nedelja, 6. avgust 2023

Sedem držav, nemalo težav

Za balkanski roadtrip do Grčije smo se odločili dovolj zgodaj, da smo imeli čas za vsebinsko pripravo. Pri tem mislim predvsem na poglabljanje v grško junaško-mitološko sceno, ki jo je najbolj resno vzel naš Mali. K sreči pa se nobeden od ekipe ni pretirano zagrel za glavne grške atrakcije, ker nam do njih navsezadnje ni uspelo priti! Ampak nič ne de, na malo več kot dvotedenskem potovanju smo prevozili štiri tisoč kilometrov, obiskali sedem držav in imeli ob tem nemalo težav … Sicer nobene z dolgoročnejšimi posledicami, a vendarle so bile dovolj nadležne, da so iz njih nastale zgodbe, ki jih je vredno zabeležiti.

Pot na jug smo najprej prekinili v Beogradu, ki sem ga po svojem lanskem jesenskem službenem obisku, ko sem z osebnim vozilom na tamkajšnjih ulicah (in predvsem med tamkajšnjimi vozniki) skoraj guznila od groze, sprva želela izpustiti. A drugega smiselnega postanka se nam ni uspelo domisliti. Sprva se je zdelo, da se bo tokrat izšlo malo bolje. Čisto umirjeno smo se pripeljali v center, ekipa je dobila čevape, živalski vrt v utrdbi Kalemegdan pa se nam je v družinski zasedbi zdel čisto prijeten (če odmislimo nekaj mučno majhnih kletk). Ob osmih zvečer smo se zadovoljno sprehajali nazaj do parkirišča ob Donavi in pred sabo zagledali zid iz sivega oblaka, ki se nam je kot v kakšnem pretiranem ameriškem filmu bližal iznad Vojvodine. V petih minutah je bil ta zid pri nas v podobi viharnega vetra, ki je v živo raznašal vrečke, lomil drevesa in podiral stvari. Kaj dosti drugega kot peljati skozi nam ni ostalo, vozili smo se torej skozi zatemnjeno velemesto, mimo nas so po zraku frčale stvari, Mali je na zadnjem sedežu brez predaha klepetal in ponujal nasvete (»V viharju ni pametno biti zunaj z dojenčkom v vozičku!«), midva z Najdražjim pa sva molčala, si grizla nohte in prosila kogarkoli že, da se na nas ne bi prevrnil kakšen žerjav ali kaj podobnega.

Združeni Donava in Sava v Beogradu. Še sonce ...

Prva "zdrava" hrana na poti. Briljantno ime za lokal!

Razpoloženje v ZOO-ju. Vroče je bilo ...

Jutro po viharju. Južno od Beograda.

Partizanski spomenik na hribčku Kosmaj v Šumadiji.


Kamp pri Vranju na jugu Srbije. Dobro na Balkanu je,
da se ne obremenjujejo s pravili - bazen je odprt 24/7.
 
V naslednjih dneh smo skozi od vetra nastlano Šumadijo uspešno prebili v Makedonijo, ki smo ji podelili nelaskavo nagrado za najbolj nesnažno balkansko državo. Da jih nije sramota! Smeti ležijo povsod, saj se trudijo z ozaveščevalnimi plakati in napisi, a očitno jih čaka še nekaj nacionalnega dozorevanja. Na Popovi Šapki smo se čudili zelenim dimenzijam Šarplanine, poljem borovnic in vprašljivi gostoljubnosti tamkajšnjega prebivalstva.

Spodaj Popova Šapka.

Na levi vrh Anteni, do katerega sva se pomujala izmenično z Najdražjim. Vse je dlje, kot se zdi!

Smo pa bili toliko več gostoljubja deležni še isti večer, ko so nas v Ohridu gostili naši komšije, originalno doma ob makedonskem jezerskem biseru. Jezero je lepo in veliko, voda topla, stopnja pozornosti, s katero so nas sprejeli, pa za povprečnega slovenskega škrtuha neverjetna! Ob količini mesa na žaru, ki se je ob pol desetih zvečer znašlo pred nami na mizi, bi zagrizen vegetarijanec verjetno kar umrl (še dobro, da nisem zagrizena vegetarijanka in mesa ne jem zato, ker mi ni všeč; sem pač blefirala z žvečenjem paradižnika, ki tako daleč na jugu dejansko še ima okus!). Gostovanje pa si bomo najbolj zapomnili po vodenem, dobesedno polnočnem sprehodu po starem Ohridu, ki je bil sicer slikovit in zanimiv, a ob tako nečloveški uri, da je bil neverjetno naporen! Upoštevati je treba, da smo imeli za sabo tisti dan že konkretno turo na Šarplanini in da naša mladiča ob desetih zvečer običajno zaspita, mi pa smo se začeli sprehajati ob pol enajstih in v lahnem drncu vztrajali do pol dveh ponoči. Mali je bil od vsega skupaj čisto bloden, jaz pa nisem zelo zaostajala. Še za novo leto ne grem tako pozno spat …

