sobota, 20. marec 2021

Pouk slovenščine

»Ne bi šla v šolo«, »zakaj moram spet« in »ful je blo dolgocajtno« so stalnica družinskega sporeda. Kakšno veselje in sreča torej, ko je Tastarejša zvečer zakuhala in je lahko ostala doma! Sprva jo je sicer bolela glava, a že drugo jutro so vse težave minile in ves dan je bila na sto obratih. In veste, kaj je počela?

Igrala se je šolo, kakopak. Ker sem imela ves petek neokusno prehlajena (a potrjeno negativna) kar nekaj Zoom seans, je vloga učenca doletela Najdražjega. Tastarejša je bila skrbna učiteljica in je pripravila vse, od zvezkov do učilnice in mize za likovno umetnost, Najdražji pa se je izkazal kot enkraten učenec. Razen tega, da je menda preveč govoričil o lulanju in kakanju, je vse opravil z odliko! 

Takole se je potrudil Najdražji. A vidite, kako vzorno je napisal?

V soboto sem se za učenko javila jaz in kot odličnjakinja sem bila prepričana, da bom hčerkino »šolo« naredila z levo roko. Kako sem se uštela! Takoj po prvi vaji za pisanje črk me je zadela kritika – nič ni do črte, vse je premalo natančno, površno, neenakomerni presledki in še in še – z brutalnimi oznakami, da moram tako rekoč vse napisati še enkrat. Temu so se pridružili hudo travmatični spomini na prvo manj kot izvrstno oceno, ki sem jo fasala v tretjem razredu in je zatresla temelje mojega obstoja. Lahko si mislite – bila je ocena za eleganco pisave …

Zvezek sem zdaj nekam skrila pod kupe papirjev, Tastarejše se pa kar malo izogibam. Da me, stroga, kot je, ne bo nagnala še enkrat pisat naloge iz slovenščine!

In še moje kracarije. Še dobro,
da gospa učiteljica ni popravljala z rdečo!


Ni komentarjev:

Objavite komentar

Stomatofobija

Ker sem precejšnja brezbožnica, nikoli v življenju nisem bila pri spovedi, si pa predstavljam, da gre od tam človek vedno z malček slabo ves...