Šipek

Reševanje jezikovnih zagat na predšolski način: Malega vprašam, kaj bi jedel za zajtrk. »Jedel bi … a veš tisto, kar imamo za v hribe v škatli.« Verjetno misli na famozno škatlico, najpomembnejši del naše prtljage, ker mu vanjo pred vsakim izletom dam par bonbonov. Še preden ga lahko oštejem, da za zajtrk ne more dobiti sladkarij, nadaljuje: »A veš, tisto, za čaj.« Kakšen čaj? Kaj ima čaj s škatlami? »Misliš na termovko?« Ne. Torej po vrsti naštevam stvari, povezane s čajem. »Med?« Ne. »Limona?« Ne. »Materina dušica?« Ne.

Mali je vedno bolj frustriran. »A veš, tisto rdeče, za čaj?« Sanja se mi ne. Rdeče? »V takšni kvadratni škatli, s sabo vzamemo v hribe. Tisto sadje.« Pokažem mu plastično škatlo, v kateri ponavadi s sabo nosimo maslo, namaze in druge stvari, ki ne marajo razlitja ali peštanja. Ne, seveda to ni to.

Mali mi skoči v naročje, da ga dvignem do višine hladilnika. Brezplodno kuka noter, očitno tam ni tistega, kar hoče. Situacija postaja nevarna (vendarle je še jutro in smo vsi malček občutljivi), kajti škatle, čaja, hribov, rdeče barve in sadja nobeden ne zna povezati v nekaj smiselnega. Nakar se Najdražji domisli, da kaj pa, če bi Mali zadevo narisal. Rečeno, storjeno, Mali da jezik ven (kot večina njegovega sorodstva, kadar se koncentrira) in nariše nekakšno rdečo kraco. »A misliš na češnje?« Ne. Potem pa se končno nekomu izmed nas utrne – šipek! Fant bi rad jedel šipkovo marmelado, tisto napol plastičnega okusa, ki jo kupujemo v prazgodovinski miniaturni embalaži, da jo lažje nosimo s sabo na izlete. In je dejansko v škatlici, pa šipek je rdeče barve in iz njega delamo čaj …

Mali se je navsezadnje moral zadovoljiti s slivovo marmelado, ker šipkove nismo imeli. Jezikovni problem smo pa vseeno rešili!