nedelja, 30. junij 2024

Nisva več za te fore

Zame so – poleg spomladanskega tedna turnega smučanja – absolutni vrhunec leta starševski dnevi, ko se podmladek s širšo rodbino preseli na morje, midva pa postoriva kaj doma, malo bolj ležerno opravljava službene obveznosti in predvsem čakava na vikend, ko lahko zgasneva čez mejo. V Karnijce, itak. Že tradicionalno stvari najlepše tečejo tako, da jaz prevzamem izbiro cilja, vso organizacijo in odločitve na poti, Najdražji pa vdano prenaša moje norije, koraka zraven in me skuša urazumljati. Ker je pri tem vendarle nekoliko preblag, sva letos (že drugo leto zapored) spet zagrizla v jabolko, ki je čisto pretrdo za naju, in si polomila kakšen zob!

Tokratni cilj je bila Monte Pupera Valgrande, z 2513 m konkretno visok in seveda brezpoten vrh na zahodu Karnijskih Alp, ki se zelo intenzivno spogleduje z bližnjimi Dolomiti. Iz doline Val Piova sva začela po duhamorni vojaški poti. Saj se čisto lepo vije po pobočju in vse, ampak speljana je najbolj nestrmo, kar je možno, da se sploh še dviguje, in tako sva do prikupnega bivaka Spagnolli, ki po zračni razdalji sploh ni tako daleč nad dolino, nabrala že šest kilometrov pešačenja. Ampak v teh dveh urah sva se priborila do res famoznega zajtrkovališča!

Bivak Spagnolli. Voda je samo kapnica, drugače pa je kar udobno opremljen
in tudi precej priljubljen.

Po visokem zajtrku s pogledi na Furlanske (in druge) Dolomite.

Škrbina Forcella Ciadin Alto Est. Levo grejo ostanki vojaških poti, midva pa desno.

V nadaljevanju sva bila med vso cvetočo visokogorsko bohotijo hitro na škrbini Forcella Ciadin Alto Est, kjer se začne tazaresni del vzpona. Res ga je samo za kakih tristo višincev, ker pa se vse skupaj še kar zapleteno in ne čisto kratko vije z ene strani gore na drugo, okrog enega roba, pa drugega, tretjega in …, kar traja! Najbolj očarljiva je avtocestno široka polica, ki naju je nad nagnjenimi ploščami severne stene zahodnega predvrha pripeljala v kot precej nagravžnega videza, a k sreči je videz varal in brez večjih težav sva sledila (zelo redkim) rdečim pikam in (precej pogostejšim) možicem naprej navzgor. Pod naslednjo steno sta se nama ponujali dve možnosti: na levo so naju možici in pike vlekli v krušljivo grapo, ki pa sva se ji pred prvo sitnejšo zaporo odrekla, ker nisva vedela, kaj čaka višje. Na desni strani pa sva hitro prišla do škrbinice in na južno stran gore, kjer se je začel najbolj sitni del ture. Rahlo sva se morala spustiti v spran žleb in nato po jajcih prečiti še par sorodno razmajanih in spranih robov. Vrv nama je bila bolj v moralno oporo kot kaj drugega, ker itak nisva imela kje varovati. Še v večjo moralno oporo nama je bil dolomitski gams v človeški podobi, ki naju je ravno na najbolj tečnem delu skakljaje dohitel, prijazno pozdravil in oddrvel naprej. Sledeč njegovemu svetlemu zgledu, sva tudi midva malo strumneje poštrikala vse do zadnjega, vršnega dela. Ampak kaj, ko takile lokalni dolomitski gamsi to počnejo kar naprej, midva pa se musavih, krušljivih dvojk lotiva, če se nama vse poklopi, takole enkrat na leto. In verjemite mi, ko si edinokrat v letu v tako negotovem svetu, se ti vsaka dvojka hitro zdi strašna! Še posebej, če je nerodno izpostavljena, kot je ključni del vzpona na Pupero, ozka, rahlo spuščajoča se polička, po kateri je treba brez pravega varovanja par metrov odplesati do lažjega terena pod vrhom.

»Jaz tukaj ne grem,« sem takoj oznanila. Najdražji je sicer šel povohat od blizu, a ni kazal znakov, da bi želel nadaljevati. (Pozneje me je doma potolažil zapis, da nisva edina Slovenca, ki ju je polička odvrnila od nadaljevanja. Sta bila pa brata Turk vseeno malo bolj poskočna od naju in sta prehod na vrh našla bolj na levi.) Po jajcih sva torej sestopila, z nekoliko grenkim priokusom – »Res nisva več za take fore!« – a ne preveč. Kar sva preplezala, ni bilo čisto enostavno, predvsem pa je bilo vrhunsko divje.

Grozni kot pod Pupero od blizu ne izgleda več tako neprebavljiv. Pod previsom in levo okrog.

Na škrbini, ki pripelje na južno stran.


Pogled nazaj na škrbino. Če se bo še naprej tako spiralo,
se zna zgoditi, da tod ne bo več prehoda.

Pozorno oko lahko uzre dolomitskega gamsa tik pod eno od naslednjih škrbin.

Naju pa še čaka spust čez tale hecno spodjedeni del.

Do sem sva prišla. Za vogalom še ožja polička in globlji prepad.

Delikaten sestop.

Pogled nazaj z avtocestne police. Pristop gre po desno usmerjeni gredi nad Najdražjim.

Pa še pogled na Pupero od daleč. Je kar vau!

Drugi dan sva šla za tolažbo na čisto lahki Monte Tiarfin (2399 m) nad planino Razzo in si dala duška še s tem, da sva v sestopu goro obkrožila. Poljane pogačic, rododendrona in vse sorte gorskih zelišč so skrbele, da je bilo vseskozi osupljivo lepo. Dodaten razlog za miselno zabeležko: naslednje leto ciljava na nekaj manj zahtevnega!


Po zgodnjejutranji plohi čudovito jutro na planini Razzo.

Monte Tiarfin. Desno je (ne ravno pristopni) najvišji vrh, levo najin nadomestek.

Nebo se je hitro zaprlo.

Čudovita dolinica za Tiarfinom.

Zelenja, kolikor hočeš!

Planina Tartoi (in zelišča).

Planina Tragonia.

Poljane rododendrona.

Tiarfin je pa zdaj na levi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Nisva več za te fore

Zame so – poleg spomladanskega tedna turnega smučanja – absolutni vrhunec leta starševski dnevi, ko se podmladek s širšo rodbino preseli na...