nedelja, 29. januar 2017

Škratje, palčki in drugi motivatorji

Malo kje je pot tako strma in direktna kot tu

Ko sem to gledala pri drugih, mi je bilo vedno malce neprijetno oz. imam do flancarij, ki jih prodajamo otrokom, celo nekaj moralnih pomislekov. Ampak potem ugotoviš, da brez vsaj enega decembrskega bradača pač ne bo šlo (mi smo Božička zaenkrat sicer izenačili z Dedkom Mrazom), in potem se naučiš tudi, da ta zadeva strašno dobro funkcionira.

"Tuki bomo jedli," je mala začnela sitnariti iz nahrbtnika nekje sredi pobočja. Da midva nad tem nisva bila navdušena, ker sva pač vestno hotela do cerkvice sv. Lovrenca nad Postojno, je bil že potencialni katalizator razpoloženjske katastrofe, ampak …

"A veš, da so pri cerkvici doma škratki, ki puncam, ki pridejo do tja, pustijo kak zaklad?"

In potem sploh ni bilo več dileme. Gremo do gor! Da zanosa ob iskanju in navdušenja nad tisto čokoladico, ki sva jo skrila pod klop, sploh ne omenjam. Tako bomo zdaj pač vedno malo flancali ...

nedelja, 22. januar 2017

Sprememba je edina stalnica (nosečniška meditacija)

Pogled s Tolstega vrha proti Julijcem
Oni dan sem brala mejl mlajših (skoraj) bratov, ki si dajeta duška s smučarskim ritjem po kanadskem pršiču. Kako sta se ves dan preganjala po hostah s toliko pršiča, kot ga še nista videla. Hecno. Še pred tremi leti bi bila ob tem čisto slinasta od fovšije, zdaj pa me je zadeva vznemirila približno toliko, kot če bi brala o jamskem potapljanju v jamah na Jukatanu. Saj približno štekam, za kaj gre, ampak prva misel, ki se mi je ob tem naselila v glavo, je bila: WTF?!

Hecno se je opazovati, kako se z leti spreminjam. Kako bi recimo pred leti z nerazumevanjem ali celo pomilovanjem gledala na ljudi, ki vstanejo sredi noči, šibajo na sončni vzhod v hribih in potem letijo domov k familiji na še eno rundo družinskega vsakdanjika. In kako sem zdaj naredila točno isto - še več, letela sem na Kriško goro, kar bi bil pred leti tudi predmet rahlega zaničevanja. No, zdaj sem pa komaj prisopihala gor s tem svojim trebuhom! Se mi zdi, da se na svoj prvi (in drugi, če sem poštena) šesttisočak nisem matrala kaj dosti manj … Potem sem bila pa popoldne, na lepo, sončno nedeljo čisto zadovoljna z družinskim sankanjem (kar je čisto pretiravanje, ker sanke smo samo odvlekli na travnik, potem pa samo gazili okrog) na Javorniškem Rovtu. Hecno!

Nadrealistični trenutek

Sedim na pručki poleg banje, v kateri se kopa Tastarejša. Prijetno, kultivirano kramljava, medtem ko se igra z kdove čim. Na lepem zavlada ...