K24, družinska varianta

Po lanskem uspešnem zaključku poletja s štiridnevnim pohodom od Bohinja prek Komne do Tolmina smo si bili enotni, da bomo tudi letošnjo sezono vročine zaključili na podoben način. Nekaj premisleka je terjalo dejstvo, da je bilo napovedano precej nestanovitno vreme, nazadnje pa smo se v duhu pred še nedavnim aktualnega slogana #ostanidoma odločili, da zašpilimo klobaso nad Črno na Koroškem – nekakšna družinska različica K24, brez Uršlje gore in seveda z bistveno bolj raztegnjeno časovnico.

Treking smo začeli na najvišjem parkirišču Jakobe pod Peco, in čeprav je bila pot prvi dan zelo kratka, zame s triindvajsetkilogramskim nahrbtnikom še zdaleč ni bila enostavna – Najdražjega je namreč spet nekaj uščipnilo v križu in tako sem, če smo hoteli zadevo izvesti, hočeš nočeš jaz morala prevzeti večji tovor. Musklfibru navkljub se pa človeku dobro zdi, da še zmore! Jutro pod Peco nam je zabelilo dejstvo, da je bilo vreme bistveno bolj črno in grozeče, kot je bilo napovedano. Potem ko nam je preizkušena oskrbnica Doma na Peci zagotovila, da se glede na njeno poznavanje atmosferskih razmer situacija zlepa ne bo izboljšala, in potem ko je še je parkrat zagrmelo, smo se odpovedali vrhu Pece in sestopili po zelo slikoviti poti v Toplo. Preostanek dneva smo sicer duhamorno koračili po gozdnih cestah čez Preval do kmetije/planinske koče Kumer, ampak pri Kumru so bili tako neverjetno prijazni in hiška/apartma, v kateri smo prenočili, tako idilično prikupna, da so nam odtehtali za vse duhamorne neuspehe napore tistega dne.

Pod Peco.

Pod od koče pod Peco v Toplo ima od lanskega poletja
na enem kratkem mestu nova varovala. 

Koroški markacisti so res skrbni.

Duhamorno skozi Toplo, čelade so zaenkrat nepotreben dodatek.

Križ na Prevalu.

Končno Kumer! To je leva, spodnja skupina hiš.

"Naša" hiška pri Kumru, čisto sama na vrhu razglednega travnika.

Tretji dan je bil najdaljši, na poti od Kumra čez Olševo do Grohota pod Raduho smo podrli naš družinski dolžinski rekord, saj smo prehodili skoraj devetnajst kilometrov. Bil pa je manj težek, kot smo pričakovali: gozdne ceste, po katerih smo marširali precej daleč pod Olševo, so bile zanimivejše, kot smo mislili, greben Olševe je tako ali tako vedno očarljiv, in če je že sestop z nje nekolikanj siten po spranih, drsečih gozdnih vlakah, je blagi zaključni vzpon do Grohota minil precej spokojno. K temu je veliko pripomogel Mali, ki jo je v strahu pred tem, da bi v kočo prišli prepozno za večerjo, ubral naprej in potem diktiral zgleden tempo. Na veselje lačne mladine smo bili uspešni, saj smo tisto obaro in štruklje še dobili.

Daleč je še Olševa, je pa hoja (tudi zaradi posledic vetroloma ali česa,
zaradi česar so pobočja bolj gola) kar zanimiva.

Govco smo izpustili in šli kar proti Gladkemu vrhu.

Tam zgoraj je vedno lepo, zadaj nas že čaka Raduha.

Pogled na Peco in naše jutranje izhodišče (bela pikica na levi strani slike).

Za hece pa so tile koroški (ali savinjski?) markacisti.

Res tečen sestop z Olševe v spodnjem delu.
Naši Tastarejši so še več preglavic kot drseč teren povzročile koprive.

