nedelja, 27. avgust 2023

Peš iz Bohinja v Tolmin

Kaj je hujšega kot pakiranje pred dopustom? Dvojno pakiranje pred dopustom! In ravno to se nam je zgodilo pred našim zadnjim poletnim oddihcem. V sredo zvečer je bil šotor izposojen, prtljaga zložena v avtu, karte za Gardaland kupljene – vse pripravljeno za kampiranje na severu Italije. V četrtek ob štirih zjutraj samo še otroka naložimo v avto in gremo. Najdražji še zadnjič vrže uč na vremensko napoved … in vse se ustavi! No, pravzaprav se vse pospeši, kajti kljub nečloveški uri sledijo hektično prenačrtovanje, praznjenje avtomobila, pospravljanje robe in ponovno pakiranje v čisto drugo vrsto prtljage, da smo malo po deseti zjutraj vendarle pripravljeni na drugačen dopust, kot smo se ga nadejali – #ostanidoma treking po slovenskih hribih. Začnemo ga kar s sprehodom z domačega praga do najbližje postaje mestnega avtobusa!

Naši ekološkosti, trajnosti itn. ne gre kaj očitati - peš od doma.

1. dan: Ukanc-Komna, 1000 m vzpona, 10 km


Pot čez Julijce na Komno smo nameravali začeti na parkirišču pod Savico, a avtobusne povezave na voznih redih so eno, v praksi pa drugo (ja, bus do Ukanca rabi kar tri ure iz Ljubljane), tako da smo si jo nazadnje podaljšali z enournim sprehodom od Ukanca. Mladinca sta ocenila, da jima je bila prav ta ura zaradi vročine najtežja. Nadaljnjih slabih tisoč metrov vzpona na Komno je bilo na srečo v senci, tako da smo duhamorne serpentine, ki jih vsakič znova sovražim, prav junaško zmogli – še posebej podmladek, ki je bil ovešen z otroškima nahrbtnikoma bolj dekorativne narave. Midva z Najdražjim sva imela na hrbtih +20 oziroma +15 kil in sva bila precej bolj olajšana od njiju, ko smo prisopihali do doma na Komni ravno pravi čas za večerjo.

Vroče v Ukancu.

Številka 1 od mnogih ... Višje pa številk itak zmanjka.

Končno koča.
 

2. dan: Komna-Dvojno jezero-Črno jezero-Komna, 850 m vzpona, 18 km


»Danes bo pa na izi dan!« sva veselo razglasila otrokoma. Brez težkih nahrbtnikov, pa čisto blizu in pretežno po ravnem. Pri tem nama je uspelo spregledati podatek, da je že od Komne do koče pri Triglavskih jezerih za dve debeli uri hoje, kar ob našem tempu pomeni bistveno več.

(Je kar zanimivo, kako moji možgani nekatere številke ignorirajo. Pred par leti sem se namenila v enem dnevu iz Krnice na Razor in čez Vršič nazaj, pri tem dejansko PREBRALA številko, da me čaka več kot 2000 višincev vzpona, a jo popolnoma odmislila, dokler mi ni bilo treba vsega tega vzpona dejansko odsopihati.)

Tako sem pri Dvojnem jezeru postala precej nervozna – če smo že do sem hodili toliko časa, kako bomo zmogli še pot nazaj? Seveda se je pokazalo, da mladina zmore bistveno več, kot ji pripisujemo. Za nas rekordno razdaljo smo prehodili tako rekoč z nasmehom, še posebej pa smo uživali v visokogorski džungli Lopučnice, pri Črnem jezeru in na slikovitem robu, ob katerem vodi pot od Črnega jezera nazaj na Komno. Otroka sta dejansko zvečer še malo norela okrog koče. Res pa je, da so postelje v naši sobi imele sumljivo privlačno moč.

Pot do Sedmerih jezer me vedno malo razočara. Razgledov skoraj ni. Je pa vsaj lepo zeleno.

Moji trije pri Dvojnem jezeru.


Klasičen pogled.

Ostanki.

Ko se enkrat prematraš čez strmi del spusta v Lopučnico, je prav fajn.

Črno jezero. Kopalci so bili v vseh jezerih, ampak nič čudnega -
tabel, da je to prepovedano (in morda še kake razlage, zakaj je tako), skorajda ni.

Prvič sem šla do Črnega jezera do Komne. Zelo lepo!
 

