sobota, 30. november 2019

Visoki vrh (ob letu osorej)

Visoki (Kurji) vrh in Mojstrovica


Kot že tolikokrat se je spet zgodilo, da sem se v istih koncih znašla na tako rekoč isti vikend v letu. S to razliko, da sva lani z Najdražjim bluzila po strminah nad Srednjim Vrhom v megli in dežju, letos pa nama je bilo vsaj s slednjim prizaneseno – namreč z dežjem, kajti potem ko se je zjutraj na Gorenjskem reklamiralo prelestno sonce, sva večino dneva vendarle preklamfala v megli. Glede na lani se je tudi snežna odeja začela nekaj sto metrov višje. Še sreča, kajti že v kopnem je bil obvoz Vršiča v zahodnem grebenu Visokega (Kurjega) vrha – torej odsek, kjer se nama je zataknilo pred letom dni – komajda sledljiv. Spet na grebenu se je od nikoder vzela prav široko izsekana steza, in samo predstavljala sva si lahko, kako prekrasno razgledno mora biti tod v ugodnejših atmosferskih pogojih. 

Zjutraj sva svoj hrib še videla.

Malo jutranje reklame.

Vavčarjeve krave so bile še živahno zunaj.

Spodnji del grebena je fleten ...

... gozdne potke na severni strani pa malo manj.

V megli nama je bilo precej vseeno, ko je pot spet zavila na severna pobočja. Na tako zvanem prehodu Pri zajli se je resneje začel sneg, tako da sva se čez izpostavljeno mesto raje navezala. In ravno ko sva najbolj motovilila in je Najdražji stal na eni strani grape, jaz pa na drugi, se je naenkrat zaslišal topot … Izza meglenega vogala sta planila dva tolsta, predzimsko rejena gamsa, skočila mimo Najdražjega in hip zatem oddrvela v grapo pod nama. Vse skupaj ni trajalo več kot par sekund in tolikšna bližina plašnih koz bi bila nepozabna, a kaj, ko sta telebana svoj nepotrebni beg izpeljala v popolni paniki in pri tem le po sreči zgrešila vrv, ki je bila napeta med Najdražjim in mano. Če bi tisti moment slučajno gledala stran, še tega ne bi vedela, kaj me je zadelo, ko bi se gamsa zapletla v najino varovanje in nas vse potegnila v globino! No, ker me je ravno čakalo par izpostavljenih stopinj, mi pulz ob divjaškem srečanju začuda niti ni poskočil. Na pobočjih do planine Bašca je bilo snega nenadoma ogromno, a je bil tako lepo predelan, da sva z užitkom hodila po njem brez gaženja ali uporabe zimske opreme. Pri koči na Bašci, do kamor sva lani priblodila s spodnje strani, sva očarano ugotovila, da sva v letošnjem letu 25. vpisana obiskovalca – očitno so ti kraji res tako divji, kot se mi zdijo!

Pri zajli (in gamsih).

Planina Bašca.

V megli naprej.

Čeprav megla ni dajala slutiti, da se namerava kakor koli predrugačiti, sva nadaljevala proti Visokemu vrhu. Ob potočku in čez zasnežene strme travnike sva prišla na greben, po njem pa desno na vrh. Brez težav, ne pa tudi brez nekaj komičnih padcev, ko sva se pogreznila v slabo predelani sneg nad ruševjem. Zato sva se raje držala pobočij brez ruševja, kjer so bile razmere za hojo po snegu preprosto idealne. Ni se udiralo, ni bilo ledeno, ravno prav torej za lahkotno stopicanje po beli podlagi. Da raje sploh ne razmišljam o tem, kako prvovrstna osnova bo to za turno smuko, ko ga bo čez navrglo še rundo ali dve!

Ker sva imela še nekaj ur dneva, sva z Visokega vrha strumno zastavila še proti glavnemu karavanškemu grebenu. Neizmerno večjo srečo kot pamet sva imela, da se je, ravno ko sva prišla pod Vrh Bašce, megla za par minutk razmaknila. Če se ne bi, bi spregledala, da se pravi grebenčič naskrivaj obrne desno, in bi naju odneslo kdove kam po lažnem grebenu v pobočja nad Hladnikom, tako sva pa ne samo videla, kam morava, ampak sva se znašla sredi najbolj bele, najbolj ivnate, najbolj božanske zimske pravljice! Morda pretiravam, a za nas, ki si visokogorja ne moremo privoščiti vsak teden, ima že par minut sonca in snega čarobne učinke!

Pravljica pred Mojstrovico.

Na sedlo med Mojstrovico in Tišlerico sva prišla po gozdni cesti.

Razcep pod Tišlerico, midva sva se vrhu morala odreči in nadaljevati proti Kresišču.

Na Mojstrovici je bilo vriskanja konec, spet sva bila v megli, pri spustu na naslednje sedlo pa sva se znašla na pobočjih, prestrmih za najin okus. Na račun iskanja najugodnejšega prehoda sva nabila še nekaj deset višinskih metrov in nazadnje sestopila precej globoko na desno stran do gozdne ceste, po kateri sva nato odpešačila nazaj gor na sedlo. Čakala naju je še igra belih kucljev in zlatega sonca na pobočjih okrog Tišlerice, z naslednjega sedla pa sva sestopila k lovski koči za Lepim vrhom. S parimi kilometrčki gozdne ceste sva opravila tik pred trdo temo in tako nabrala 1300 višinskih metrov oz. slabih 18 kilometrov pohajanja po grebenčkih enega najbolj divjih kotičkov naših Karavank.

Še nekaj trenutkov zimske pravljice ...

Za hip sva uzrla celo Jalovec.

Midva!

Par sto metrov pod grebenom se snežna odeja hitro konča.

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Šolska podmizna konferenca

Naš Mali je v šoli zlat fant, pravo angelsko dete, ki se najbolj od vsega boji, da bi kdo nad njim malček povzdignil glas. Tolikšna bogaboje...