Naslednji dan pa nas je čakalo spoznavanje makedonskega zdravstva. Sinetu se je namreč v ušesu naredil tur – zdravnice pravijo, da od bazena (na sumu imamo bazen v Domžalah, po katerem so imeli takšne ali drugačne zdravstvene težave kar trije družinski člani). Nekaj dni smo ga skušali ignorirati, potem pa je tako zrasel, da ni bilo druge kot obiskati ORL v Ohridu in kasneje še v Bitoli. Slovensko zdravstvo sploh ni tako na psu, vsaj če sodimo po urejenosti infrastrukture. Presenetilo me je tudi, da makedonski zdravstveni delavci ne znajo tujih jezikov. Srečo smo imeli, da sta vsaj zdravnici razumeli nekaj srbščine, vse sestre pa so nas samo debelo gledale. Skratka, Mali je dobil zdravila, trakec v uho in prepoved potapljanja, kar je bila ob vročini, ki se je vsak dan neskromno povzpela do 37 stopinj, in čudovitih bazenih, ki smo jih imeli v skoraj vsakem kampu, huda kazen. Moram pa ga pohvaliti, da je svojo kalvarijo dobro pretrpel. Tudi upokojensko kopanje, ko se je smel samo malo močiti (s plastično vrečko, prilepljeno okrog uhlja), je preživel brez večje drame.

Lahkoten zajtrk v Ohridu ... Fotk iz mesta pa nimamo - Ohrid by night!

Koliščarski muzej ob Ohridskem jezeru.

"Slovenski" kamp pri Bitoli. Tastarejša na krofčetu, Mali s polepljenim uhljem.

V Grčiji smo hitro ugotovili, da zaradi vročinskega vala in s tem povezane požarne nevarnosti ne bomo mogli obiskati vsega, kar smo želeli, oziroma bi to terjalo ogromno prilagajanja. Zato smo sklenili, da ostanemo bolj na severu. V enem od bolj odmaknjenih kotov države smo se namakali v presenetljivi termalni reki, švicali do skrivnostno osamljenega slapu in se podučili, kako je prenočiti na parkirišču, kjer je dan prej potekal velik festival (z eno besedo: nagravžno). 

Termalna reka Pozar.

Slap Kounoupitsa. Lepši, kot se zdi s fotke!

In divja rečica pod njim.

Najbolj všeč nam je bil pa piknik prostor na izhodišču.

Ene ruševine smo pa le pogledali - Dion (ampak zaradi vročine šele po peti popoldne).

Nekdanja cesta.

Gledališče je bilo razočaranje - leseno ... Olimp v ozadju pa tudi,
saj nas zaradi požarne varnosti niso pustili gor.

Egejska obala. Samo zaradi tega ne bi bilo vredno hoditi tako daleč.

Od egejske obale smo se hitro poslovili in se za par noči zataknili v Meteori, za katero že vnaprej veš, da je osupljiva, ampak v živo je še toliko bolj. Na srečo smo se med stolpi vozili popoldne, ko se množice turistov že umaknejo, naslednje jutro pa smo peš odšvicali na stolp »Jamesa Bonda«, itak, in v kampu stolkli zadnjo luč na kombiju (pa eno drevo, ampak tega ni bilo treba popravljati).

Težko bi kaj očitali stolpom Meteore.


Pragmatičen pogled na daritve -
kreditna kartica (upam, da že potekla).


Na vrhu "Bondovega" stolpa. Samo zlobcev ni ...

Vas Kastraki.
 
Ne spomnim se več, zakaj smo se namenili na Lefkado, ki je pomenila konkreten ovinek na jug. Morda zato, da bi lahko rekli, da smo pač bili na enem grškem otoku? No, v primerjavi s preostankom Grčije me je turistična obala precej manj navdušila, saj je ljudi bistveno več, cene pa višje. Seveda je lepo, ni kaj reči. Prvi dan smo šli na eno od najbolj znanih plaž, Egremni (po naše Ogromni). To je bil naš najbolj mučen izlet, pa sploh nismo šli v hribe! Do plaže se je namreč treba spustiti več kot dvesto višinskih metrov peš. Tam spodaj je ogromno, tako da ni bilo gneče, in lepo, Jonsko morje je bilo toplo in prijetno valovito. Nekaj časa smo noreli v vodi, se nato umaknili pred soncem pod senčnik, se po desetih minutah še enkrat vrgli v vodo in si rekli: »Kaj pa zdaj?« Očitno nimamo zicledra za celodnevno čepenje na plaži. Nekako smo le zdržali tam spodaj nekaj ur, še najbolj je razganjalo Najdražjega, ki se tako rekoč ni spravil iz valov, posledice pa so bile na njegovem hrbtu opazne zvečer … Ampak po tistem švicanju nazaj gor do parkirišča sem pa razumela, zakaj lahko kupiš majico I survived Egremni beach. Mokra sem bila, kot da bi se še enkrat skopala!

