sobota, 17. april 2021

Cankarjanska

Mali raste. Nezadržno. Seveda raste fizično, zato večino časa skače naokrog kot ptičje strašilo v puloverju, ki mu je že čisto premajhen. Ampak nimam srca, da bi mu ga zaplenila in spakirala v terminalno vrečo – navsezadnje so na njem dinozavri!

In na lepem ga je začel skrbeti njegov videz. Ni še tako hudo, da bi se cele ure pedenal čupco pred ogledalom, mi pa recimo po prihodu iz vrtca ves ogorčen pove, da so punce rekle, da ima grdo srajco, ali pa sredi popoldneva izgine gor in se spravi raziskovat obleke. Njegovi stajlingi so sicer v skladu z njegovim skorajštiriletnim okusom in tako se denimo spet med nami prikaže v spodnji majici, ki jo navleče nase kot nekakšno mini krilce. Ampak ob tem se tako srečno reži, da mu odpustim katastrofo, ki po takih akcijah zadene njegov predal s perilom.

Nazadnje so pa tu lumparije. Čeprav ga k njim že tradicionalno napeljuje Tastarejša, pa je vseeno preveč bogaboječa in preveč željna ugajati vrhovni družinski avtoriteti, da bi si drznila delati hudo štalo. Glavna pobalinstva zrastejo kar na sinetovem zelniku!

Oni dan je recimo med mojo popoldansko-večerno Zoom seanso pristopicljal na podstrešje in kot miška tiholazil za mojim hrbtom. Po par minutah mu je ta prekršek postal nezanimiv, posebej, ker se nisem odzvala, zato je začel laziti k meni v kader in spraševati: »A si že končala?« Dovolila sem mu ekspresen pozdrav mojih študentov, ki so, predvidevam, navajeni družinskih ekscesov pedagoškega osebja, ga po hitrem postopku poslala v pritličje in se spet izgubila v vesolju posebnosti samostalnikov srednjega spola.

Malo kasneje je – bum! – nekaj priletelo v moje okno. »Čudno, da zadenejo tako visoko,« sem v mislih okrivila sosedove fantine, ki so ravno prav telečji, da z največjim veseljem nagajajo mladim damam na našem vrtu. Te mlade dame pa ravno prav cvilijo, jokcajo in špecajo, da mladeniči to delajo še z večjim užitkom … Izkazalo se je, da sem se zmotila. Čevelj je v podstrešno okno zabrisal kar Najdražji, da bi vzbudil mojo pozornost in bi mu prišla odpret. Sta bila oba s Tastarejšo na vrtu in na lepem ugotovila, da Malega v dnevni sobi ni na spregled, vrtna vrata so pa zaprta. Gladko ju je zaklenil ven, kam je izginil, pa ni vedel nihče.

Ko sem prišla dol, je bila drama že pozabljena, družinska zagonetka se je pa razpletla malo pozneje, ko sem pospravljala po kuhinji in prišla do niše pri smeteh. V brlogu pod pultom sem odkrila napol odvito Mozartovo kroglico in kup papirčkov od sladkarij. »Jureeeeee!!!« 

Torej. Ko sem bila pospravljena na podstrešju, je sine preostanek familije zaprl na vrt, v kuhinjo zvlekel svoj stol (prikladno ima dve stopnički, da lažje spleza višje) in se lotil zgornje omare. Mimo suhega sadja se je prebil do piškotov in čokolad. Koliko je v resnici snedel, je težko oceniti, glede na njegovo skesano-zadovoljno režanje pa verjetno ni bilo malo. Med plenom je bilo tudi nekaj krhljev suhih hrušk, tako da je imela lopovska akcija nezgrešljive cankarjanske vzporednice. Pehar suhih hrušk pa te fore ... Zato upam, da bosta doza poštenega nadiranja in vzbujanje slabe vesti – kot pri velikem Ivanu – dovolj učinkovito preprečila tovrstne metode zviševanja krvnega sladkorja v prihodnosti. Če ne, bo treba poseči pa po radikalnejših rešitvah.

Že tako velik, ali pač? Med zadnjo zaporo ga je zmanjkalo kar na tleh.

Pripis dva dni pozneje: 

Še en dokaz, da fanta pri odraščanju ni mogoče zaustaviti. Kar na lepem je postal del kolesarske nacije! Glavnino zaslug ima sicer Najdražji, ki si je ob njem že nekaj časa lomil hrbet, privilegij, da sem slišala sinetov nejeverni smeh, ko se je prvič peljal sam, pa je doletel mene. In dečko je, kot smo pri njem navajeni, ambiciozen. Takoj naslednje jutro je sam odkolesaril kar do vrtca. No, sam - ob njem sem seveda v stalni pripravljenosti tekla jaz ...

Trajnostna mobilnost pa te fore - novo prevozno sredstvo do vrtca.


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Stomatofobija

Ker sem precejšnja brezbožnica, nikoli v življenju nisem bila pri spovedi, si pa predstavljam, da gre od tam človek vedno z malček slabo ves...