3. dan: Komna-Bogatinsko sedlo (+ Bogatin)-Krnsko jezero, 550 m vzpona, 11 km


V prejšnjih dneh smo zadovoljno ugotavljali, kako v našem zvezdniškem visokogorju sploh ni toliko ljudi, kot me je skrbelo. Par tujcev tu in tam, to je vse. V soboto je bila trasa do Krnskih jezer precej bolj popularna, čeprav je bilo znosno tudi tu. Pot, ki smo jo pred par leti odgurali v naši mlajši izvedbi, smo tokrat zmogli bistveno lažje. Še več, Tastarejša je bila dovolj v formi, da sva z Bogatinskega sedla skočili še na Bogatin. »Kako je ta vrh blizu!« je komentirala, še posebej pa ji je krila dal prijazen par, ki sva ga srečali na sestopu z vrha. Skrotasta strmina ju je tako prestrašila, da sta naju ponižno vprašala, ali smeta sestopita skupaj z nama, da jima bo manj strašljivo, in Tastarejša je potem seveda kar letela dol. Minusi dneva so bili gad, ki se je nama z Malim elegantno zvil prek mulatjere in poskrbel za nekaj preplaha, vročina, ki smo ji bili izpostavljeni vso pot, in dom pri Krnskih jezerih. Spanje in prehranjevanje v koči sta za štiričlansko družino itak nezanemarljiv finančni zalogaj, a Komno smo takoj sprejeli za prijazno zatočišče, naše bivanje pod Krnom pa je bilo neosebno, neprijazno, na trenutke celo neapetitlih (sem že prestara in presitna, da bi se mi tisti pogradi v sobi in smeti za njimi zdeli kakor koli ljubki) in bistveno preplačano, da ne omenjam glavnega greha – da smo po polpenzionski večerji ostali bolj kot ne lačni. Vsekakor se tja ne bomo vrnili vsaj nekaj let (ali do menjave oskrbniške ekipe).

Še ena klasična.

Planina na Kraju.


Bogatinsko sedlo od daleč ...

... in končno na njem.

Pogled proti Lanževici ...

... in Bogatinu.

Moja bejba na vrhu.

Sestop je res slikovit.

Vojaški ostanki (s prvo senco na poti).

Končno se pokaže Lemež.

Naš podmladek je poskrbel za dekoracijo ob poti.

Zvečer ob Krnskem jezeru ni bilo gneče.

 

4. dan: Prehodci-dolina Tolminke, 300 m vzpona, 1250 m spusta, 13 km


Zadnji dan našega pohoda še zdaleč ni bil čisto ležeren. Vzpončič na prelaz Prehodci smo sicer kar preleteli, pri čemer je nezanemarljivo vlogo imela obljuba, da tam zgoraj izvesta za presenečenje, ki ju čaka po vrnitvi domov. Ves čas sta se trudila, da bi iz naju z Najdražjim kaj izvlekla, ampak molčala sva kot grob. Za Gardaland sta torej izvedela šele na Prehodcih in Tastarejša je bila srečna, kot se šika, Mali pa itak ni vedel, kaj to sploh je, in je bil prav zadovoljen s čokoladico, ki sem jo kot bonus še vseeno skrila za prvi grm ruševja.

(Kolikšno vlogo je imela ta skrivnostna nagrada pri motivaciji, da sta se vse štiri dni na poti obnašala naravnost vzorno, se je pokazalo šele naslednji teden, ko so nas v hribih spet obiskale dobro znane takšne in drugačne tečnobe, sitnarjenja in užaljenosti.)

Sestop s Prehodcev do ceste v dolini Tolminke je bil slikovit in zelo samoten, a dooooolg (bi morala na GPS-sledi prešteti, če ni nemara celo več serpentin kot na Komno). Napovedano poslabšanje vremena si je vzelo čas, tako da si je sonce dajalo vedno več duška. Za nameček pa smo morali še malo pohiteti, če smo želeli ujeti tisti minibus do Tolmina, na katerega smo se namenili. K sreči je šlo po načrtih in tudi javni prevoz je deloval, kot je treba. Za manj kot 20 evrov in po zgolj sedmih urah (upam, da tu zaznavate kanček ironije) menjavanja prevoznih sredstev, rehidriranja in počitka smo bili malo pred deveto zvečer v Ljubljani, kjer smo si privoščili še nobel večerjo – v Nobel bureku. Najina ogromna nahrbtnika sta bila dovolj vpadljiva, da me je kebabmojster veselo ogovarjal v angleščini …

Oblačno jutro. Adijo, koča, vsaj nekaj let nas ne bo nazaj sem!

Še zadnji vzpon ...

... na Prehodce.

Pod sedlom.

Na vrhu je malo podrto in izpostavljeno, otroka sva tu privezala.

Kuntarji, strašljivi kot vedno.

Prodišča.

Izvir Tolminke.

Planina Polog.

Postaja v Mostu na Soči je bila bolj obljudena, kot se zdi na sliki. Kolesarjev je bilo precej.

In še skupinska za spomin.
 
Če potegnem črto, je bila naša ekspedicija čez Julijske Alpe v celoti uspešna. Poleg štirih čudovitih dni v hribih in več kot 50 prehojenih kilometrih sta bila njena največja dosežka to, da smo na novo definirali svoje meje in jo povrh vsega preživeli brez kakršnega koli nerganja in tečnobe. Ko sem Malega vprašala, ali ima raje počitnice v avtodomu ali na trekingu, je izbral hojo – češ da se tako vsaj malo matraš. Tastarejša je navdušeno komentirala, da ni vedela, da imamo pri nas toliko lepih jezer. Najdražji je bil še nekaj dni ves nasmejan, meni pa se je najlepše od vsega zdelo to, da smo bili ves ta čas preprosto, intenzivno in brez pardona – skupaj. 

Vseeno se pa bojim, da bo ob vsem trudu, ki ga vlagava v naš čas, po morju, Grčiji, hribih in vsem ostalem, mladičema kot glavno doživetje poletja ostal … Gardaland, kaj pa drugega. Mali sploh še ni nehal govoriti o vlakcih smrti, pa se z njimi bolj ali manj sploh nismo vozili.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Srečanje na globini

Pred dvema letoma je bila za mojo Tastarejšo Mačkovica nekakšen jamarski krst. Pridružili sva se jamarski šoli našega kluba in punca je bila...