nedelja, 04. julij 2021

Bačić krog

Dve leti je trajalo, da sva lahko spet prišla na Velebit, ampak za razliko od zadnjega obiska sva si tokrat izbrala krog precej manj mazohistične narave. 

Pogled z Bačić kuka proti Šatorini.

Logistiko poti s Paga sva si olajšala s spanjem v hecnem, napol ezoteričnem, malo hipijevskem, a zelo skuliranem kampu Velebit na Baških oštarijah, kjer sem se v hribovskem hladu po enem tednu švicanja ob morju prvič dobro naspala v nekakšni zemeljski hišici. Jutro ni šlo po najinih načrtih, ker je prav neugledno deževalo, a ob devetih se je že pričelo jasniti in preostanek dneva naju je spremljala prijetna visoka oblačnost, pod katero sva si udobno ogledala enega od znamenitih kukovskih območij v Srednjem Velebitu.

Večer na Baških oštarijah. Na prvi vršič nad Kubusom naju je odneslo kar v kroksih.

Hišica v kampu Velebit.

Na Bačić kuk sva odšvicala po svinjsko strmi označeni poti iznad Bačić dulibe. Posebej nemarna je sprana strmina pod grebenom, ki pa jo že krasi falično skalnato okrasje. Preboj čez rob (Prpana) je olajšan z dvema aluminijastima lestvama, iz kotanje na oni strani pa je do monolitnega vrha še nekaj poplezovanja. Ampak vse skupaj je tako kompaktno in neizpostavljeno, da je seveda čisti užitek. Ker pa ni vse samo v skalah, sva sestopila po markacijah na nasprotno stran, proti morju, in tu v goščavju ujela stezo na čudovito travnato sleme Budakovega brda, s katerega bi z malček bolj sokoljim očesom brez težav ujela paške plaže izpred nekaj dni. Da se ne bi ponavljala, sva sestop nadaljevala čez Prikinuto brdo, ki je logično nadaljevanje istega slemena, in malček nižjo Visibabo vse do dabarske ceste. Med vsemi tistimi oh in ah stolpi nama res ni bil problem odpešačiti par kilometrov nazaj do avta.

Takle velebitski krog okrog Bačić kuka je tako blizu popolni turi za ljubitelje divjine v zmerno slabi formi, kot je le lahko: ne preveč maratonski, z obiljem visokih razgledov na morje in skalnate stolpe nad temnimi gozdovi, pa še s prijetno plezarijico za povrh. Razen skupine 44 tabornikov nekakšnega germanskega izvora, ki so napredovali s hitrostjo, pričakovano za ljudi iz pretežno ravninskih dežel, na poti nisva srečala skoraj nikogar. Ker v avtu za spremembo nisva imela nikogar, ki bi nergal in spraševal »Koliko še?«, sva si za konec dneva dala duška in se domov odpeljala po velebitski cesti preko Štirovače vse do Krasna. Osupljivo!

Falično okrasje med strmim vzponom.

Tečno ...

Prpana. Brez lestev ne bi šlo.

Bačić kuk.

Res prijetno plezanje!

Na Budakovo brdo.

Budakovo brdo.

Pogled z Budakovega brda na Bačić kuk (levo) in Prikinuto brdo (desno).

Še enkrat Bačić.

In še naprej, do Visibabe (travnata pleša na desni).

Osupljiva dabarska cesta.


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Stomatofobija

Ker sem precejšnja brezbožnica, nikoli v življenju nisem bila pri spovedi, si pa predstavljam, da gre od tam človek vedno z malček slabo ves...