torek, 19. november 2019

Pravopis

»Naredila sem knjigico!« mi je popoldne ob skoku v naročje v vrtcu začivkala moja Tastarejša. Res je zložila skupaj dva lista z nekaj pobarvanimi slikicami. Na prvo stran je narisala enega od svojih značilnih motivov, nadenj pa je s šablono napisala nekakšen naslov.


»KIGA|U|MAARIC,« je bil moj poskus dešifriranja, a s skupnimi močmi sva takojci dognali, da pravzaprav piše »KNJIGA V MAVRICAH«. Kar zrasla sem za par centimetrov!

»A to si naredila čisto sama?«

»Sama!«

»Kako pa veš, kaj napisati?«

Tastarejši je bilo čisto jasno: »V glavi si povem črke in jih napišem.«

Artefakt sem previdno stlačila v nahrbtnik, poln jopic, rokavic, plišastih mucic in druge nujne prtljage, in ga v kar dobrem stanju prinesla domov, kjer bo shranjen, kot pritiče dragocenostim. Kot prava pedagoška delavka si pa seveda nisem mogla kaj, da ne bi v nekem trenutku pokazala hčerki, kako se naslov njene knjige zares napiše. Kar je lažje reči kot storiti, ker se na naši mizi med kozarci vode, ostanki marmelade, vedri flomastrov in knjigami o dinozavrih komaj najde par kvadratnih centimetrov za pisanje.

»KNJIGA …« sva skupaj brali. Ampak joj, kako se je razjezila, ko sva prišli do V-ja. Prav huda je bila, res!

»Ne, mami, ti nič ne veš, to mora biti U!«

Saj ne rečem, marsikateri moj študent bi svoj srd verjetno z veseljem delil z njo …

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Ontogeneza smrekice

"Jaz bom vzgojiteljica, ti pa otrok," je odločila Tastarejša. "Igrali se bova risanje." Pridno sem prisedla. V adv...