"A bova kaj plezali?" me je pred odhodom željno spraševala Alenka. Ne, plezali sicer nisva, vseeno pa na megalomanskem pohodu, na katerem sva (upam, da zadnji brezsnežni vikend) obrali večino krnskih vršičkov, ni bilo dolgčas niti za sekundo.
S soboto sva s planine Kuhinja, ki ima po mojem mnenju eno najbolj po krivem zapostavljenih slovenskih panoram, šli proti Lužnici in na primernem mestu, kot se rado reče, zavili po strmih travah na Veliki Stador (1903 m). Tu se je začelo letošnje čudovito grebensko prečenje številka n: Rdeči rob (1913 m), pa naprej na Škofič (2013 m). Z njega sva se morali po travah spustiti h globoko zamrznjeni Lužnici. Po markacijah sva nadaljevali proti Batognici in bili obe takoj složno za načrt, da raje sestopiva po temi in prej skočiva še na Batognico. Ta me s svojo vojno preluknjanostjo vedno malo razžalosti, je bila pa v sončnem zahodu zelo slikovita. V mraku sva odkorakali do koče pri Krnskih jezerih; ves prejšnji pogum nama je s temo sumljivo upadel, tako da sva v pokanju ledu na Krnskem jezeru že "prepoznavali" volkove, medvede in druge nevarne pošasti …
Noč v zimski sobi je bila neusmiljeno mrzla (cenim požarno varnost in vse ostalo, ampak peči so vseeno fajn!), a ob gostoljubju italijanskih sostanovalcev prijetno družabna. Tudi jutro je nemarno grizlo v vse dostopne dele telesa, tako da sva kar jadrno švignili do sonca nekje nad planino Na polju. Po izginjajočih potkah iz prve vojne sva se vzpenjali na Lemež, na greben zlezli po desni strani grape, v kateri je zagospodaril potresni podor, in se nato samo še sprehodili na vrh. Madonca, kar petnajst let je že, odkar sem bila tu, in pozabila sem, kako fajn je Lemež (2042 m). Tudi sestop po grebenu prek Vogla na preval Čez Potoče je bil prijetno razgiban, sledili sva potki in se težavicam umikali na južno stran.
S sedla sva ubrali "bližnjico" čez nepregledje kraških podov proti Krnčici. Pri odkrivanju kraškega bogastva so nama pomagali možici, ki vodijo levo okrog Grive. Čeprav sva imeli kraške telovadbe hitro čez glavo, sva razmeroma elegantno prišli do vojaških položajev in mulatjere, po kateri sva se udobneje približali grebenu. Še malo po svoje sva tako zlezli na Srednji vrh (2134 m, priložnost za čudovito grebensko prečenje številka žblj).
Zadnja etapa: s Srednjega vrha okrog Krna na Krnsko škrbino. Tu sva se spet složno zmenili, da kljub utrujenosti, pozni uri in precejšnji dehidriranosti (nekoliko naivno sva pač pričakovali, da bova kje po poti staknili vodo, pa je v tem mrazu ni bilo) ne greva direktno v dolino, ampak sva se potrudili še na vrh Krna. In zgoraj sploh nisva bili zadnji! Sestop v zahajajočem zlatu pa je bil več kot dostojna pika na i krnske jesenske pravljice …
Fotke so tule.
S soboto sva s planine Kuhinja, ki ima po mojem mnenju eno najbolj po krivem zapostavljenih slovenskih panoram, šli proti Lužnici in na primernem mestu, kot se rado reče, zavili po strmih travah na Veliki Stador (1903 m). Tu se je začelo letošnje čudovito grebensko prečenje številka n: Rdeči rob (1913 m), pa naprej na Škofič (2013 m). Z njega sva se morali po travah spustiti h globoko zamrznjeni Lužnici. Po markacijah sva nadaljevali proti Batognici in bili obe takoj složno za načrt, da raje sestopiva po temi in prej skočiva še na Batognico. Ta me s svojo vojno preluknjanostjo vedno malo razžalosti, je bila pa v sončnem zahodu zelo slikovita. V mraku sva odkorakali do koče pri Krnskih jezerih; ves prejšnji pogum nama je s temo sumljivo upadel, tako da sva v pokanju ledu na Krnskem jezeru že "prepoznavali" volkove, medvede in druge nevarne pošasti …
Noč v zimski sobi je bila neusmiljeno mrzla (cenim požarno varnost in vse ostalo, ampak peči so vseeno fajn!), a ob gostoljubju italijanskih sostanovalcev prijetno družabna. Tudi jutro je nemarno grizlo v vse dostopne dele telesa, tako da sva kar jadrno švignili do sonca nekje nad planino Na polju. Po izginjajočih potkah iz prve vojne sva se vzpenjali na Lemež, na greben zlezli po desni strani grape, v kateri je zagospodaril potresni podor, in se nato samo še sprehodili na vrh. Madonca, kar petnajst let je že, odkar sem bila tu, in pozabila sem, kako fajn je Lemež (2042 m). Tudi sestop po grebenu prek Vogla na preval Čez Potoče je bil prijetno razgiban, sledili sva potki in se težavicam umikali na južno stran.
S sedla sva ubrali "bližnjico" čez nepregledje kraških podov proti Krnčici. Pri odkrivanju kraškega bogastva so nama pomagali možici, ki vodijo levo okrog Grive. Čeprav sva imeli kraške telovadbe hitro čez glavo, sva razmeroma elegantno prišli do vojaških položajev in mulatjere, po kateri sva se udobneje približali grebenu. Še malo po svoje sva tako zlezli na Srednji vrh (2134 m, priložnost za čudovito grebensko prečenje številka žblj).
Zadnja etapa: s Srednjega vrha okrog Krna na Krnsko škrbino. Tu sva se spet složno zmenili, da kljub utrujenosti, pozni uri in precejšnji dehidriranosti (nekoliko naivno sva pač pričakovali, da bova kje po poti staknili vodo, pa je v tem mrazu ni bilo) ne greva direktno v dolino, ampak sva se potrudili še na vrh Krna. In zgoraj sploh nisva bili zadnji! Sestop v zahajajočem zlatu pa je bil več kot dostojna pika na i krnske jesenske pravljice …
Fotke so tule.
Ni komentarjev:
Objavite komentar