Na poti na Lefkado smo se ustavili v gorovju Pindos in ubodli "Google Maps turico",
ki se je izkazala za mučno, a vsaj fotogenično brezpotje.

Egremni od spodaj.

Egremni od zgoraj.
  
Z Lefkado smo imeli še nekaj načrtov, a smo jih morali odplakniti v stranišče. Na ribji večerji, ki smo si jo privoščili, je namreč Mali (spet on!) ujel nekakšno neprijetnost in naslednjo noč in naslednji dan prebruhal in predriskal. V želodcu ni obdržal popolnoma ničesar, niti požirka vode ne. Za eno noč smo se iz razmeroma neudobnega avtodoma prestavili v apartma, kjer je bilo precej prijetneje ležati, umirati, bruhati in prati umazano spodnje perilo. Ker nobena črevesna zadeva ne gre skozi našo družino, ne da bi oplazila tudi mene, sem se sinetu hitro pridružila še jaz, tako da sva skupaj izločala najrazličnejše vsebine. Montezumovo maščevanje v najčistejši obliki!

Izžeta.

Ker nismo imeli neomejeno časa, smo bili veseli, da sva bila naslednji dan že v nekoliko boljšem stanju. Mali je celo že jedel … Do zadnje minute, dokler smo lahko, smo uživali na udobju prave postelje v apartmaju, nato pa smo začeli dolgo pot nazaj na sever. S postankom v bogato zasigani jami Perama pri Ioannini smo se odpeljali še do narodnega parka Vikos na severu Grčije, kamor se bomo gotovo še vrnili. Spektakularnega terena za raziskovanja ne manjka, daleč od obalne norije pa je atmosfera precej prijetnejša. Mi smo se sprehodili po divji soteski ob prečudoviti, a preklemano mrzli reki Voidomatis. Menda je višje zgoraj, kjer reke še ni, ta kanjon še stokrat lepši … Žal tudi tokrat nismo mogli izvesti pohoda v celoti – in tudi tokrat je bil na tapeti Mali, ki so ga opikale ose. Hujšega ni bilo, tulil je pa tako, kot da bi ga dejansko pičila kača, ki smo se jih ves čas po malem bali, pa nikjer videli. Tudi mene sta med reševanjem potomstva začopatili dve osi, a ker nisem tulila, se to sploh ne šteje.

Vhod v jamo je sredi naselja. Parkiraj, kjer veš in znaš!

Saj se ne bojim kač, no, ampak ko vidim tole ...

Reka Voidomatis je priljubljena pri raftarjih ...

... in grozno lepa! Mrzla pa tudi.

Albanija je bila naslednja na našem seznamu. Na jugu nas je osupnila s čudovito pokrajino, v osrednjem delu okrog Drača in Tirane pa šokirala z gnečo na obali in zastoji na luknjastih cestah. Nekaterim družinskim zadržkom navkljub sem izsilila postanek v mestecu Kruja nad osrednjo ravnico. Razgledi so bili široki, muzej frajerskega junaka Skenderbega je grozno fasciniral Malega, na tamkajšnjem bazarju (z dejansko albansko in ne kitajsko robo) pa smo uživali vsi.

Trdnjava v Kruji.

Skenderbegov muzej nad ravnico Tirane.

Bazar!

Kot Albanija tudi Črna gora za nas ni neznanka. Ravno zato smo se znali izogniti strašni, nabasani obali in se raje odpeljali v mestece Kolašin v notranjosti, skoraj do katerega je od lani iz Podgorice speljana impresivna nova avtocesta. Privoščili smo si dan v tamkajšnjih hribih, obilje razgledov in gozdnih sadežev, pa seveda še zaključne čevapčiče.

Vse od Beograda vremena tako rekoč nismo imeli – jasno in vroče. Na naše zadnje jutro, v katerega smo se zbudili že v Bosni oz. Hercegovini, pa je močna nevihta (ostanek uničujoče fronte iz Slovenije) odplaknila jez na rečici pod kampom. Saj je bil majhen, pa vseeno … Tako smo pobrali šila in kopita in se lotili najstrašnejšega poglavja našega roadtripa, vračanja po jadranski obali na avgustovsko soboto. Napaka, ki je ne bomo več ponovili! Je pa res, da je bilo razpoloženje verjetno nekoliko slabše tudi zaradi vseh strašnih novic iz domovine …

Čudoviti kamp pri Kolašinu (kombi ni naš).

Greben Ključa nad Kolašinom.

Na dnu smučišča Kolašin. Zida se na polno!

Gazdarica v kampu je bila zjutraj zgrožena,
ko ji je odneslo jez. Ja no ...


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Norveški dolgčas

Napisati zanimivo poročilo o našem letošnjem turnosmučarskem taboru za odrasle na severu Norveške je skrajno brezupna naloga, kajti bilo je ...