nedelja, 24. marec 2019

V Gorico na pico

Ko se obeta vikend take sorte, se družinski generator idej – se pravi jaz – začne pregrevati od delovanja. To pomeni, da približno vsaki dve minuti preverjam ustrezne spletne strani v iskanju cenovno prebavljive namestitve. Ker običajno ne najdem ničesar, ob vsaki iteraciji malo zvišam budžet, spotoma pa nadlegujem Najdražjega, da kaj bi pa on počel in da zakaj ni malo bolj navdušen nad mojimi idejami in da meni je čisto prav, tudi če ostanemo kar lepo doma. Japajade! Najdražji je dovolj moder, da me bolj ali manj ignorira in pusti, da norim po svoje, kajti situacija nima srečnega konca, dokler čez čas zadovoljno ne oznanim, da sem rezervirala in da gremo …

»… v Gorico na pico!« sta tokrat komentirala Najdražji in Tastarejša. In smo šli, ampak v bistvu je bil to samo izgovor za vzpone na hišne gore Nove Gorice. V soboto je bil na sporedu poraščeni Škabrijel, na katerega smo šli s fletno urejenega parkirišča na Prevali, sedlu med dotičnim hribom in Sveto goro. Vzpon mimo madžarske piramide je bil precej nelep in nobene potrebe nimam po kakršnem koli ponavljanju, je bila pa sestopna pot naravnost na Prevalo precej prijetnejša. Vsaj za familijo našega kova, ki kaverne, jarke in ostale opomnike jemlje iz prve svetovne vojne še bolj od daleč in torej se torej s podoživljanjem tedanje morije ne ubada preveč. 
 
Z Malim sva prvič preizkusila bobo.
Precej lažja je od nahrbtnika!

Pot na Škabrijel ima malo lepot.

Jarki med sestopom.

Utrujeni od naporne ture (več kot 300 metrov vzpona, no!) smo se zatekli naravnost v apartma v Rožni Dolini. Iskanje apartmajev je kljub fotografijam in ocenam uporabnikov, s katerimi so opremljene namestitve v novodobnih aplikacijah, precejšnja igra na srečo, ampak tokrat smo zadeli v polno. Zadeva je bila sicer garsonjera, a velika kot eno nadstropje naše hiše, poleg tega pa opremljena s toliko radiatorji, kot bi bili v visokogorskem smučarskem središču in ne na najtoplejših koncih Slovenije (vsaj en povod za družinske prepire je s tem odpadel). Ko sta se mladiča zdivjala po kavču, postelji in povsod naokoli, pa je bil čas za večerne trenutke v dvoje pod toplim tušem … Samo malo drugače, kot si morda mislite. Medtem ko sem se besno lotila odstranjevanja morebitnih klopov, je namreč mladina vdrla v kopalnico in Mali je bil nad mojo persono v prozorni tuš kabini tako navdušen, da se mi je samoiniciativno pridružil. Res je potem zmanjkalo tople vode za Najdražjega, ampak njega nemožnost umivanja res ne prizadene preveč.

Res ogromen apartma.

Stopnice s klančkom ob strani - kaj lepšega za igranje!

V nedeljo smo se po dopoldnevu med atrakcijami Rožne Doline, med katerimi moram posebej izpostaviti stopnice do apartmaja, na katerih smo izvedli marsikatero igralno umetnijo, namenili še na drugo goriško hišno goro – Sabotin, kakopak. Tu je bil spet po sredi moj genialni preblisk: ocenila sem, da bi bila pot nanj iz doline za nas predolga, zato se bomo pod vrh pripeljali. Potem bom pa jaz z otrokoma sestopila v Solkan, tako da se bo Tastarejša dovolj namučila in da bo potešena tudi moja potreba po hoji, Najdražji pa bo avto pripeljal okrog in s tem zadovoljil svojo potrebo po ne pretiranih fizičnih naporih … Če to ni šolski primer win-win situacije, pa res ne vem, kaj je!?

Seveda se ni izšlo po načrtih. Skoraj bi se nam zataknilo že pri vožnji na vrh, ko nam je po zaslugi zastarelega zemljevida uspelo vdeti nekakšno makadamsko bližnjico, na kateri je Najdražji že vklopil v preklinjevalsko prestavo in se lotil rikvercanja v dolino. V drugem poskusu je le vzel malo več zaleta in smo mehki, strmi šoder zvozili ter srečno pristali na udobnem asfaltu … Tudi pri sestopu v dolino ni šlo gladko. V mojem (nadvse selektivnem) spominu je ostalo nekaj nerodnih kamnov, ampak nazadnje sva z Najdražjim tam prenašala samo Tastarejšo in kot izurjenima odraslima se nama ni zdelo nič posebnega. Tokrat pa je morala hčerka čez nakopičene ostre skale telovaditi sama. Za človeška manjših dimenzij je to kar konkretno plezanje, in to navzdol. Dodatno začimbo sestopu je dal Mali, ki se je malo pustil nositi, na najtežjem delu pa je začel nergati, da bi hodil sam. Na vsesplošno olajšanje nam je zadnjih petdeset metrov nasproti pridirkal Najdražji, ki je avto že dostavil na najbližje parkirišče. Je pa negodoval o svojem srcu in jadikoval o časih, ko je za malo šalo tekal na zloglasni Poreznov Durnik in v vse ostale peklenske klance …

Tudi na Sabotinu smo z ostanki bolj na hitro opravili.

Sveta gora

Zelo alpski vrh!

Že pot po grebenu je za mladiče dovolj naporna.

Pri ostankih cerkvice se je Mali spravil gugat na ograjo ...


Zadnja črka slavnega napisa in Gorica.

Iztek je ob precej prometni cesti.

Za konec nam je ostalo že v naslovu obljubljeno – pica v Gorici. Navsezadnje sploh ni bila v Gorici, temveč v Solkanu, toda bili smo lačni in bila je čisto korektna, še bolj korekten pa je bil vodnjak na glavnem trgu, ki v trenutnem suhem obdobju služi kot nekoliko zahtevnejši tobogan. Tastarejša se je med hojo, ko se je vsa utrujena basala čez skale, smilila celo meni, ampak glej čudo, po kamnitem propelerju je še kako uro brez težav letala gor in dol. V avtu je tako kapitalno mrknila, da se je zbudila šele naslednje jutro.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Pika

Del mojega telesa, ki ga imata moja mladiča najraje, ni tisto, kar bi morda pričakovali. Ne recimo moje izcuzano oprsje, ki jima je toliko ...