sobota, 20. junij 2020

Apokaliptična stoletnica

Danes sem na vsak način hotela v Italijo. Preden nas spet zaprejo ali pa je morda samo tak čas, ko mi zadišijo Zahodni Julijci. Ker sem bila v najboljši družbi – svoji lastni – sem se odločila za nekaj ne pretirano ambicioznega, Pot stoletnice (Sentiero del Centenario) nad Dolino Belega potoka. Kar je turo naredilo nepozabno – poleg dejstva seveda, da je zame že vsak odhod v visokogorje praznik – je samota, kot bi bila kje v najbolj odmaknjeni divjini Karnijcev in ne v običajno še zdaleč ne opusteli Viševi skupini. Dejansko sem na turi pozdravila več svizcev kot ljudi! 

Prehojeni greben, zadaj Visoka bela špica

Med švicanjem proti bivakom Gorizia se mi je začenjalo dozdevati vedno bolj čudno. Res je, da sem začela zgodaj, a spet ne sredi noči, in res je, da vreme ni bilo popolnoma jasno, a spet ne popolnoma neužitno. Zakaj torej nikjer ni slišati ali videti nikogar? Nobenega pohodnika ali plezalca, še motoristov ni bilo po dolini, zato pa toliko več kozorogov in celo gamsov, ki so presenetljivo neplašno strmeli vame. Ko sem prišla do bivakov, sem bila že dodobra napsihirana – ali vsi vejo nekaj, česar jaz ne? Da je bila rdeča piksna zapečatena in okrancljana z antikoronskimi tablami, manjši bivak pa sicer odprt, a oskubljen do golega (»solo in emergenza«), seveda ni pomagalo.

Med vzponom na Zgornjo škrbino Belega potoka me je k sreči premotilo snežišče, zaradi katerega sem si, če sem jih že vlačila s sabo, nadela celo cepin in dereze (a glede na to, da je kratko in zelo mehko, bi ga kdo, ki ga je malo več v hlačah od mene, verjetno zmogel tudi brez tega). Na sami Poti stoletnice sem pa tudi pozabila na apokaliptične misli, ker sem bila preveč okupirana z igro oblakov in vetra, zelenih blazinic in sivih stolpov. Po tej poti sem že hodila pred davnimi 27 leti, in vse, kar se spomnim od nje, sta predor na enem od koncu in lestev v globoki škrbini. No, lestve po novem ni več, spust v tisto neapetitlih škrbino je pa tako lepo zavarovan, da je enako uživaški kot preostanek poti. Vsaj predor tik pred Krniško škrbino še ostaja in brez čelke bi šlo zelo težko skozenj. Tudi mobitel v roki ne bi bil rešitev, ker se je na lesenih stopnicah in sluzastih skalah treba kar prijeti.

Na Krniški škrbini sem zmetala s sebe feratarsko opremo in pozdravila sonce ter zvedavega kozoroga, ki mi je skoraj zlezel v nahrbtnik. Najbolj pa me je osrečil pogled na nekaj oddaljenih figur spodaj pri bivakih. Hvala bogu, očitno nisem edini človek na svetu! Hecno, kajne, kaj naredi korona – svoje čase bi bila nad tolikšno opustelostjo precej bolj navdušena …

Do koče Corsi sem sestopala počasneje, kot sem mislila. Ne zaradi kakih težav, ampak ker sem se morala ves čas ustavljati in zijati okrog. Črede kozorogov in gamsov, par debeloritih svizcev, izvirčki, stene in stolpi povsod okrog mene, za nekaj trenutkov pa se je s svežim poprhom pobahal celo ata Viš. Divja gorska drobnica je zavzela celotno območje, še pri zaprti koči so izza vsakega vogala kukali rogovi. Nadaljevala sem po poti 629, torej tisti, ki kasneje postane Pot saškega kralja. Ozko, slikovito in seveda samotno se vije pod stenami in prek grap, ecnHecpotem pa sem se po njenem kraku s številko 650 prav mehko spustila točno k parkirišču v dolini. Poleg mojega so bili na njem še vsega trije avtomobili. Cesta proti Nevejskemu prevalu je bila apokaliptično opustela, običajno nagnetena parkirišča ob Rabeljskem jezeru pa skoraj prazna. Na slovenski avtocesti, nabiti z na morje dirjajočimi turisti, se mi je že kar kolcalo po italijanski postkoronski samotnosti.

Najin lanski cilj.

Ex koča Brunner, zdaj od saškega kralja ...

Res je bil gams in ni se dal dosti motiti.

Ta dva pa tudi ne.

V krnici, pogled na Krniško škrbino.

Bivak Gorizia in Zgornja škrbina Belega potoka.
Še je sneg.

Notranjost odprtega bivaka.


Normalka na Visoko belo špico bo počakala, da ne bom sama.

Najatraktivnejši del poti.
Predvidevam, da je bila tu včasih lestev.

Beli potok in Velika Lojtrica.

V tunelu bi šlo težko brez čelke.

Izhod.


Koštrunove, Beljaška in še kaj.

Corsi in Kanin. Če se vam da tovoriti smuči, je snega še precej.

Debeloritež.

Največja čreda kozorogov.

Najlepša grapa med sestopom.



1 komentar:

Matjažu za hrbtom

Se opravičujem, dragi Korošci. Vaš konec Slovenije mi je res všeč, z vsemi tistimi zelenimi gorami, globoko zarezanimi dolinami, pojočo špr...