nedelja, 25. november 2018

V divjini nad Hladnikom

Vsega so krivi lovci


Namreč nad tistim nad Martuljkom, ki je postal slaven pred par leti, ko so po njem nadelali menda kar špasno feratico. Najin otrok prosti dan je spet padel na vremensko ne prav ugodne razmere, a ker res ne moreva biti izbirčna, sva se namenila na deževno-sneženo vandranje po Trupejevem Poldnevu. Pa naju je gospa pri eni od zadnjih hiš v Srednjem Vrhu odvrnila, češ da imajo jagri za Lepim vrhom pogon. Malo sva še oklevala, ali bi se vendarle podala po cesti do lovske koče in naprej, a ker sva bila oba oblečena v nesrečno črno-zeleno kombinacijo, nisva hotela tvegati, da naju kak slaboviden lovec zamenja za gamsa ali, bognedaj, celo medveda. Pot skozi Železnico je v kopnem precej duhamorna tlaka, zato sem predlagala vzpon na Visoki (alias Kurji) vrh po grebenu od Vavčarja.

14 let star zapis z mojega zadnjega vzpona nanj je »strašno« informativen: »zelo toplo, lepo in fino«. Eh. Moj spomin pa tako ali tako pretežno spominja na tisti sir, ki ga za hujšanje priporoča Kovičev Muri. Zato je bilo vse skupaj precejšnje presenečenje, kot običajno bistveno zahtevnejše od pričakovanj. Na začetek grebena nad zadnjo kmetijo na tej strani Srednjega Vrha naju je lepo povedel kolovoz, ob njem sta bila edina možica na poti. Sicer so bili edina pomoč pri orientaciji švohcana potka in sem ter tja požagane veje. Ampak je bilo lepo, skozi meglo so se kazali pobeljeni martuljški orjaki, pot je bila mehka, okrog naju pa slikoviti bori. Ko je nadaljevanje po grebenu postalo še bolj švohotno in izpostavljeno, sva naredila tisto, kar se v takih primerih naredi: malo sva sestopila in skušala zadevo obvoziti, pa v strmem, zaradi rahlega snega drsljivem gozdu nikjer ni bilo kruha iz tega in sva spet poskusila kar neposredno. Pretolkla sva se čez nekaj drsečih gozdnatih strmin in kakih dvajset metrov pod vrhom Reza/Rezi (ne dam roke v ogenj, kako se sklanja) vrgla puško v koruzo. Bila sva v nekakšnem strmem travnatem žlebu med ruševjem in skalami. Požagane veje so nama sicer potrjevale, da sva prav, a sledi je bilo le malo, plezanje čez kratek skalnat prag pretvegano, saj so bile skale od prvega snega precej zdrizaste, čez previsno ruševje in trave se mi pa tudi ni dalo vlačiti. Zavest, da imava s sabo od opreme samo nekaj metrov prusika in eno vponko ter da - glede na moj luknjičasti spomin - nimava pojma, kaj naju čaka višje, nama ravno tako ni dvigovala morale. 

Martuljške gore so se lepo odpirale.

Ogromni nanosi peska v strugi Hladnika

Od Vavčarja na greben pripelje lep kolovoz.

Čisto premočena od basanja prek mokrih strmin in s črnimi rokami, s katerimi sva si med sestopom izkopala tudi nekaj oprimkov v mokro zemljo, sva previdno sestopila in se začela vračati v dolino, ogorčena nad nemilo usodo, ki je tako klavrno zaključila najin dragoceni prosti dan. Saj sploh nisva hotela adrenalina, samo predihati sva se želela! Da ne bi šlo vse čisto v nič, sva na najnižjem ovinku na grebenu zavila nad strugo Hladnika po kolovozu, ki pelje proti planini Bašca. Vsaj do tja prideva, če že na vrh ne bova! Najdražji je zastavil v šprinterskem koraku in za silo sem ga dohajala, a le do grape, kjer se je svet postavil hudo pokonci in sva naenkrat močno upočasnila. Ko sva nadaljevanje kolovoza gledala od daleč, sva ocenila, da se dviguje pod kotom 45 stopinj, a tudi če sva krepko ustrelila mimo, je bilo še vseeno strmo. Ko se nama je zdelo, da imava planino že v žepu, se je kolovoz končal, neoznačena pot pa naju je peljala v najglobljo grapo preko hudo načetih in spranih pobočij. V prvem delu so pomagale fiksirane vrvi, ko jih je bilo konec, sva bila pa vesela, da teren še ni pomrznjen, sicer bi se lahko spet obrisala pod nosom. Hecno, od svojega zadnjega obiska se tudi tega prav nič ne spomnim …

Na oni strani grape sta naju rahel dežek, ki je prehajal v sneg, in strm, a mehek macesnov gozd pospremila do planine Bašca (1577 m). Prav poseben kraj med macesni, z očarljivo pastirsko kočico, ki ga odročnost dela še bolj čarobnega. Po vpisih v knjigi sodeč, sva bila letos 51. in 52. obiskovalec, in verjetno za nama to leto ne bo nikogar več. 

Zoprno mesto pod Rezjo

Južen sneg in mokro ruševje pač ne olajšata napredovanja.

Vršič, za katerim sva obrnila.

Malo sva še sanjala o tem, da bi sestopila po drugi poti do lovske koče za Lepim vrhom, a nepoznan teren, drseč sneg in pozna ura so naju odvrnili od namere. K sreči je bil sestop po mehkih, zasneženih pobočjih tako ekspresen, kot sva se gor vlekla počasi, in po najstrmejšem kolovozu sva odtekla, kot bi bila na melišču! Najin avto je na Srednjem Vrhu že sameval, a vendarle sva bila še dovolj zgodnja, da Najdražjemu niso ušli čevapčiči na Jesenicah, o katerih je sanjal vse od jutra.

Z Visokim vrhom imam očitno nekoliko nesrečno zgodovino. Od zadnjih štirih poskusov nanj je bil uspešen samo eden. Mogoče bi se ga kazalo naslednjič lotiti v soncu in brez prvega snega na gozdnih strminah. Najdražji je tako ali tako zagrozil, da se še vrneva in splezava na tisti/tisto Rez.

Planina Bašca

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Nadrealistični trenutek

Sedim na pručki poleg banje, v kateri se kopa Tastarejša. Prijetno, kultivirano kramljava, medtem ko se igra z kdove čim. Na lepem zavlada ...