Čez tri gore: Ferata na Pagu

torek, 29. junij 2021

Ferata na Pagu

Feratarska norija je na našo stran Alp pljusknila ravno v obdobju, ko sem se umaknila v sfere materinskega gorništva. Še sreča, kajti nikoli nisem bila zelo zagrizena pristašica vlačenja po hudo previsnih jeklenicah. Tako vse skupaj spremljam bolj na papirju (no, na zaslonu) in izkoriščam – čisto resničen, pa vseeno – izgovor, da za resno telovadbo po železju, navlečenem v hribe, niti približno nisem v dovolj dobri formi. Ko si ukradem prost dan, sicer z veseljem potelovadim po kaki slovenski klasiki, na kateri je samovarovalni komplet bolj slikovit dodatek k fotkam kot pa nujno potreben varnostni pripomoček. A da se vrnem k »pravim« feratam, ki jih bodo kot takšne požegnali tudi puritansko zapriseženi sledilci planinske zakonodaje, ideologije in terminologije – ko sem odkrila, da so prvo ferato odprli na Pagu, ki je že vrsto desetletij moj drugi poletni dom, in to ravno na tistem koncu otoka, ki ga zaradi najbolj grobe divjine nosim v najmehkejšem kotičku srca, no, takrat je bilo jasno, da moram to iti preverit.

Iz Metajne sem odtiholazila v jutranjem hladu, ko zunaj razen mene, par ovc in nekaj pridnih domačinov ni bilo še nikogar … Po dobro znanih poteh, ki jih v zadnjih letih pompozno – in resnici na ljubo precej trapasto – imenujejo Life on Mars Trail, sem bila v slabi uri v zalivu Slana, kjer se začne famozna ferata. Gre za obvoz kratkega dela obale, po katerem prej po kopnem ni šlo. Rešili so ga tako, da so na kratkem odseku, ki ima manj kot sto metrov zračne razdalje, nekaj metrov nad vodo navrtali skobe in napeli jeklenice, po katerih odprečiš do naslednje plaže.

Začela sem kar optimistično, a že za prvim ovinkom se je vse skupaj nagnilo v previs. Tako zanič sicer nisem, da tega ne bi zmogla, je bila pa vse skupaj kar borba za preživetje (strogo metaforično, ker sem se varovala, poleg tega pa bi bil padec v vodo meter nižje usoden kvečjemu za moj fotoaparat). Čisto prešvicana sem se privlekla do polovice varoval, kjer sem si lahko oddahnila na prvi skalni polički … in takojci potuhtala, da je ta polička le nekaj decimetrov nad morjem, ki se zdi plitko in prav nič sovražno. Ker daleč naokrog ni bilo nikogar, ki bi bil priča mojemu fiasku, nisem prav nič oklevala. Slavnostno sem oznanila konec svojega ekstremnega feratarstva. Če bi bila mlajša, bi se zaradi tega še sekirala, tako pa sem se samo opogumila, da seveda ni problem v tem, da sem fizično zanič, pač pa prisegam na bolj gorniško navdahnjeno iskanje najlažjega - in predvsem bolj smiselnega! - prehoda, ki je bil v tem primeru po vodi. Previdno sem se sezula in slekla ter brez vsakršne težave odbredla pod vsemi varovali do konca ferate. Nazadnje sem videla, da mi gat sploh ne bi bilo treba sleči – je bila pa varianta spodaj brez vseeno zabavno slikovita.

Turo sem zaključila na lepi plaži Malin, na kateri je eno največjih paških čudes, izvir sladke vode! Ker sem spotoma prepoznala kar nekaj ovčjih iztrebkov in tudi kako smrdljivo ovčje truplo, sem se raje zanašala na lastne klorirane zaloge. Kot glavna težava na poti nazaj pa so se izkazali roji mušic, ki so kot komaj vidni oblaki lebdeli nad razburkanim paškim skalovjem, da sem se vsakih par metrov nehote oblekla vanje. Če nisem želela malicati dodatnih mušjih beljakovin, sem morala hoditi z zaprtimi usti, kar pa v dnevu, ki se je kanil segreti 35 in več stopinj, ni bila najlažja naloga. Ah ja. Paški krš imam rada, a žal je precej bolj fotogeničen kot prijeten za hojo. Raziskovanja tega dela najdaljšega jadranskega otoka zato priporočam v oblačnem vremenu – ali pa mazohistom.

Fotk iz ferate pa žal skoraj nimam. Sem imela preveč dela z visenjem na jeklenici. Poleg tega pa je moja ritka čisto premalo instagramabilna za tovrstno početje.