni izjav; da »frizerja« sploh ne razumem, ker se večino časa skače naokrog skuštrana kot divjakinja, s pašteto in sladoledom hrane na laseh; da ima s »koruzo« po silni ljubezni prvih dveh let življenja malo bolj love & hate razmerje; ampak ostalo pa drži. Naklonjenost testeninam jo jasno povezuje z mojo vejo družine, kajti Najdražji kar pisano pogleda vsakokrat, ko jih imamo na meniju, kar je približno vsak drugi dan. Na seznam pa – nekoliko krivično – ni umestila mesa, čeprav je, kar se tiče mesojedstva, Najdražji res ne bi mogel zatajiti.
Tastarejša se je dobro spomnila tudi številke 6:
Ko je doma prvič omenila, da bi rada igrala violino, so Najdražjega takojci zasrbeli prsti – kar se tiče investicij v glasbila, v naši hiši pač nismo malenkostni. Pa sem, še preden se je utegnil zakaditi na Bolho, dala veto na nabavo otroške violine, saj kolikor vem, za starše ni bolj mučnih glasbenih trenutkov, kot ko se mladič trudi loviti čiste tone na godalih … A Tastarejša s to violino kar noče nehati, tako da ji bomo očitno res morali omogočiti, da jo prime v roke. In če bo po prvem cviležu še vedno odločena, da jo bo igrala – no, potem bom pa milostno dovolila nabavo! In si priskrbela čepke za ušesa …
"Vem," sem ji odvrnila, ker zares vem. Ampak ona se mi je namenila povedati, kar ji je ležalo na duši, zato je začela naštevati svoje najljubše stvari. Sama od sebe jih je še rangirala, kar lepo kaže, da ima po meni tudi nekaj nagnjenja do delanja seznamčkov. Tole je torej njenih top 5:
Čim sem lahko, sem si seznam ga pribeležila, a ti šment, številke 6 se nisem mogla spomniti. Zato sem punco naslednji dan še enkrat pobarala o njenem seznamu, pričakujoč, da ji je vse skupaj že ušlo iz glave. Pa ji seveda ni. Še več, začela ga je preurejati, saj je s svojo nerodno predšolsko matematiko ugotovila, da ima balet na številki 1 rada enkrat, makarone na številki 2 dvakrat, frizerja trikrat in tako naprej. Potem ji pa vse skupaj ni šlo v račun, ker ima balet vendarle najraje od vsega in torej ne more imeti frizerja raje od tega. Začela je menjati vrstni red, da bo torej na enki frizer, na trojki pa balet, in sistem se ji je malo podrl, a navsezadnje niti ni važno – njene temeljne vrednote so očitno jasne. Res da za »balet« ne izkazuje nobenega interesa – razen na ravni izjav; da »frizerja« sploh ne razumem, ker se večino časa skače naokrog skuštrana kot divjakinja, s pašteto in sladoledom hrane na laseh; da ima s »koruzo« po silni ljubezni prvih dveh let življenja malo bolj love & hate razmerje; ampak ostalo pa drži. Naklonjenost testeninam jo jasno povezuje z mojo vejo družine, kajti Najdražji kar pisano pogleda vsakokrat, ko jih imamo na meniju, kar je približno vsak drugi dan. Na seznam pa – nekoliko krivično – ni umestila mesa, čeprav je, kar se tiče mesojedstva, Najdražji res ne bi mogel zatajiti.
Tastarejša se je dobro spomnila tudi številke 6:
Ko je doma prvič omenila, da bi rada igrala violino, so Najdražjega takojci zasrbeli prsti – kar se tiče investicij v glasbila, v naši hiši pač nismo malenkostni. Pa sem, še preden se je utegnil zakaditi na Bolho, dala veto na nabavo otroške violine, saj kolikor vem, za starše ni bolj mučnih glasbenih trenutkov, kot ko se mladič trudi loviti čiste tone na godalih … A Tastarejša s to violino kar noče nehati, tako da ji bomo očitno res morali omogočiti, da jo prime v roke. In če bo po prvem cviležu še vedno odločena, da jo bo igrala – no, potem bom pa milostno dovolila nabavo! In si priskrbela čepke za ušesa …
Ni komentarjev:
Objavite komentar