torek, 23. junij 2020

Deus ex machina

Iz prve roke lahko potrdim, da deus ex machina – najbolj nerealistična, najbolj za lase privlečena, najbolj »a dejte no«, najbolj čudežna rešitev nerešljivega zapleta, ki označuje dramsko produkcijo od starih Grkov pa vse do holivudarskih serij, ki bi se morale končati že po prvi sezoni, a vztrajajo do četrte in še naprej – res obstaja. Samo da v našem primeru ni bil ljubi bogec z neba, pač pa pastir iz razklumpanega džipa.

Takole je bilo. S planine Zadnji Vogel smo se vračali na Rjavo skalo. To ni prav daleč ali naporno, ampak za nami je bila že večina kroga čez Šijo. Ki tudi ni prav daleč za odraslega hodca, toda polovica naše ekipe ima še precej kratke nožice, tako da je za nas to kar resna tura. Do sirarne na Zadnjem Voglu smo se že bolj privlekli in pri prijaznih pastirjih, ki so poletno sezono šele otvarjali, popadli edino stvar, ki se jo je dalo dobiti. Tastarejša je zmazala pecivo, kot da ne bi jedla že ves teden, in tako milo še cedila sline, da se je Najdražji zadovoljil z degustacijsko porcijo in ji naklonil preostanek.

Da bo povratek h gondoli kalvarija, je bilo jasno. Sama sem tako ali tako (preveč) sprijaznjena s tem, da se Mali hoje otepa, kjer se le da, in se tako vztrajno postavlja pred moje noge, da slej ko prej izberem fizični napor pred nenehnimi psihološkimi boji in si ga zadegam na ramena. Tastarejši gre luksuz drugega otroka grozno v nos in ne zmore razumeti, da njenih dvajset kilc ni več zanemarljiva teža, tako da sicer vdano koraka sama, a po malem nerga. Tokrat ji je nekje med sestopom uspelo znergati Najdražjega do te mere, da ji je v trenutku nepremišljenosti obljubil nosaške usluge na zadnjem delu poti do žičnice. Punca tega seveda ni pozabila in tako sva garala vsak s svojim bremenom po tisti tekaški progi ali cesti ali kaj že, dokler je šlo. Ko ni šlo več, sva mladiča postavila na tla in se trudila s skrivanji, lovljenji in drugimi motivacijskimi triki, vendar se podmladek ni dal in je vztrajno tiščal nazaj na ramena. Kak kilometer pred ciljem pa se je pred nami pojavil … Klanec! Precej strm, sploh ne kratek (vse je relativno, no, ampak takrat se mi res ni zdel kratek), z zoprnimi velikimi kamni na tleh in popolnoma na soncu. Z Najdražjim sva se v strahu spogledala. Tole bo res zadnja postaja križevega pota …

Tedaj pa sem zaslišala brnenje. Avto! Na tisti cesti, ki niti ni cesta, ampak samo smučarska proga. Mladiča sta v paniki odskočila na rob, še preden smo sploh videli, za kaj gre, nakar se je izza vogala pripeljal neregistriran džip, v njem pa pastir z Zadnjega Vogla, s katerim smo pol ure pred tem udrihali čez življenje in svet. Da gre po robo, nam je povedal. Hip zatem smo bili že udobno nameščeni na sedeže, jaz pa sem za dodatek dobila v naročje še ljubeznivega kužka. Zmahano vozilo je zmoglo gnusno strmino, kot da je sploh ni bilo, mi pa smo bili brez truda dostavljeni prav do vrat zgornje postaje nihalke.

Še vedno se pa ne morem odločiti, kaj je bilo boljše – naš nepričakovani brezplačni taksi ali večerja. Pico iz edine restavracije, ki smo jo našli odprto v Ukancu, smo sestradano požrli, in to na skoraj prazni plaži ob Bohinjskem jezeru. Škoda, da o turističnem mrtvilu par dni kasneje ni bilo več ne duha ne sluha …

Vzpon na Šijo od gondole ni bohve kaj.

Drobljeni les na progi. Čudaško, a pravzaprav kar prijetno.

Enosedežnica seveda ni delala. Pa tudi če bi, bi se težko peljali. 
Za fotko je bila pa dobra.


Sestop na zahod. Rajsko!

Tik pred Vratci je celo nekaj varoval.

Pod Vratci, zadaj Vogel.

Krave so nam diskretno prepustile fotogenični travnik
pred Zadnjim Voglom.

Na planini sta mladiča v roke dobila moj fotoaparat in nastalo je nekaj deset pretežno neuporabnih fotk. Ampak tule se vidi "naš" džip!

Recimo tihožitje s skodelico in traktorjem.

Najdražji je kar tovoril. Upoštevati je treba, da ima na hrbtu omaro s stvarmi za celotno familijo.

Nihalka.

Večer ob jezeru. Za sineta trenutno ni hujše groze v življenju, kot so mokri lasje ...

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Matjažu za hrbtom

Se opravičujem, dragi Korošci. Vaš konec Slovenije mi je res všeč, z vsemi tistimi zelenimi gorami, globoko zarezanimi dolinami, pojočo špr...