Četrti dan smo izkoristili za lahkoten pohod čez Raduho, na katero smo splezali po prijetni zavarovani poti, si privoščili še ovinek čez samotni Lanež in končali na Koči na Loki. Postfestum smo se vsi strinjali, da je bila na Loki daleč najboljša hrana, prenočevanja tod pa sicer ne priporočam. Osebje je strašno prijazno, ampak koča je zanemarjeno umazana. Poleg tega v njej domujejo tudi tri simpatične mačke, ki žal ponoči hodijo po hodnikih in sprožajo luči, ki se prižigajo na senzor gibanja. Vrata v spalnico pa imajo veliko stekleno okno, tako da je v našo sobo velik del noči svetila neusmiljena luč, pospremljena s sicer diskretnim, a vztrajnim mijavkcanjem. Sicer imamo tudi mi doma tečnega mačka, ki včasih ponoči zganja hrup, ampak vseeno, če smo že dali sto evrov za prenočevanje, bi si vseeno želeli malo ugodnejše spalne razmere! 

Jutro na Grohotu.

Po zavarovani poti, da vsaj malo upravičimo čelade ...

Luštno!

Na vrhu Raduhe.

In na Lanežu. Mali se je komaj pustil spraviti tja,
potem je pa ugotovil, da je tu veliko bolj zanimivo kot na Raduhi.

Tastarejša je medtem ugotovila, da se bojda zna pogovarjati z ovcami.

Za največ adrenalina na poti so poskrbele številne črede krav
(do katerih vsi v družini gojimo globoko strahospoštovanje).

Zadnji dan smo se odločili za vsem neznani sestop z Loke v črno, kar je pomenilo kar nekaj razmeroma strmih in neprijetnih, od lanskega avgusta pa v spodnjem delu tudi precej uničenih kolovozov in vlak. Tik pred dolino nas je čakalo še eno soočenje s pogosto koroško nadlogo, pašnikom z biki, ki so nemarno rukali in nas zabodeno gledali. Na videz hladnokrvno smo prečkali tisti travnik, ampak čim smo prišli na ono stran ograde, je Mali planil v mil jok od same groze, ki jo je moral prestati! 

Glavna logistična uganka naše poti je bila, kako bomo iz Črne prišli nazaj do našega avtomobila visoko pod Peco, do kamor niti ne vodim markirana pot, ampak zelo dolga cesta. Moja genialna rešitev, da bo Najdražji v Črni najel e-kolo, je žalostno splavala po vodi, ker nam vsaj na daljavo ni uspelo najti ponudnika takšne storitve. Tako smo se, ko smo v dolini Bistre prišli na asfaltno cesto, poslovili in Najdražji je oddrobencljal naprej z upanjem, da bo dobil vsaj kakšen štop, s katerim si bo vsaj malo skrajšal pot. Čez tri četrt ure nas je klical že iz našega avtomobila – prijazen domačin, ki ga je pobral za prvim vogalom, ga je namreč odpeljal vse do oddaljenih Jakob. Kdor koli že ste bili, ne moremo se vam oddolžiti, ampak v globalu se ponavadi to vse nekako poravna!

Jutro na planini Javorje ...

... in naprej na sedlo Bela peč. Mladinca sta nahrbtnike vse dni nosila sama.

Zgoraj je še kar lep gozd ...

... nižje pa je teren takšen.

Še ena tipična koroška.

Nova cesta v odmaknjeni dolini Bistre.

Med čakanjem na Najdražjega smo se najprej zataknili v koritu z vodo ...

... in dokončno obstali ob fletnem tolmunu (s sarkastičnim napisom "MORJE 2024").

Splošne opazke: letošnji treking s prehojenimi 56 kilometri je bil za nas bistveno manj naporen kot lanski. Očitno se pozna, da smo vmes naredili že veliko precej dolgih tur. Prenočevanje v kočah je seveda drago, ampak s tem smo se nekako sprijaznili že lani. Koroški hribi so po pričakovanjih zeleni in zelo samotni, razen na Raduhi drugih ljudi skoraj nismo srečevali – je pa res, da smo bili med tednom. Še enkrat pa smo ugotovili, da so trekinške počitnice nekaj najlepšega, kar se nam lahko zgodi. To je čas, ko smo skupaj, ko ni nobenih motenj, projektov, prijateljev, zaslonov in tega in onega, ampak smo preprosto skupaj v naravi, na svežem zraku od jutra do večera, mogoče ne najbolje hranjeni, mogoče ne najbolj naspani, mogoče rahlo razboleli od težkih nahrbtnikov, ampak ja, boljših počitnic preprosto ne bi mogli imeti!