nedelja, 28. marec 2021

Turisti

Če je vreme dovolj kilavo, smo pa čisto zadovoljni tudi, da se gremo samo turiste. In kaj je bolj turističnega od Bleda? Celo tako turistični smo bili, da je Najdražji šel na pot brez tavelikega nahrbtnika, v katerem ponavadi tovori kramo za večino familije, da se mu posmehuje vesoljna Slovenija, zakaj gre na Rašico - ali kamor koli že - s tovorom za Himalajo. Posledično je pa tokrat prenašal odvečna otroška oblačila v vrečki kot kaka ruska turistka ...

Ne glede na vse stereotipe - ali pač zaradi njih - mi je na Bledu razgledniško lepo, če ljudi ni preveč in če se oblaki umikajo, še toliko bolj. Kremšnite & co. so še vedno nagnusno dobre in tako zapeljivo zveneče, da je Mali pot do tja komaj zdržal. Slabost korona časa? Poleg vse odpadne embalaže, ki jo dobivamo ob nakupu hrane za s sabo, tudi odsotnost jedilnega pribora, tako da smo morali vse tiste kremaste sladice zbasati vase s pomočjo enega majhnega okroglega pokrovčka in raztrgane plastične škatle. 

Še najbolj si bom zapomnila vožnjo na Bled, ko je Mali utihnil, se obrnil na stran kot vedno, preden zaspi, in čez par minut glasno zajokal, češ da mu je sestrica rekla, da je zaspal in da smo medtem že bili pri jezeru. Ker sva bila oba z Najdražjim priča, kako je Tastarejša ves ta čas v svojem sedežu molče vadila male tiskane ali katere že črke, sva sineta nato komaj pomirila, da je ubogi revež očitno zadremal in preveč realistično sanjal …

»Kakšno se ti je zdelo Blejsko jezero?« sem ga vprašala potem.

»Grdo,« je odgovoril. Saj je imel kar prav. Za nas, vajene kristalno čiste Save – brez heca, zadnje česa je res bistra – je voda v Blejskem jezeru ostudna čobodra.



Postrežba v korona dobi. Za družine je prehranjevanje na prostem menda (bilo) dovoljeno?

Ni komentarjev:

Objava komentarja

Ta pravi dec

V boga ne verjamem nič bolj kot v dobronamernost naše oblasti in še manj verjamem v božjo (in vladno, če smo že pri tem) pravičnost, a nekak...