četrtek, 28. november 2019

Domača naloga za vso družino

Zadnjič je z Malim iz vrtca k nam priromal nekakšen nahrbtnik z lično mapo in natančnimi navodili, kako moramo v naslednjem tednu narediti projekt z lesom, ki ga bo sine potem predstavil svoji skupini. V mapici je že bilo nekaj fotografskih predstavitev otrok, ki jih je projekt doletel pred nami. Bili smo kar očarani, saj so v vseh družinah naredili presenetljivo reprezentativne, preproste, a domiselne izdelke in jih tudi prisrčno fotodokumentirali. Najdražji je kar zažarel, saj se nam v kleti že nekaj let svaljkajo leseni odrezki, ki mu jih je škoda zavreči, uporabnega namena jim pa še nismo našli. In tako smo se v soboto zjutraj odromali v odmaknjeni prostorček naše hiše, ki se mu še iz časa, ko sta tod kraljevala moja starša, reče hobi soba. Ime se sobe kar drži, čeprav mizarstvo in druga hišniška opravila v resnici niso bili hobi ne za mojega očeta ne za Najdražjega. Kakor koli že, otroka sta se oblekla in celo obula, ker je spodaj po tleh res nemarno in celo jaz ne pustim, da bi tamkaj letala bosa, in v hobi sobo smo se podali z namenom, da iz lesenih ostankov izdelamo preprost traktor ali nekaj podobnega. 

Končni izdelek

(Glavna traktorska manija v naši hiši se je sicer unesla, kar je po več kot letu in pol življenja z gradbeno-kmetijsko mehanizacijo dobrodošla sprememba. Zdaj Mali bolj trza na dinozavre vseh vrst, podvodni živelj in batiskafe. Za starša, ki mu je prva asociacija na morje »bejžmo čim dlje stran«, je to nekoliko naporno, a od takrat sem poguglala že marsikaj in se naučila kup bizarnih dejstev, recimo da je bil eden od redkih homosapiensov, ki so bili na dnu Marianskega jarka, famozni kič režiser James Cameron ...)

Ko smo ves lesni material zložili na mizo, sta ga mladiča začela zagnano sestavljati. Z Najdražjim sva takoj sklenila, da ne bomo komplicirali: bomo ta les samo malo spedenali, pa bomo naredili razvojno primerne, domišljijo spodbujajoče in sploh in ah prvovrstne kocke. Saj nam je šlo – Najdražji je žagal in brusil, Tastarejša mu je kar zagnano pomagala, Mali, ki naj bi mu bila cela predstava namenjena, je pa za orodje prijel ravno toliko, da sem lahko naredila par fotk in je bilo zadoščeno osnovnim vrtčevskim zahtevam. V drugem dejanju smo šov preselili na jedilno mizo in se spravili kocke barvat s tempera barvami. Po prvi minuti packanja sem se spomnila, kako sem to sovražila še iz časov likovne vzgoje, in lahko si mislite, da če je bilo svinjanje v osnovni šoli, je bilo z dvema predšolskima mladičema še mnogo huje! Mali je zdržal par minut, potem ga je odneslo na druge konce dnevne sobe. Tastarejša je pa kar tiho in mirno čepela nad paleto in čopiči, tako da sem jo z veseljem pustila pri miru. Malo manj vesela sem bila, ko je tudi njej vse padlo dol in sem videla, kakšno opustošenje je pustila med temperami. 

Razdejanje med temperami.

Za mladiča je bila zadeva s kockami s tem opravljena, Najdražji pa je porabil dobršen del popoldneva, da je koščke lesa, nad katerima sta mladiča obupala, pobarval do konca, in še par večerov, da jih je vse pošteno polakiral. Tudi jaz sem se še kratkočasila s pripravo in tiskanjem fotografij, ki so bile seveda vse zmazane, neostre in samo pogojno uporabne. Input časa in energije, ki smo ga vložili v kocke, je torej nekako 70 % za Najdražjega, 15 % zame, 12 % za Tastarejšo in 3 % za glavnega junaka dogodka. Odveč je poudarjati, da sta se s končnim izdelkom oba otroška uporabnika igrala točno tri minute …

Nahrbtnik smo odnesli nazaj v vrtec z nekoliko grenkim priokusom, da fotografije v tisti mapici, na katerih Mali zarisuje črte, brusi in barva, izgledajo čisto spodobno, niso pa iskrena predstavitev naše zgodbe. A popoldne je moja vera v družinske projekte te sorte spet malo zrasla, kajti menda je Mali našo nalogo prezentiral jasno in ponosno, kocke, ki jih je prinesel s sabo, pa so kolege iz njegove skupine tako zaposlile, da bi jih v igralnici z veseljem še obdržali, če jih ne bi njihov lastnik ljubosumno odvlekel nazaj domov (kjer jih seveda ni več niti pogledal). V garderobi sem potem kramljala še z drugimi otročiči in angelsko skodrana blondinkica mi je ponosno povedala, da so pri njih naredili leseno vetrnico.

»Vem, sem videla na slikah,« sem ji rekla. »A zdaj jo imate pa na vrtu?«

»Ne, to je bilo samo, da smo slikali,« je odvrnila. »Potem smo jo dali pa v klet.«

Saj! Šele njena otroška prostodušnost me je prizemljila. Verjetno je vsaka mizarska zgodba v mapici podobna kot naša – insceniran fotografski šov srečnega, idealnega življenja z aktivnimi otroki in krasnimi izdelki. Instagram na predšolskem nivoju! Ampak to se zdaj bere čisto preveč grenko, kajti v resnici je bila vrtčevska domača naloga za nas čisto uspešen projekt. Celotno družino je povezala za vse dopoldne. To je pa tudi nekaj!

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Ontogeneza smrekice

"Jaz bom vzgojiteljica, ti pa otrok," je odločila Tastarejša. "Igrali se bova risanje." Pridno sem prisedla. V adv...